VSL sklep II Cp 1657/2015

I. Pritožbama toženca se ugodi, izpodbijani sodba in dopolnilna sodba se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini ID znak: ..., parc. št. 1 k. o. ..., še posebej pa je dolžan na tej nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje s presaditvijo sadik žive meje na nepremičnino parc. št. 1 k. o. ..., tako da bo vzhodni del tega zemljišča od javne občinske ceste razmejevala strnjena gabrova živa meja dolžine cca 70 metrov, s prestavitvijo 30 metrov žive meje za en meter na nepremičnino tožnika parc. št. 1 k. o. ..., z zasaditvijo trave, površine 100 m2, na severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... ter odstranitvijo navoženega materiala cca. 234 m3 s severnega dela parcele št. 1 k. o. ..., tako da bo ta višinsko izravnan s preostalim delom parcele št. 1 k. o. ... in tam nasuta zemlja ter zasejana trava, vse v roku 15 dni, (II) da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati kakršnihkoli vznemirjanj tožnika in poseganj v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ..., zlasti pa ne sme navažati na nepremičnino tožnika nobenega materiala, peska, betonskih in železnih konstrukcij ter skulptur, vejevja, gradbenega materiala, zemlje, odpadkov itd., odstranjevati zemlje, prestavljati žive meje oziroma dreves in izvajati temu podobna dejanja oziroma posege na nepremičnini tožnika ter (III) da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 2.042,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik je dne 21. 1. 2015 vložil vlogo, ki jo je naslovil "Pritožba (Predlog za dopolnitev sodbe)". Ker je šlo po vsebini "zgolj" za predlog za dopolnitev sodbe, ki mu je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo tudi v celoti ugodilo, višje sodišče navedene vloge ni obravnavalo kot pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženec se pritožuje zoper sodbo in dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona v pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka toženca. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo.

4V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da pri zahtevku tožnika ne gre že za razsojeno stvar. Primerjava zahtevka, o katerem je bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 83/2006 z dne 21. 9. 2007, in zahtevka iz te pravde pokaže, da tožnik od toženca zahteva isto stvar, in sicer da odstrani navoženi material in opusti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino ID znak 000. Ker torej tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom za odstranitev navoženega materiala, je treba tožbo v tem delu zavreči, saj gre že za razsojeno stvar. Če bi držal zaključek sodišča, da ne gre za res iudicata, bi prepovedni zahtevek iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izgubil ves smisel. Dejstvo, da tožnik ni bil uspešen v izvršilnem postopku, tega ne more spremeniti. Napačna je nadalje presoja sodišča, da živa meja ni premična stvar. Predpostavke trajne spojenosti iz 8. člena SPZ ni mogoče presojati v absolutnem pomenu zgolj z vidika mehanske povezanosti, ampak jo je treba nujno presojati tudi z vidika namena oziroma volje udeleženih strank, ki so to povezavo vzpostavile, v konkretnem primeru torej voljo toženca. Namen toženca pa ni bil trajna zasaditev žive meje na enem mestu nepremičnine, sploh pa ne na tuji nepremičnini, ampak jo je imel namen prestavljati na ustrezno mesto v skladu s tekočimi potrebami svojega posla, kar je bilo tudi zatrjevano in dokazano z zaslišanjem toženca. Ker je živa meja namenjena predvsem zadovoljevanju strank po lepem, urejenem okolju, kar toženec dosega med drugim s pravilno postavitvijo objektov in zelenja, se živa meja tudi po splošnem prepričanju razumno lahko šteje za samostojno stvar. Živa meja je torej v konkretnem primeru premična stvar, zato z njeno prestavitvijo nikakor ni moglo priti do vznemirjanja lastninske pravice tožnika. Napačna je tudi odločitev glede zahtevka za ponovno zasaditev žive meje na vzhodnem delu nepremičnine tožnika. Tožnik je zahteval zasaditev žive meje na vzhodnem delu sporne nepremičnine tako, da ga bo živa meja razmejevala od javne občinske ceste, vendar pa, kot izhaja iz izpovedbe vseh prič, še posebej pa toženca in A. A., živa meja ni bila nikoli postavljena neposredno na mejo med sporno parcelo tožnika in javno občinsko cesto, saj je toženec tam v soglasju s prejšnjim lastnikom postavil parkirišče za lastne potrebe. Ker torej tožnik ni zahteval vzpostavitve prejšnjega stanja, je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Ker je sporna živa meja stara približno dvajset let, tožnik tudi neutemeljeno zahteva ponovno zasaditev sadik žive meje. V zvezi z zahtevkom za zasaditev 100 m2 travnate površine si je sodišče pravilno postavilo vprašanje, ali lahko tožnik sploh zahteva vrnitev v prejšnje stanje, ob dejstvu, da zaradi zaraščenosti in neurejenosti parcele tožnika domnevne poškodbe zemljišča niso več razvidne. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, vendar pa ni ponudilo niti enega razloga za takšno odločitev, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Sodišče pa je poseglo tudi v ustavno zagotovljene pravice toženca, saj se ni ukvarjalo z nobenim ugovorom toženca. Tako ni obravnavalo toženčevih ugovorov, da tožnik ni pojasnil, zakaj ga moti pomanjkanje trave na njegovi nepremičnini oziroma kako ga vznemirja pri izvrševanju lastninske pravice ter da je na spornem delu nepremičnine že zdavnaj zrasla nova trava, česar tožnik ni prerekal. Ker do neurejenosti tožnikove nepremičnine ni prišlo zaradi domnevno protipravnega ravnanja toženca, tožnik ne more zahtevati, da toženec vzpostavi prejšnje stanje, kakršno je bilo več let nazaj, ko je bila nepremičnina urejena. Obravnavani zahtevek pa je tudi nedoločen, saj ni jasno, koliko trave naj zasadi toženec in kje naj se ta trava zasadi. Severovzhodni del sporne nepremičnine je namreč tako nedoločen, da lahko pomeni skoraj katerikoli del nepremičnine, sploh ob upoštevanju, da ta meri 17.697 m2. Da bi bil zahtevek določen, bi moral tožnik predlagati izvedenca ustrezne stroke, ki bi pripravil načrt, iz katerega bi bilo razvidno, na katerem območju in v kakšni površini naj toženec zasadi travo. Nejasen in nedoločen je tudi zahtevek glede ponovne zasaditve žive meje dolžine cca 70 metrov na vzhodnem delu tožnikove nepremičnine, saj je opis „strnjena gabrova živa meja„ nejasen in nedoločljiv, prav tako ni jasno, kako visoka mora biti živa meja, koliko stara itd. Zahtevek bi bilo zato treba tudi v tem delu zavreči. Nedoločen pa tudi neutemeljen je zahtevek za odstranitev cca 234 m3 navoženega materiala. Nedoločen je zato, ker ni jasno, koliko materiala naj toženec odstrani, poleg tega pa tudi območje, s katerega naj se material odstrani, ni dovolj določno opredeljeno. Zahtevek pa je neutemeljen zato, ker je sodišče samo preverjalo, ali se na sporni parceli nahaja 234 m3 navoženega materiala, čeprav bi lahko to storilo le s pomočjo izvedenca, ki pa ga tožnik ni predlagal. Sodišče poleg tega količine navoženega materiala ni ugotovilo s stopnjo prepričanja, temveč le približno. Nadalje je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je toženec oziroma kdorkoli drug po njegovem naročilu navozil sporni material. Navedeni zaključek ne temelji na neposrednem dokazu, saj ga tožnik ni zagotovil, temveč zgolj na dejstvu, da je toženec podobno dejanje že zagrešil leta 2006, pri čemer je toženec pojasnil, da je to storil ob zmotnem prepričanju, da je lastnik parcele št. 1 k. o. ... Ob dejstvu, da je dostop do nasutja mogoč tudi preko tožnikove parcele, kar je ugotovilo tudi sodišče, je obrazložitev sodišča o tem, da je bil material pripeljan po toženčevi parceli, pomanjkljiva pa tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče je tožencu postavilo tudi objektivno prekratek rok za vzpostavitev prejšnjega stanja. Izvršitev sodbe, ki je bila izdana decembra, objektivno ni mogoča, zaradi tega, ker je zima, ko je zemlja zamrznjena, dnevi pa mrzli. Priglaša pritožbene stroške.

5V pritožbi zoper dopolnilno sodbo se toženec sklicuje na razloge oziroma navedbe iz pritožbe zoper sodbo. Dodatno pa še navaja, da je napačno stališče sodišča, da je tožnik pravočasno podal tudi določen in pravilen zahtevek za prestavitev dodatnih 30 metrov žive meje. Kot je razvidno iz zapisnika o ogledu z dne 21. 11. 2014, tožnik ni postavil zahtevka v takšni dikciji, kot ga je prvostopenjsko sodišča zapisalo v izreku dopolnilne sodbe, kar pomeni, da tega dne ni postavil nikakršnega zahtevka, ki bi ga bilo mogoče dobesedno prepisati v izrek sodbe, ampak je sodišče kar samo iz zapisnika razbralo namero tožnika, da bi morda rad tudi prestavitev 30 metrov žive meje. S tem je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in načelo enakopravnosti pravdnih strank. Ker tožnik takšne konkretne opredelitve tožbenega zahtevka glede 30 metrov žive meje nikoli ni ponudil, kar izhaja tudi iz 15. točke obrazložitve sodbe, je nepravilna tudi ugotovitev sodišča, da se je toženec spustil v obravnavanje takšnega dodatnega zahtevka. Stališču, da tožnik ni postavil dodatnega zahtevka, je v prid tudi dejstvo, da tožnik ni nikoli spremenil vrednosti spornega predmeta. Napačna je ugotovitev sodišča, da toženka ni imela soglasja za prestavitev 30 m žive meje v letu 2011, ki temelji na zmotni ugotovitvi, da B. B. ni bila pooblaščena dati takšnega soglasja in da tudi v primeru, če bi bila, takšnega soglasja nikoli ni podala. Iz izpovedbe B. B. in elektronskega sporočila C. C. z dne 23. 3. 2011 izhaja, da je bila B. B. pooblaščenka tožnika oziroma da jo je C. C. upravičeno smatral za pooblaščenko tožnika, za kar se je tudi vedno predstavljala. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi zgolj pisno dovoljenje tožnika ali njegove pooblaščenke dopuščalo prestavitev žive meje, saj za takšen dogovor ni v nobenem zakonu predpisana kakršnakoli obličnost. Sodba in dopolnilna sodba glede zahtevka tožnika po prestavitvi 30 m stare žive meje za en meter na zemljišče tožnika in glede zahtevka po zasaditvi trave, tvorita nerazumljiv izrek sodne odločbe, ki nasprotuje samemu sebi in je posledično neizvršljiv, kar je ugotovilo tudi sodišče v 10. točki obrazložitve dopolnilne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6Tožnik na vročeni pritožbi ni odgovoril.

7Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

8Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega ugovora o že razsojeni stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so bila v pravdi P 83/2006, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, predmet vrnitve v prejšnje stanje druga motilna dejanja toženca in ne tri motilna dejanja, ki jih tožnik zatrjuje v tej pravdi. S sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku je bilo sicer ugodeno tudi zahtevku tožnika, da je toženec dolžan opustiti vsa nadaljnja poseganja v sporno nepremičnino tožnika, vendar pa navedeni prepovedni zahtevek ni bil dovolj opredeljen, saj ni vseboval natančnejše opredelitve, kateri posegi v tožnikovo nepremičnino so tožencu prepovedani,(1) zaradi česar je izvršilno sodišče tudi zavrnilo predlog za izvršbo, ki ga je tožnik vložil zaradi novih toženčevih motilnih dejanj na podlagi navedene sodbe. Pritožbena navedba, da lahko tožnik na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku, s katero je bilo ugodeno zahtevku za odstranitev navoženega materiala in prepovednemu zahtevku, v izvršbi kadarkoli zahtevati odstranitev navoženega materiala, je zato neutemeljena.

9Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da sporna živa meja ob upoštevanju določb 8. in 16. člena SPZ ni samostojna premična stvar. Sodišče je pravilno pojasnilo, da v času nakupa nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... s strani tožnika gabrove meje ni bilo mogoče šteti kot samostojno stvar, katere lastnik bi bil toženec, temveč kot sestavino te nepremičnine, ob dejstvu, da je bila živa meja z nepremičnino tako trdno povezana, da je pripadla nepremičnini, saj se je nahajala nad njo, poleg tega pa ju ni bilo mogoče ločiti, ne da bi bilo poškodovano vsaj zemljišče. Toženec se z navedeno presojo ne strinja, ker meni, da je treba upoštevati tudi namen strank, ki so vzpostavile povezavo med nepremičnino in živo mejo. Pri tem poudarja, da je treba upoštevati njegovo voljo, saj je on vzpostavil to povezavo. Njegov namen pa ni bila trajna zasaditev žive meje na enem mestu nepremičnine, sploh pa ne na tuji nepremičnini, temveč je bil njegov namen živo mejo prestavljati v skladu s tekočimi potrebami svojega posla. S takšnim stališčem toženca se pritožbeno sodišče ne strinja, saj ni relevanten zgolj namen toženca, ki je živo mejo zasadil na tuji nepremičnini, temveč tudi volja lastnika nepremičnine, na kateri je bila živa meja posajena. Ker je tožnik kupil nepremičnino v trenutku, ko je bila (trdna) povezava med zemljiščem in živo mejo že vzpostavljena in je bil torej zunanji videz tak kot, da je živa meja sestavina nepremičnine, je pomembno, ali je tožnik vedel, da povezava ni trajna, ker jo je vzpostavil toženec, da pa je nepremičnino kljub temu kupil, saj je le v takem primeru treba šteti, da je bil tudi njegova volja, da povezava ni trajna in da ne gre za sestavino sporne nepremičnine. Vendar pa navedeno ni izkazano, ob dejstvu, da je tožnik trdil, da mu (ob nakupu nepremičnine) ni bilo poznano, kdo je postavil živo mejo, česar toženec ni prerekal.(2) Ob tem velja še dodati, da so tudi po splošnem prepričanju rastline, ki so v zemljišču, sestavine nepremičnine.(3)

10Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za posaditev žive meje tako, da bo razmejevala tožnikovo nepremičnino in javno občinsko cesto iz razloga, ker na mestu, kamor naj bi toženec po sodbi postavil živo meje, te še nikoli ni bilo, saj se je neposredno ob meji z občinsko cesto pred spornim ravnanjem nahajalo parkirišče za avtomobile v širini 3 oziroma 4 metre. V konkretnem primeru je tožnik trdil, da se je živa meja, v dolžini 70 metrov, preden jo je toženec v letu 2009 prestavil, nahajala na vzhodnem delu sporne nepremičnine ob meji z javno cesto. Ker toženec takšnih navedb tožnika o prvotni lokaciji žive meje ni prerekal, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo navedeno dejstvo za priznano oziroma pravilno ni na podlagi dokazov ugotavljalo, kje se je nahajala živa meja v dolžini 70 metrov pred motilnim ravnanjem v letu 2009 (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP). S pritožbenimi navedbami, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se živa meja ni nikoli ni nahajala na meji meji med tožnikovo nepremičnino in javno cesto, toženec zato ne more uspeti. Ob dejstvu, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni trdil drugačne prvotne lokacije sporne žive meje, kot jo je zatrjeval tožnik, temveč je šele v pritožbi začel zatrjevati, da se ta ni nahajala na meji med tožnikovo nepremičnino in javno cesto, temveč 3 do 4 metre stran od meje, pri tem pa ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje, predstavljajo takšne pritožbene navedbe nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

11Toženec pa pravilno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo presaditev sadik žive meje, ob dejstvu, da v času motilnega ravnanja ni šlo za sadike žive meje, temveč za več let staro živo mejo.(4) Ker pa iz trditev tožnika ne izhaja, da dejansko želi od toženca, da zasadi novo živo mejo oziroma sadike žive meje, kot zmotno navaja toženec, temveč da prestavi obstoječo živo mejo, je očitno, da je bil v tožbenem zahtevku zgolj uporabljen napačen izraz ("sadike žive meje" namesto zgolj "živa meja"). Tožbenemu zahtevku bi bilo zato treba v tem delu ugoditi tako, da se iz njega izpusti beseda "sadike", ni pa moč pritrditi tožencu, da bi bilo treba zgolj zaradi napačnega izraza v tem delu tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Prav tako se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da ni jasno, kakšno živo mejo naj toženec ponovno zasadi, ker naj ne bi bil opis iz izreka sodbe "strnjena gabrova živa meja" določen in jasen, ob dejstvu, da iz izreka izpodbijane sodbe v zvezi z dopolnilno sodbo jasno izhaja, da je toženec dolžan presaditi že obstoječo živo mejo. Natančnejša opredelitev oziroma opis žive meje bi bil potreben zgolj, če bi toženec moral zasaditi novo živo mejo.

12Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je zahtevek tožnika, da je toženec dolžan zasaditi travo, površine cca 100m2, na severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 1 k. o. ..., nedoločen. Površina trave, ki naj jo toženec zasadi, je sicer dovolj določno opredeljena, čeprav je opisana z "cca 100m2", saj takšen zapis pomeni, da je tožencu dovoljeno, da poseje travo tudi na nekoliko manjši oziroma nekoliko večji povšini od 100 m2. Smiselno enako velja za količino navoženega materiala, ki ga je toženec dolžan odstraniti s tožnikove nepremičnine. Ni pa s tem, ko je v zahtevku navedeno zgolj, da naj toženec zasadi travo na severovzhodnem delu nepremičnine tožnika, dovolj določeno opredeljeno, kje naj se poseje trava v površini 100 m2, še zlasti ob upoštevanju velikosti tožnikove nepremičnine (po neprerekanih tožbenih trditvah meri 17.697,00 m2) in ker je lahko travnata površina različnih oblik (travo se lahko poseje na površini, ki je pravokotne, kvadratne, nepravilne oblike itd.). Prav tako ima toženec prav, da je nedoločen tožbeni zahtevek za odstranitev cca 234 m3 navoženega materiala s severnega dela parc. št. 1 k. o. ... tako, da bo višinsko izravnan s preostalim delom navedene nepremičnine, ki mu je bilo tudi ugodeno z izpodbijano odločbo. Ker gre za nepremičnino, ki meri 17.697,00 m2 in ki že pred spornim motilnim ravnanjem ni bila po celotni površini ravna (padec je bil proti potoku, kar izhaja iz izpovedbe tožnika), bi moralo biti v zahtevku zaradi jasnosti območje, na katerem se nahaja navoženi material, ki ga mora odstraniti toženec, natančneje opredeljeno.

13Ker je izrek sodbe, s katerim je bilo ugodeno navedenima nedoločnima deloma zahtevka, posledično nejasen, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pa se moč strinjati s tožencem, da je treba tožbo zaradi nedoločnosti zahtevka v tem delu zavreči, saj mora sodišče skladno s 108. členom ZPP pred zavrženjem tožbe tožnika pozvati, da določno oblikuje navedena dela tožbenega zahtevka.(5)

14Toženec nadalje utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je toženec ali kdorkoli drug po njegovem naročilu oziroma ob njegovi privolitvi navozil sporni material na severni del tožnikove parcele.(6) Kot pravilno opozarja toženec, navedeni zaključek temelji zgolj na enem posrednem dokazu oziroma indicu, pri tem pa sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb prič toženca, ki več dni na teden preživijo na sosednji parceli toženca in ki so izpovedale, da ne vedo ničesar o spornem nasutju. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z izpovedbami prič in strank navedlo zgolj, da so si nasprotne (iz sodbe izhaja, da so si izpovedbe prič tožnika nasprotne z izpovedbami toženca in njegovih prič), pri tem pa ni pojasnilo, zakaj nekaterim izmed njih verjame drugim pa ne. S tem je kršilo 8. člen ZPP, v skladu s katerim odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar toženec smiselno uveljavlja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa tudi ni vsebinsko prepričljiva, saj zgolj na podlagi dejstva, da je toženec že enkrat (v letu 2006) navozil odpadni material na tožnikovo parcelo, ni moč zaključiti, da ga je navozil še enkrat v letu 2011, še zlasti ob upoštevanju, da je bilo tožencu v vmesnem času zaradi prvega nasutja odpadnega materiala s pravnomočno sodbo naloženo, da ga odstrani, in da je v letu 2009 v zvezi s tem tekla izvršba, kar vse izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, zaradi česar ni logično, da bi še enkrat ponovil takšno ravnanje, za katerega je bilo jasno, da ga tožnik ne bo dopuščal. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek sicer podprlo tudi z argumentom, da je do severnega dela tožnikove parcele nemoten dovoz s toženčeve parcele, kar pa, kot smiselno opozarja toženec, ni prepričljiva utemeljitev, saj je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je dostop do severnega dela sporne parcele mogoč tudi po tožnikovi parceli, pa čeprav le s traktorjem. Nadalje se tudi ni moč strinjati z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da četudi so material nasipali drugi in ne toženec, so ga morali peljati čez toženčevo parcelo, kar pomeni, da je toženec privolil v motenje lastninske pravice tožnika. Samo dejstvo, da je bil material prepeljan čez toženčevo parcelo, namreč ne zadošča za sklep, da je toženec privolil v vznemirjanje lastninske pravice tožnika. Poleg tega pa bi moral toženec v primeru, da ni bil neposredni motilec, naročiti vznemirjanje lastninske pravice tožnika oziroma imeti od vznemirjanja kakšno korist, da bi bila podana njegova pasivna legitimacija, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

15Sodišče prve stopnje je nadalje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, s tem ko ni obrazložilo odločitve o petnajstdnevnem roku, v katerem mora toženec vzpostaviti prejšnje stanje, ki jo toženec prav tako izpodbija, kar bi bilo dolžno, še zlasti ob dejstvu, da gre za nedenarno dajatev, za katere je v 313. členu ZPP predpisano, da se lahko določi daljši rok za izpolnitev od splošnega petnajstdnevnega roka.

K pritožbi zoper dopolnilno sodbo:

16Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti in načelo enakopravnosti pravdnih strank s tem, ko odločilo o zahtevku za prestavitev dodatnih 30 metrov žive meje, ki ga tožnik ni postavil. Iz prepisa zvočnega snemanja ogleda (stran 2 in 3) namreč jasno izhaja, da je tožnik na ogledu dodatno zahteval prestavitev 30 metrov žive meje za en meter v njegovo parcelo. Prav o takšnem zahtevku, ki mu toženec ni nasprotoval, pa je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano dopolnilno sodbo. Ker je navedeni zahtevek po vsebini predstavljal dopolnitev zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja iz tožbe, ki ga tožnik sicer na ogledu ni v celoti ponovil, vendar pa to niti ni bilo potrebno, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je z odločitvijo o tem dodatnem zahtevku dopolnilo odločitev o prvotnem zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja. Pri tem dejstvo, da je pri tem dikcijo dodatnega zahtevka prilagodilo besedilu prvotno postavljenega zahtevka, ne pomeni, da je odločilo o drugem zahtevku, saj se s tem vsebina dodatnega zahtevka ni spremenila. Pri tem toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je tudi iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ravnanja tožnika na ogledu ni dojelo kot postavitev dodatnega zahtevka, saj iz dopolnilne sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo z izpodbijano sodbo, spregledalo obravnavani dodatni zahtevek.

17Utemeljena pa je pritožbena navedba, da sodba in dopolnilna sodba glede zahtevka tožnika za prestavitev 30 m stare žive meje za en meter na zemljišče tožnika in glede zahtevka za posaditev trave tvorita nerazumljiv izrek sodne odločbe, ki nasprotuje samemu sebi in je posledično neizvršljiv, kar je dejansko ugotovilo tudi sodišče v 10. točki obrazložitve dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč s sodbo odločilo, da je toženec dolžan na severovzhodnem delu parcele tožnika zasaditi travo, površine 100 m2, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da je travo dolžan posejati tam, kjer je bila s prvim motilnim ravnanjem postavljena gabrova meja, ki je po dolžini obsegala 100 metrov, z dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan na istem področju v dolžini 30 metrov posejati travo, kar pa se izključuje. S tem je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Ne glede na to, da navedena kršitev narekuje razveljavitev dopolnilne sodbe, višje sodišče še dodaja, da toženec neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni imel soglasja za prestavitev 30 metrov žive meje v letu 2011. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu namreč skrbna in celovita, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi življenjska in prepričljiva. Višje sodišče se zato nanjo v celoti sklicuje, pritožbene navedbe pa zavrača.

Odločitev:

19Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, so narekovale ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe v delu I. točke, s katerim je bilo ugodeno zahtevkoma za zasaditev trave, površine 100 m2, in odstranitev navoženega materiala cca 234 m3 s tožnikove nepremičnine, ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Prav tako je bilo treba zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ugoditi pritožbi, razveljaviti dopolnilno sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Zaradi delne razveljavitve sodbe in celotne razveljavitve dopolnilne sodbe pa je bilo treba glede na to, da je bila z dopolnilno sodbo nadomeščena in preoblikovana I. točka izreka sodbe, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi v preostalem delu in zadevo tudi v preostalem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sicer v dani procesni situaciji ne bi bilo jasno, katera odločitev je že pravnomočna in katera ni. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene procesne kršitve, še pred tem pa moralo tožnika pozvati, da določno opredeli tožbeni zahtevek v prej navedenih delih.(7)

20Razveljavitev odločitve od glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

21Ker je bilo treba izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2006, A. Galič, str. 125.

Op. št. (2): Če tožnik ni vedel, da je živo mejo zasadil toženec, tudi ni mogel vedeti, kakšni so bili njegovi nameni s to živo mejo.

Op. št. (3): Glej M. Tratnik v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 120.

Op. št. (4): Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo prvo motilno ravnanje toženca leta 2009, živa meja, ki je bila prestavljena s strani toženca, pa je bila posajena na sporni parceli že najmanj od leta 2005.

Op. št. (5): Ob tem višje sodišče pojasnjuje, da bosta navedena dela tožbenega zahtevka določno opredeljena na primer, če bosta sporni območji (območji, na katerih je treba zasaditi travo in odvoziti material) opisani še z dimenzijami in točkami, razvidnimi tudi na skici relevantnih parcel, ki je sestavni del izreka sodbe.

Op. št. (6): Višje sodišče je obravnavalo pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija navedeni dejanski zaključek, v okviru presoje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo prepovednemu zahtevku, s katerim se tožencu med drugim prepoveduje navoz materiala na tožnikovo parcelo. Ob tem velja pojasniti, da določnost zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja ni pogoj za utemeljenost prepovednega zahtevka.

Op. št. (7): Upoštevati bo moralo tudi obrazložitev po točko 11 tega sklepa gleda sadik žive meje.