VSL sodba II Cpg 1208/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201878/2013 z dne 13. 12. 2013 ostane v celoti v veljavi (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 458,13 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (15 dni) dalje do plačila (2. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo je iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, toženi stranki pa ugodi v njenem stroškovnem delu, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, glede stroškov postopka s pritožbo pa odloči, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi tožene stranke je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP) - in ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj oziroma od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6V postopku v sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7Tožeča stranka v predmetni pravdi od tožene stranke zahteva plačilo subvencionirane oskrbnine za varovanko A. A. Po navedbah tožeče stranke gre za plačilo razlike med ceno programa in plačilom staršev, katero je dolžna plačati občina zavezanka po izvedenem postopku določitve znižanja plačila, ki ga vodi pristojni center za socialno delo. V obravnavanem primeru je CSD X izdal odločbo (št. 1231-3863/2012-6 z dne 10. 1. 2013), ki plačilo te obveznosti nalaga toženi stranki. Podlaga za izstavitev računov po mnenju tožeče stranke tako brez dvoma obstaja.

8Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku v ugodilo. Odločitev z obravnavano pritožbo v celoti izpodbija tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje utemeljenost temelja predmetnega zahtevka gradilo na odločbi CSD X št. 1231-3863/2012-6 z dne 10. 1. 2013, pa je pritožnici najprej potrebno odgovoriti na navedbe v zvezi s to.

9Pritožba nima prav, da odločujoče sodišče (tj. Okrajno sodišče v Kamniku) ni pojasnilo, zakaj se je sklicevalo na odločbo CSD X (in ni upoštevalo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se izvedba navedenega dokaza ne dopusti). V 10. točki obrazložitve je namreč zapisalo, da je tožeča stranka vpogled v sporno odločbo pravočasno predlagala in jo nato prvostopenjskemu sodišču tudi sama posredovala. Preizkus odločitve v zvezi z (ne)dopustnostjo omenjenega dokaza je zato nedvomno mogoč.

10K temu pa je dodati, da je sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2014 (da se dejstva in dokazi v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 7. 4. 2014 ne upoštevajo) sklep procesnega vodstva (prim. 270. člen ZPP). Na tovrstne sklepe pa upoštevaje splošno sprejeto stališče tako v teoriji kot v sodni praksi sodnik ni vezan. Ne postanejo namreč samostojno pravnomočni (tretji odstavek 270. člena ZPP) in jih lahko sodnik spremeni, če to nalagajo procesni razlogi oziroma če ugotovi, da niso bili potrebni. Prvostopenjsko sodišče je torej imelo na zakonu utemeljeno možnost, da v sodbi v zvezi z dopustnostjo izvedbe dokaza odloči drugače. Še posebej, ker je (po presoji pritožbenega sodišča) tudi pravilno ocenilo, da je bil vpogled v odločbo CSD z dne 10. 1. 2013 predlagan pravočasno.

11Pritožnica pa nadalje prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da naknadno posredovanje omenjenega dokaza nasprotni stranki (tj. toženi stranki) ne sanira kršitev določb ZPP. Trdi, da sodišče prve stopnje odločbe CSD z dne 10. 1. 2013 sploh ne bi smelo upoštevati in na njej temeljiti izpodbijane sodbe.

12S tem po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje torej ostaja, ali je bila zaradi opisane naknadne vročitve toženi stranki kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem.

13Iz spisovne dokumentacije predmetne zadeve je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 13. 5. 2015 sklenilo, da se obravnava v tem postopku začne znova ter narok razpiše na dan 2. 6. 2015. Pri tem je v obrazložitvi pojasnilo, da je po končani glavni obravnavi dne 10. 4. 2015, s katero je bil postopek zaključen, ugotovilo, da toženi stranki ni bila vročena odločba CSD X št. 1231-3863/2012-6 z dne 10. 9. 2012, katero je tožeča stranka kot dokaz predlagala v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 85). Odločbo CSD X je nato toženi stranki tudi vročilo, in sicer 15. 5. 2015 (vročilnica pripeta na list. št. 86). Slednja je nanjo odgovorila dne 1. 6. 2015, v njej izrecno uveljavila pravico do izjave o predloženih dokazih ter glede na dejstvo, da se v konkretni zadevi na obravnavi ne bodo izvajali dokazi, predlagala, da sodišče prve stopnje odloči brez razpisa naroka.

14Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da prvostopenjsko sodišče vloge z dne 1. 6. 2015 ni upoštevalo, pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici, da je bila po vročitvi sporne odločbe že prekludirana s podajanjem navedb. Sodišče prve stopnje je s sprejemom navedene vloge upoštevalo toženkino pravico do izjave (glede na to, da ji je odločbo CSD poslalo šele naknadno) ter ji omogočilo, da v zvezi z vročeno odločbo navaja nova dejstva. Očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem v zvezi torej ni utemeljen.

15Tožena stranka sodbo nadalje graja tudi z navedbami, da je v postopku na prvi stopnji ugovarjala nesubstanciranost trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je izračun (višine vtoževane terjatve) opravilo samo in navedlo, da se je tožeča stranka sklicevala na predložene račune in njihove specifikacije. Način izračunavanja pa je elementarna dolžnost tožeče stranke - sodišče prve stopnje ta izračun zgolj preveri (presoja pravilnost). Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka s predložitvijo odločbe CSD X računov in specifikacij k računom zadostila zahtevi po navajanju dejstev (212. člen ZPP), je po mnenju pritožnice zato napačno. Zaradi kršitve 212. člena ZPP je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo.

16Izpostavljeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe določno opisala življenjski primer, navedla pravno podlago za vtoževane račune (odločbo CSD), tako da - tudi po oceni pritožbenega sodišča - ni nobenega dvoma, kaj vtožuje. Prav tako je tožeča stranka ustrezno opredelila zahtevek po višini, saj je v dopolnitvi tožbe za vsak račun navedla datum izdaje, višino in zapadlost, posamezne postavke (polno ceno vrtca po posameznih mesecih, odstotek ter višino plačila programa, ki odpade na starše oziroma toženo stranko) pa v isti vlogi z dne 25. 3. 2014 natančneje substancirala z izrecnim sklicevanjem na priloge (konkretno odločbo CSD, posamezne račune ter njihove specifikacije), katerih vsebino je sodišče prve stopnje pravno dopustno štelo kot del trditvene podlage tožeče stranke(2) posebej, ker so podatki v njih pregledni, s tem pa višina tožbenega zahtevka jasno razvidna in enostavno preverljiva. Tožeča stranka je namreč (kot to poimenuje sama pritožnica) podala zadosten trditveni okvir, ko je omogočil presojo vsebine predloženih dokazov. Ugovori tožene stranke, da je nesklepčnost trditvene podlage podana tudi glede predloženih računov oziroma da iz listin ne izhaja, da je v odločbi CSD navedeno, da mora tožena stranka plačevati zneske v takšni višini, kot jih terja tožeča stranka(3) bili posledično že na prvi pogled neutemeljeni oziroma pavšalni, vsled česar se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

17Glede na navedeno, torej, da je bila trditvena podlaga sklepčna, tožeča stranka pa je trditve natančneje substancirala v prilogah tako, da je bilo sodišču prve stopnje in toženi stranki omogočeno hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev (tožena stranka nasprotnega ni zatrjevala), se je trditveno in dokazno breme, da izkaže neutemeljenost tožbenega zahtevka, prevalilo na toženo stranko. Slednjega pa tožena stranka ni zmogla, saj ni izkazala, da bi bila odločba CSD razveljavljena ali kakorkoli spremenjena, niti ni ponudila trditev, še manj dokazov, zakaj bi bila višina vtoževanih terjatev nepravilna ali zmotna (čeprav je imela po predložitvi računov s specifikacijami in odločbe CSD za to vse možnosti). Tudi ni res, kar trdi pritožnica, da je v vlogi z dne 19. 5. 2015 posebej izpostavila, da tožeča stranka v trditveni podlagi ni navedla cene celotnega programa niti načina določitve cene celotnega programa. Vloge tožene stranke, ki bi bila datirana z omenjenim datumom, v spisovni dokumentaciji obravnavanega spora namreč ni mogoče najti, citirane trditve pa ni mogoče zaslediti niti v ostalih pripravljalnih vlogah tožene stranke (vključno s tisto z dne 1. 6. 2015). V pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2014 je zatrjevala le, da bi morali vtoževani zneski izhajati iz same odločbe oziroma bi moral izhajati vsaj način določitve zneskov (metodologija). Sodišče prve stopnje bi zato tožbenemu zahtevku lahko ugodilo že na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke (in je po nepotrebnem ugotavljalo pravilnost izračuna vtoževanih zneskov), saj se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP).

18Na preostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku(4) vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena in se tekom pravdnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo njene pravilnosti (zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba odgovarjati na trditve tožene stranke, da je odločba CSD materialnopravno napačna), ter da je morebitne nepravilnosti te upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva (tako sodba in sklep VS RS II Ips 565/2008). Temu na načelni ravni sicer pritrjuje tudi sama pritožnica, sodišču prve stopnje očita le, da takšna vezanost ni absolutna. In s tem se je po presoji pritožbenega sodišča mogoče strinjati. Pravna teorija namreč res razloguje, da sicer velja, da pravnomočnost sanira tudi napačne, pomanjkljive, celo nične odločbe, da pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave treba razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primerih, ko je odločba sama s seboj v nasprotju ali nima jasnega izreka, je zato ni mogoče upoštevati.(5)

19A po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ti izjemni primeri, ki jih izpostavlja teorija (in pritožnica), niso podani. Pritožnica namreč kot razlog za sklep, da je odločba CSD z dne 10. 1. 2013 sama s seboj v nasprotju, navaja zmotno uporabo materialnega prava iz 28. člena Zakona o vrtcih(6) njim pa tovrstne nezakonitosti odločbe CSD ne more utemeljiti. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila odločba sama s seboj v nasprotju le, če bi izrek odločbe nasprotoval samemu sebi (vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se namreč izvaja zgolj iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju). O tem pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, niti tega pritožbeno ne uveljavlja tožena stranka.

20Pritožnica neutemeljeno graja tudi, da zaradi tega, ker v konkretnem primeru iz izreka upravne odločbe ni razvidna cena programa in ta ni niti določljiva, sodišče na sporno upravno odločbo CSD ni bilo vezano. Razlogi za tak zaključek pritožbenega sodišča so različni. Prvič, v postopku na prvi stopnji tega sploh ni zatrjevala (temveč da bi morali vtoževani zneski izhajati iz same odločbe oziroma bi moral izhajati vsaj način določitve zneskov (metodologija)), zaradi česar tovrstnih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ni bilo dolžno upoštevati in drugič, ker izrek odločbe CSD dejansko dovolj določno opredeljuje toženkino obveznost.

21Cene programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, predlaga vrtec, skupaj s predlogom finančnega načrta, pripravljenega v skladu z izhodišči, ki veljajo za občinski proračun. Ceno programa določi pristojni organ občine ustanoviteljice oziroma koncedentke. Po določitvi cene mora vrtec z izračunom cene seznaniti starše, občine zavezanke za plačilo in ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo (31. člen ZVrt).

22V obravnavanem primeru tožena stranka ne zatrjuje, da s ceno programa ni bila ustrezno seznanjena (pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je cene programov posameznega vrtca lahko preverilo že z vpogledom v spletni iskalnik, tožena stranka pa se je s ceno programa lahko seznanila najkasneje ob prejemu dopolnitve tožbe, kateri so bili priloženi vtoževani računi s specifikacijo, pri čemer pritožbeno sodišče še enkrat pripominja, da je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da so bili vtoževani računi zavrnjeni, kar smiselno pomeni, da je bila z njihovo vsebino seznanjena že pred predmetnim postopkom), temveč se zahtevku upira iz razloga nezakonitosti oziroma nejasnosti izreka odločbe CSD, za katero sicer sama trdi, da vsebuje procentualno obveznost plačila. Vendar četudi ta v izreku ne vsebuje same cene programa, ji vsled obrazloženega v obravnavanem primeru ni mogoče odkloniti veljavnosti. Izrek odločbe je namreč jasen do te mere, da ob poznavanju ustreznih parametrov (tj. cene programa, za katero - kot rečeno - pa tožena stranka ne trdi, da je ne pozna) omogoča izračun toženkine obveznosti. Poleg tega je v zvezi s tem treba upoštevati tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, iz katerih je razvidno, da je obveznost plačila tožene stranke odvisna še od drugih dejavnikov (npr. odsotnost varovanke). Ugovor pritožnice v tej smeri je zato neutemeljen.

23Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako pa velja tudi za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo k rešitvi obravnavane pritožbe ni pripomogel in je bil kot tak stroškovno nepotreben.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2) Prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 132 ter sklep VS RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007, sodba VSL I Cpg 1463/2012 z dne 29. 11. 2013.

Op. št. (3) Glede ugovora metodologije izračuna še dodatno, ker iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila z njo seznanjena - tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je zoper odločbo CSD, vložila pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka.

Op. št. (4) Pritožnica ne trdi, da odločba CSD ni pravnomočna.

Op. št. (5) V. Rijavec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 133.

Op. št. (6) Uradni list RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo, 25/08, 98/09 - ZIUZGK, 36/10, 94/10 - ZIU, 62/10 - ZUPJS, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF in 14/15 - ZUUJFO.