28. člen ZVrt

Razpis je temeljil na Odloku o koncesiji za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva (Ur. l. RS, št. 96/09), kjer je v 4. členu izrecno navedeno, da lahko javno službo predšolske vzgoje in varstva izvaja koncesionar, ki je vpisan v razvid ter v skladu s pravilnikom zagotavlja pogoje in opremljenost. Pogoji tožene stranke za izvajanje javne službe so bili tako pritožnici znani, s prostovoljno prijavo na razpis pa je izrazila tudi svoje soglasje z njimi. Prav tako je svoje soglasje izrazila tudi s podpisom pogodbe o koncesiji, ki je bila sklenjena na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2010, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da ima pritožnica potrebne prostore in opremo. V skladu z načelom volenti non fit iniuira obogatitveni zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da kadar do prehoda premoženja pride na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ) Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavk

Dokazni predlog z zaslišanjem prič ob nejasnih, dvoumnih oziroma nasprotujočih si trditvah ima zgolj značaj informativnega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko takšnega dokaza ni izvajalo. Tožeča stranka zatrjuje kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.

Stališče sodišča prve stopnje, da je „tožena stranka imela možnost preveriti podatke in kolikor bi se želela ubraniti plačila, bi morala konkretno in specificirano ugovarjati posameznemu dejstvu, navedenemu v specifikaciji“, pomeni pravilno uporabo 212. člena ZPP. Svoje zakonske obveznosti subvencioniranja vrtcev se zato toženka, če so pogoji izpolnjeni, ne more izogniti, tudi če pogodba ni sklenjena, saj vsebino take pogodbe determinirajo določila citiranih zakonov in ustrezni sklepi CSD.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na odločbo Centra za socialno delo. Ta presoja sodišča prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča pravilna, vendar je v konkretnem primeru kljub temu treba izpostaviti, da upravna odločba praviloma veže le stranki, ki sta sodelovali v postopku izdajanja upravne odločbe - to pa sta Center za socialno delo in dekličina mati, ne pa pravdni stranki. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je učinke te upravne odločbe mogoče pripisati tudi pravdnima strankama (širjenje subjektivnih meja vezanosti/extra partes učinek).

Pravdno sodišče je na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, in se tekom pravdnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo njene pravilnosti, ter je morebitne nepravilnosti te upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Vendar to ne velja absolutno. Pravna teorija namreč res razloguje, da sicer velja, da pravnomočnost sanira tudi napačne, pomanjkljive, celo nične odločbe, da pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave treba razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primerih, ko je odločba sama s seboj v nasprotju ali nima jasnega izreka, je zato ni mogoče upoštevati.

Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Sredstva za financiranje dejavnosti vrtca zagotavlja, v skladu z 28. členom ZVrt, občina iz svojega proračuna, s katerim povsem samostojno razpolaga. To pomeni, da je poraba proračunskih sredstev v neposredni pristojnosti občine kot lokalne skupnosti. Če pa svojih finančnih obveznosti do vrtca, ki ga je ustanovila, občina ne poravna pravočasno, gre za premoženjskopravno razmerje med občino in vrtcem. V to razmerje pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more z upravno odločbo poseči država.

Določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt in 2. odstavka 11. člena ZOFVI zagotavljata pravico, da starši ali zakoniti zastopniki izberejo vrtec, v katerega želijo vpisati otroka, ne pomenita pa tudi tega, da jim je ne glede na zmogljivosti oz. število prostih mest zagotovljena pravica do sprejema v izbrani vrtec. Ob tem sodišče še dodaja, da tudi v URS ni zapisane pravice otrok oz. njihovih staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, da je sprejet v vrtec v določenem obdobju, niti ni na drugi strani določena obveznost občine, da zagotovi organizacijo predšolske vzgoje na način oz. v obsegu, ki bo vsem zainteresiranim omogočil sprejem v vrtec. Na drugi strani je občina tista, ki iz svojega proračuna zagotavlja sredstva za delovanje vrtca, med drugim za investicijsko vzdrževanje in investicije v nepremičnine in opremo, za pokrivanje stroškov iz naslova dejavnosti in nalog, potrebnih za izvajanje programa za predšolske otroke, ki jih ni mogoče všteti v ceno programa (28. člen ZVrt). Zaradi te povezanosti je po mnenju sodišča razumljivo (in razumno), če občina kot ustanoviteljica in financerka delovanja vrtca odloči, da bodo imeli pri vpisu v vrtec v primeru pr

Pritožba utemeljeno navaja, da se olajšava (znižanje plačila) lahko upošteva le pri plačilu cene rednega vzgojnega programa, dodatek za nadstandardni program pa morajo starši plačati v celoti.