VSRS Sodba I Ips 28451/2013-67

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 28451/2013 z dne 20. 6. 2014 obsojenega M. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen enega leta zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da družbi F. d.o.o. plača znesek v višini 65.417,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila. Družbo za upravljanje terjatev bank d.d. je sodišče s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27. 11. 2014 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen enega leta zapora ter preizkusno dobo dveh let, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da je družbo F. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 21. 4. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil 11. 5. 2015.

B.

5Izpodbijana pravnomočna sodba obsojencu v relevantnem delu očita, da je oškodovano N.M. d.d. (v nadaljevanju banka), preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, s tem, da je kot dodatno zavarovanje vračila kredita 23. 4. 2009 podpisal tudi pogodbo o zastavi premičnin (stroja), nato pa po pooblaščenki A. Ž. v obliki notarskega zapisa sklenil sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega je bila na navedenem stroju v register neposestnih zastavnih pravic v korist banke vpisana zastavna pravica v prvem vrstnem redu, z vsem tem pa je banko prepričal, da je vračilo kredita zanesljivo, nato pa je 6. 7. 2010 ta stroj kot direktor družbe L. d.o.o. prodal, čeprav tega skladno z navedenima pogodbo in sporazumom ne bi smel storiti. Tako je banko oškodoval za najmanj 62.851,22 EUR, saj v stečajnem postopku banka ni mogla uveljaviti ločitvene pravice na zastavljeni premičnini in zato ni bila poplačana.

6Zagovornik obsojenca z navedbo, da abstrakten očitek obsojencu, da je pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ni konkretiziran, po vsebini uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Z vidika kršitve materialnega kazenskega zakona je identične pritožbene navedbe zagovornika presojalo tudi sodišče druge stopnje, ki kršitve kazenskega zakona ni ugotovilo (6. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da je v obravnavani zadevi obsojenec s podpisom pogodbe o zastavi premičnine in s sklenitvijo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pri banki ustvaril zmotno predstavo o tem, da bo prevzete obveznosti izpolnil, torej da zastavljenega stroja ne bo prodal. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah(1) že večkrat poudarilo, da zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil. Ker je ravnanje obsojenca, s katerim je banko preslepil, v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe konkretizirano, uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Morebitno neskladje med abstraktnim in konkretnim delom opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe pa na popolnost opisa dejanja ne vpliva.(2) Zato ni podana niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbo, da prepovedana posledica ni nastala, oziroma da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu. Zagovornik navaja, da med ravnanjem obsojenca, ki je stroj prodal, in nemožnostjo uveljavitve ločitvene pravice, ni vzročne povezanosti, ampak sta vzrok nemožnosti uveljavitve ločitvene pravice ravnanje stečajnega upravitelja, ki je ločitveno pravico banke neutemeljeno prerekal, saj zastavna pravica banke na stroju s prodajo le-tega ni prenehala, in ravnanje banke, ki je nato prijavo ločitvene pravice sama umaknila. Poleg tega se premoženje banke s tem, ko je izgubila možnost uveljavitve zastavne pravice v stečajnem postopku, ni zmanjšalo in zato banki škoda ni nastala. Banka bi namreč še vedno obstoječo zastavno pravico lahko uveljavila zoper novega imetnika bodisi v izvršilnem postopku bodisi zunaj le-tega, kar je tudi storila in se poplačala.

8Kaznivo dejanje poslovne goljufije, v obliki kot se očita obsojencu, je dokončano, ko zaradi goljufivega ravnanja storilca za drugo stranko nastane premoženjska škoda. V obravnavanem primeru je pritrditi stališču nižjih sodišč, da je škoda banki nastala, ker ločitvena pravica banke v stečajnem postopku ni bila priznana. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Zaključku sodišč v izpodbijanih sodbah, da stečajni upravitelj ločitvene pravice oškodovane banke ni priznal zaradi ravnanja obsojenca, ki je zastavljeni stroj odsvojil tretji osebi, ni mogoče oporekati, saj zastavljeni stroj zaradi obsojenčeve odsvojitve ni bil več del premoženja stečajnega dolžnika. Možnost oškodovanca, da se poplača na drug način od tretje osebe, pa na obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije ne vpliva. Lastna aktivnost oškodovane banke, ki je svojo terjatev do obsojenčeve družbe kasneje odstopila tretji osebi, pridobiteljici zastavljenega stroja, in bila s strani te osebe delno poplačana, pomeni ravnanje oškodovanca po dokončanju kaznivega dejanja. Zato kazenski zakon ni bil prekršen niti v tem primeru.

9V povezavi z gornjim očitkom o vzrokih zaradi katerih ločitvena pravica banke ni bila priznana, zagovornik v zahtevi trdi, da naj bi sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker ni ugotovilo kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je zagovornik uveljavljal v pritožbi z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje na portalu AJPES ni vpogledalo v vsebino končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 20. 4. 2011. Če bi sodišče vpogledalo v ta seznam, bi ugotovilo, da je bil razlog za nemožnost uveljavitve ločitvene pravice bankin umik prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku in ne obsojenčeva prodaja stroja. Ker gre za odločilno dejstvo, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker tega dokaza ni izvedlo v celoti, višje sodišče pa s tem, ker te kršitve ni ugotovilo.

10Zagovornik v zahtevi ne pojasni, katero absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišči storili. Iz podatkov spisa izhaja dvoje. Prvič, da obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje takega dokaznega predloga ni podala, in drugič, da obramba v zvezi z branjem končnega in osnovnega seznama preizkušenih terjatev na glavni obravnavi 18. 6. 2014 ni imela pripomb. Da bi moralo sodišče prve stopnje prebrati celoten seznam, je obramba prvič navedla šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Ob tako ugotovljenem procesnem stanju bi bilo navedbe obrambe v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče razumeti zgolj kot uveljavljanje kršitve načela materialne resnice iz 17. člena ZKP. Vendar pa zagovornik, ki v zahtevi ni navedel, katero izmed določb ZKP, v katerih se izraža omenjeno načelo, naj bi sodišče kršilo, ne uveljavlja postopkovne kršitve, temveč s svojimi navedbami izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Da njegove pritožbene navedbe s tem v zvezi niso pravno relevantne, je presodilo sodišče druge stopnje, ki je v 10. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da smiselno očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je sodišče prve stopnje v sodbi ocenilo vse tiste dokaze, ki so bili za presojo odločilnih dejstev pomembni.

11Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po stališču zagovornika podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbeni navedbi, da očitek obsojencu, da kredita ni vračal v pogodbeno dogovorjenih zneskih in rokih, ne drži in ni dokazan. Kot navaja zagovornik, gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna presoja obsojenčevega subjektivnega odnosa do očitanega mu kaznivega dejanja.

12Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah pojasnilo, da ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, a se obramba z njimi ne strinja, kakor tudi ne, če sodišče ne odgovori na pritožbene navedbe stranke. V slednjem primeru lahko gre kvečjemu za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče v okviru navedb zahteve za varstvo zakonitosti presodilo, ali je sodišče druge stopnje zadostilo standardom obrazložitve sodne odločbe iz 395. člena ZKP in pri tem upoštevalo, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb, ki izhaja iz 22. člena Ustave, v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.(3) Sodišče druge stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe na pritožbene navedbe odgovorilo in presodilo, da vprašanje, ali je obsojenec oziroma družba, ki jo je vodil, kredit vračal v pogodbeno dogovorjenih rokih in zneskih, za obravnavano zadevo ni bistveno. S tem se je sodišče do pritožbene navedbe ustrezno opredelilo in kršitev 395. člena ZKP ni podana.

C.

13Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

----

(1) Glej I Ips 48478/2010-189 z dne 20. 3. 2014 in druge.

(2) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 252/2003 z dne 28. 10. 2004.

(3) Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 27. 9. 2005 ter Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 in druge.