VSL sodba II Cp 2329/2015

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v:

- I. točki izreka tako, da se znesek 5.087,52 EUR zviša za 3.391,68 EUR, znesek 4.500,00 EUR zviša za 3.000,00 EUR, znesek 180,00 EUR zviša za 120,00 EUR in znesek 407,52 EUR zviša za 271,68 EUR,

- v II. točki izreka tako, da se znesek 16.958,40 EUR zniža za 3.391,68 EUR,

- v III. točki izreka pa tako, da se znesek 966,12 EUR zviša za 380,84 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 333,22 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

IV. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe na redni številki 27 spisa ter (I) odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 5.087,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4.500,00 EUR za čas od 19. 12. 2008 dalje do dneva plačila, od zneska 180,00 EUR za čas od 19. 12. 2008 do plačila in od zneska 407,52 EUR za čas od 1. 5. 2009 dalje do dneva plačila, vse v roku 15 dni, (II) da se v presežku do zahtevanih 16.958,40 EUR s pp tožbeni zahtevek zavrne in (III) da je toženka dolžna tožnici plačati 966,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je povsem prezrlo izpovedbo priče B. B. v povezavi z izpovedbo priče C. C., ki je bil očividec prometne nesreče, s katero je dokazano, da je toženkin zavarovanec grobo kršil cestno-prometne predpise, saj pred znakom STOP ni prav nič ustavil, ampak je kar direktno zapeljal na prednostno cesto in jo skušal z avtomobilom prečkati. Iz izpovedbe B. B. tudi izhaja, da je zavarovanec toženke tudi sicer vozil očitno nezanesljivo, iz česar je moč sklepati, da so bile njegove psihofizične zmožnosti za vožnjo takrat močno okrnjene. Tak zaključek potrjujeta tudi izpovedbi D. D. in E. E. o siceršnjem nenavadnem obnašanju toženkinega zavarovanca in okoliščine, da je bil zavarovanec toženke v času nezgode star 82 let, da je po nezgodi vrnil vozniško dovoljenje in da je dementen. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca P., saj toženka ni nasprotovala predlogu tožnice, da se vanj vpogleda v dokazne namene. Iz navedenega mnenja pa izhaja, da je bil krivec za nastanek obravnavane prometne nezgode izključno toženkin zavarovanec. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo mnenje Instituta za raziskavo prometnih nezgod in varnost v cestnem prometu (v nadaljevanju IAR), ne pa mnenja izvedenca P., čeprav si nasprotujeta, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo načelo neposrednosti s tem, ko je navkljub nasprotovanju tožnice, da se izpovedba priče F. F., dana v kazenski preiskovalni zadevi, zgolj prečita, to v drugem postopku dano izpovedbo upoštevalo in ji celo sledilo. F. F. si je dejstvo, da je pred motoristom A. vozil drug avtomobil, ki je zavil desno na neprednostno cesto, izmislila zaradi svojih potreb zanesljivo izposlovati odškodnino. Da tega vozila zagotovo ni bilo, sicer izhaja iz prijave škodnega primera, ki jo je izpolnil toženkin zavarovanec za toženko. Poleg tega bi ta avtomobil videl in o njem izpovedoval očividec nezgode C. C. Upoštevaje navedeno je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi pred motoristom A. vozilo drugo vozilo, da ga je A. skušal obvoziti in da se je zato nahajal v trenutku trčenja na levem voznem pasu. Iz izvedenskega mnenja izvedenke Z. K. izhaja, da pri A. ugotovljene koncentracije Metadona THC-ja niso bile vzrok za prometno nezgodo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženkin zavarovanec brez zaustavitve pred prednostno cesto nanjo direktno zapeljal, čeprav je imel vso možnost in preglednost, da bi motorista, ki je pripeljal po prednostni cesti, pravočasno opazil, pred prednostno cesto ustavil ter mu dal prednost. Izključni krivec za obravnavano prometno nezgodo je zato toženkin zavarovanec. Okoliščina, da se je motorist v trenutku trčenja nahajal na nasprotnem smernem vozišču, ne utemeljuje njegovega soprispevka, saj se je tam nahajal zato, ker se je skušal izogniti toženkinemu zavarovancu. Zatrjevana previsoka hitrost motoristove vožnje ni bila vzrok za nastanek prometne nezgode, sploh pa ne odločilen vzrok. Zaključek, da na cesti ni bilo sledov zaviranja, je vprašljiv. Tudi sicer pa okoliščine, da na cesti ni bilo motoristovih sledov zaviranja, ni moč šteti motoristu v škodo, saj verjetno ni zaviral zato, ker je pričakoval, da bo vozilo toženkinega zavarovanca ustavilo. Če bo pritožbeno sodišče menilo, da je vendarle podan soprispevek tožničinega sina, je bil ta prispevek največ 10 %. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženke. Iz celotnega dokaznega postopka, predvsem pa iz izvedenskega mnenja IAR izhaja, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren motorist. Iz mnenja IAR tako izhaja, da je v trenutku trčenja motorno kolo peljalo z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo, in sicer najmanj 106 km/h oziroma da je bila hitrost lahko še višja, če je motorno kolo pred trkom zaviralo. Ob splošno znanem dejstvu, da voznik, ko zazna nevarno situacijo, nanjo reagira z zaviranjem ali vsaj popusti plin, je bila hitrost motorista še višja od izračunane. Po drugi strani pa se je zavarovanec toženke, preden je zapeljal v križišče, da bi prečkal cesto, ustavil, kar prav tako izhaja iz izvedenskega mnenja IAR. Iz mnenja nadalje izhaja, da je osebno vozilo zavarovanca toženke v trenutku trka že popolnoma prevozilo vozni pas, po katerem je vozil motorist, in da če motorist ne bi zapeljal na nasprotni vozni pas, kar je tudi prepovedano, saj na spornem odseku ni dovoljeno prehitevanje, do trka sploh ne bi prišlo. Do trčenja je prišlo, ker se voznika obeh vozil nista zaznala, pri čemer preglednost med njima zaradi tretjega vozila, ki je vozilo pred motoristom, ni bila 170 metrov. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, ki izhajajo tudi iz izpodbijane sodbe, je napačen zaključek sodišča, da je za nastanek prometne nesreče odgovoren tudi zavarovanec toženke. Izključni vzrok je namreč v vožnji motorista, ki je vozil z izrazito prekoračeno hitrostjo in prehiteval v križišču. Če bi motorist vozil v skladu z omejitvami, do trčenja sploh ne bi prišlo. Če bi motorist vozil do 60 km/h, v trenutku, ko je zaznal namero nasprotnega udeleženca, da bo prečkal cesto, ne bi bilo potrebno nikakršno reagiranje z njegove strani, saj bi osebno vozilo v tem času že prevozilo regionalno cesto. Prav tako do trka ne bi prišlo, če motorist ne bi prehiteval v križišču. Ker so bile kršitve motorista tako hude in nepričakovane, je pretrgana vzročna zveza med ravnanjem G. in nastankom prometne nesreče. Očitek sodišča, da je G. s premajhno pazljivostjo zapeljal iz stranske na prednostno cesto, je pavšalen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz mnenja IAR izhaja, da je G. pred prečkanjem glavne ceste ustavil. G. motorista ni videl niti ga ni mogel videti, saj je vozil celo hitreje, kot je znašala njegova hitrost ob trčenju, poleg tega mu je pogled zastiralo tretje vozilo. Upoštevaje navedeno G. niti deloma ne odgovarja za nastalo prometno nezgodo. Če pa bi tudi pritožbeno sodišče ocenilo, da je tudi G. soodgovoren za prometno nesrečo, je njegov prispevek maksimalno 10 %. Priglaša pritožbene stroške.

5Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

7Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje utemeljeno ni oprlo na izvedensko mnenje dr. P., ki je bilo pridobljeno v kazenskem postopku, v katerem toženka ni bila stranka postopka, ob dejstvu, da se toženka z njegovo uporabo ni strinjala.(1) Tožnica v pritožbi sicer trdi, da toženka ni nasprotovala temu, da se navedeno mnenje upošteva kot dokaz, kar pa ne drži, saj je toženka na poziv sodišča, ali se strinja z uporabo izvedenskih mnenj iz drugih postopkov, jasno odgovorila, da zavrača njihovo uporabo (glej dopis toženke na list. št. 116 spisa). Ker torej mnenja dr. P. v konkretnem primeru zaradi tega, ker toženka na njegovo uporabo ni pristala, ni moč šteti kot del dokaznega gradiva, temveč le kot trditve tožnice,(2) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj tega mnenja ni sprejelo, oziroma je utemeljeno obrazložilo (zgolj), zakaj je sprejelo oziroma upoštevalo izvedensko mnenje IAR, ki je bilo pridobljeno v tej pravdi.(3) Ker je torej preizkus izpodbijane sodbe v tem delu mogoč, v tej zvezi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Tožnica nadalje ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti s tem, ko je navkljub nasprotovanju tožnice, da se izpovedbo priče F. F., dano v kazenski zadevi I Kpr 8686/2010 zgolj prebere, navedeno izpovedbo upoštevalo in ji sledilo. Po podatkih spisa tožnica branju izpovedbe F. F. ni nasprotovala zaradi kršitve načela neposrednosti, temveč zato, ker naj toženka ne bi izrecno navedla, katere listine iz spisa I Kpr 8686/2010 naj sodišče vpogleda, kar pa ni bil utemeljen ugovor. Toženka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2012 izrecno predlagala, da se vpogleda v zapisnik o zaslišanju navedene priče v zadevi I Kpr 8686/2010, pri čemer je navedeno listino tudi priložila (glej zapisnik pod prilogo B6), navedla pa je tudi, katera dejstva s to izpovedbo dokazuje. Uveljavljanje navedene procesne kršitve v pritožbi pa je prepozno, saj bi morala tožnica v skladu s 286.b členom ZPP kršitev načela neposrednosti uveljavljati že na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z branjem listine pod prilogo B6, česar pa ni storila. Tudi sicer pa je tudi sama tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2013 predlagala vpogled v spis I Kpr 8686/2010.

9Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo F. F., dano v kazenski zadevi I Kpr 8686/2010, ter na njeni podlagi pravilno zaključilo, da je pred motoristom A. (sinom tožnice) vozil modri Fiat Punto, ki je pred njim zavil iz regionalne ceste na lesen most, s katerega se je prav tedaj vključeval na regionalno cesto z avtomobilom zavarovanec toženke (G.). Tožnica v pritožbi sicer trdi, da si je F. F. navedeno izmislila zaradi svojih potreb zanesljivo izposlovati odškodnino od zavarovalnice motorista oziroma toženke, s čimer pa ne uspe vzbuditi dvoma v njeno verodostojnost, saj je slednja navedeno izpovedala v kazensko preiskovalni zadevi, v katerih je bila opozorjena, da je dolžna govoriti resnico in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje (glej prilogo B6), in ne morebiti v pravdi zoper zavarovalnice, ki naj bi jo po trditvah tožnice slednja vodila zaradi uveljavitve odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na jasno in verodostojno izpovedbo F. F., ki ni izpovedala zgolj, da je pred motoristom vozil avtomobil, temveč tudi znamko in tip tega vozila, tožnica ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost navedenega prvostopenjskega zaključka z opozarjanjem na prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki jo je podal zavarovanec toženke, ki je imel interes, da v prijavi škodnega dogodka navede, da je bila prednostna cesta, preden je zapeljal nanjo, prazna, saj mu je okoliščina, da je bilo na prednostni cesti, preden se je začel vključevati nanjo, (še) tretje vozilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, lahko le v škodo, ter na izpovedbo C. C. oziroma B. B., iz katerih izrecno ne izhaja, da avtomobil Fiat Punto ni vozil pred motoristom A.

10Na podlagi pravilne ugotovitve, da je pred motoristom A. vozil avtomobil Fiat Punto, ki je pred njim zavil iz regionalne ceste na lesen most, s katerega se je prav tedaj vključeval na regionalno cesto z avtomobilom zavarovanec toženke, pa je logičen in s tem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je motorist v trenutku trčenja nahajal na nasprotnem voznem pasu zato, ker je prehiteval navedeno, tretje, vozilo, čeprav ga v križišču ob polni črti ne bi smel. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje tožnice, da je motorist zapeljal na nasprotni vozni pas, zato ker se je skušal izogniti zavarovancu toženke, ki je kršil pravila o prednostni cesti.

11Tožnica prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je toženkin zavarovanec grobo kršil cestno-prometne predpise, ker pred znakom STOP ni prav nič ustavil, ampak je direktno zapeljal na prednostno cesto in jo skušal prečkati, kar naj bi bilo dokazano z izpovedbo priče B. B. v povezavi z izpovedbo priče C. C. Okoliščina, ali se je zavarovanec toženke pred znakom STOP ustavil ali ne, po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni bistvena, ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je znašala hitrost zavarovanca toženke v trenutku trčenja 11,00 km/h, kar pomeni, da je zelo počasi zapeljal iz neprednostne na prednostno cesto. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz izvedenskega mnenja IAR, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sprejelo, saj je bilo strokovno in prepričljivo, izhaja, da se je zavarovanec toženke ob upoštevanju izračunane hitrosti v trenutku trčenja in pospeška, ki je bil enak pospešku, ki ga pri normalnem speljevanju lahko doseže takšno vozilo, kot ga je vozil zavarovanec toženke, na prevoženi razdalji 6,5 m (razdalja med linijo preglednosti in mestom trčenja), pred znakom STOP ustavil.

12V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da je zavarovanec toženke, preden je zapeljal na prednostno cesto, vijugal po cesti, iz česar naj bi izhajalo, da so bile njegove psihofizične zmožnosti za vožnjo močno okrnjene, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi bi navedeno držalo, bi tožnica morala dokazati, da je bilo okrnjeno psihofizično stanje tudi eden izmed vzrokov za nastanek prometne nezgode, vendar pa navedeno iz izvedenih dokazov ne izhaja. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obnašanje zavarovanca toženke kot pešca in njegovo starost, pri čemer pritožbeno sodišče v tej zvezi sprejema popolne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje. V zvezi z v pritožbi izpostavljenim dejstvom, da zavarovanec toženke zaradi demence ni bil sposoben pričati v tej pravdi, pa velja še pojasniti, da navedeno ne zadošča za sklep, da je bila njegova sposobnost reagiranja in zaznavanja v prometu že v času prometne nesreče (ki je bila več let, preden bi moral slednji pričati v tej pravdi) močno okrnjena, ne glede na to, da se demenca ne razvije v kratkem času.

13Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da motorist A. pred trčenjem ni zaviral, saj ima oporo v izvedenskem mnenju IAR, v katerem so upoštevani podatki prometne policije, ki na opravljenem ogledu po prometni nezgodi ni ugotovila nobenih zavornih sledi motorja, pri čemer za ugotovitev zavornih sledi po presoji pritožbenega sodišča zadošča 1 ura in 15 minut, za kolikor naj bi po trditvah tožnice policisti zaprli cesto po prometni nesreči. Tudi sicer pa motoristu A. in s tem tožnici, ki v tej pravdi uveljavlja odškodnino zaradi njegove smrti, okoliščina, da je motorist pred trkom zaviral, ni ravno v korist, saj to glede na mnenje IAR pomeni le, da hitrost motorista ni bila (zgolj) 106 km/h, kar je hitrost, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, temveč, da je bila njegova hitrost še višja, s tem pa njegova kršitev še hujša.

14Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je motorist vozil prehitro (neposredno pred trčenjem je vozil 106km/h ob omejitvi hitrosti 60 km/h) in da je prehiteval/obvozil tretje vozilo, čeprav ga ob polni črti ne bi smel, pri čemer sta bili (tudi) obe ti dve kršitvi vzrok za nastanek prometne nesreče (za trčenje motorja, ki ga je vozil A., in avtomobila, ki ga je vozil zavarovanec toženke), tožnica nima prav, da je bil izključni krivec za nastanek obravnavane prometne nezgode toženkin zavarovanec. Ker zavarovanec toženke ni počakal, da je tretje vozilo, ki mu je zmanjšalo preglednost, zaključilo z zavijanjem (iz prednostne na neprednostno cesto) v desno, in se ni prepričal, ali lahko varno prečka regionalno cesto, ko bi bila preglednost veliko večja, temveč je zapeljal na prednostno cesto, preden je tretje vozilo zaključilo z zavijanjem, kar vse izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženka ne izpodbija, pa se prav tako ni moč strinjati s pritožbeno navedbo toženke, da zavarovanec toženke glede na ugotovljene hude kršitve tožničinega sina ni niti delno odgovoren za prometno nesrečo. Ravnanje tožničinega sina namreč ni odvezovalo zavarovanca toženke dolžnosti, da počaka, da tretje vozilo, ki mu je zmanjšalo preglednost, zaključi z zavijanjem, in se prepriča o varni vključitvi na prednostno cesto. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je zavarovancu toženke pogled zastiralo tretje vozilo, toženki oziroma njenemu zavarovancu ni v korist, temveč mu je v breme, saj bi moral biti zavarovanec toženke zaradi slabe oziroma slabše preglednosti še toliko bolj pazljiv pri vključevanju v promet na prednostni cesti. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke s premajhno pazljivostjo zapeljal iz stranske ceste čez glavno cesto na drugo stran.

15Delno utemeljeno pa tožnica izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da je motorist oziroma sin tožnice v 70 % deležu prispeval k obravnavani nezgodi, zavarovanec toženke pa v 30 % deležu. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravil o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti.(4) Ob upoštevanju takšnega stališča sodne prakse in ob dejstvu, da motorist A. ni huje kršil le pravila o primerni hitrosti, temveč je kršil tudi pravilo o tem, kdaj je dovoljeno prehitevati, po oceni pritožbenega sodišča zavarovanec toženke, ki je kršil eno temeljnih prometnih pravil, sicer ne nosi večje odgovornosti kot motorist A., kot zmotno meni tožnica, je pa njegova odgovornost enaka kot motoristova (razmerje njune odgovornosti je 50 : 50). Ob tem velja glede na pritožbene navedbe toženke še dodati, da bi povečana hitrost motorista, ki je vozil po prednosti cesti, imela večjo težo, če bi bila preglednost spornega odseka prednostne ceste tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje motorista oziroma napačno oceno zavarovanca toženke, da lahko varno zapelje v križišče, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, ob dejstvu, da je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sporni odsek ceste omogočal udeležencema prometne nesreče pravočasno zaznavanje v primeru, da na prednosti cesti ne bi bilo tretjega vozila, ne glede na visoko prekoračeno hitrost motorista A., oziroma da je bilo vzrok za zmanjšano preglednost že omenjeno tretje vozilo. Pritožbeno zavzemanje toženke za upoštevanje nižjega soprispevka njenega zavarovanca se s tem izkaže za neutemeljeno.

16Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da je odgovornost obeh udeležencev prometne nezgode enaka, zaključuje, da je tožnica upravičena do povračila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi smrti sina v skupnem znesku 8.479,20 EUR(5) in ne v prisojenem skupnem znesku 5.087,52 EUR.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženka dolžna plačati tožnici, zvišalo za 3.391,68 EUR, ustrezno pa je zvišalo tudi zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti(6) (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljanji niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

18(Delna) sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnice po temelju 50 %, po višini pa 100 %. Skupni uspeh tožnice tako znaša 75 %, uspeh toženke pa 25 %. Pravdne stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer znašajo stroški tožnice 2.299,06 EUR, stroški toženke pa 1.509,37 EUR. Ker njihove odmere pritožnici ne izpodbijata, se je pritožbeno sodišče na prvostopenjsko odmero oprlo. Upoštevajoč ugotovljeni uspeh pravdnih strank je tako tožnica upravičena do povračila 1.724,30 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do povračila 377,34 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna plačati tožnici 1.346,96 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.(7)

19Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožnice s pritožbo je 29 %(8). Ob upoštevanju takšnega uspeha ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 333,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.149,03 EUR. Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), oboje zvišano za 22 % DDV, ter sodno takso za pritožbo v višini 459,00 EUR.

20Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tožnica ni prerekala trditev toženke, da ni bila stranka v kazenskem postopku, v katerem je bilo pridobljeno sporno mnenje dr. P.

Op. št. (2): Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje sicer v dokazne namene vpogledalo v mnenje dr. P., kot pravilno navaja tožnica, vendar zgolj zaradi tega ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Op. št. (3): Tožnica sicer trdi, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju IAR, kar pa ne drži, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče nanj oprlo, ker ga je ocenilo kot strokovnega in prepričljivega ter ker temelji na policijski skici, foto albumu, ogledu kraja nesreče, na računalniški simulaciji ter na poškodbah udeleženega osebnega vozila ter motorja s kolesom (glej 3. in 7. točko obrazložitve sodbe).

Op. št. (4): Primerjaj VS RS II Ips 238/2009 z dne 14. 3. 2013 in v njej navedene druge odločbe VS RS.

Op. št. (5): Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša škoda, ki jo je utrpela tožnica, skupaj 16.958,40 EUR.

Op. št. (6): Znesek 4.500,00 EUR je zvišalo za 3.000,00 EUR, znesek 180,00 EUR za 120,00 EUR, znesek 407,52 EUR pa za 271,68 EUR.

Op. št. (7): Znesek 966,12 EUR, kolikor je dolžna toženka plačati tožnici iz naslova pravdnih stroškov po izpodbijani sodbi, je bilo zato treba zvišati za 380,84 EUR.

Op. št. (8): Za tožnico je bil pritožbeno sporen znesek 11.880,40 EUR, uspela pa je za znesek 3.391,68 EUR.