VSL sodba II Cp 2716/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in pustilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 1. 2013. Naložilo je nadaljnje pravdne stroške 336,60 EUR v plačilo toženi stranki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz osnovne police zavarovane odgovornosti premija ni razvidna. Zapisano je le, da se izstavi obračun, ki je sestavni del police. To pa mora biti podpisano s strani obeh pogodbenih strank. Iz listinske dokumentacije izhaja, da te listine niso bile podpisane. Računi tožeče stranke so enostranske listine in jih tožena stranka ne podpisuje. Zato zavarovalna pogodba ni bila sklenjena. Pri zavarovanju odgovornosti za leto 2001 ni izkazano in tožeča stranka ni predložila zavarovalne pogodbe. Zato ne more biti sklenjen dodatek od leta 2002 naprej. Predmet zavarovanja iz leta 1991 je čistilec ledu – rolba. Tožeča stranka pa vtožuje premijo za leto 2010 za vozilo VW Transporter, katerega naj bi tožena stranka prijavila v zavarovanje 1998. O tem ni predloženih dokazov. Obračun premije z dne 30. 11. 2010 zato ni utemeljen. Vozilo je bilo odjavljeno 28. 8. 2010. Ni dokazan obstoj zavarovanja za zavarovanje avtomobilske odgovornosti od leta 2001 naprej. Glede zmotne uporabe materialnega stanja pritožba citira določbo 921. člena OZ, 925. člena OZ in 926. člena OZ. V osnovni polici zavarovanja odgovornosti ni natančno navedena stvar oziroma zavarovana oseba, nevarnost, zavarovalna vsota niti premija. Obračun premije s strani tožene stranke ni podpisan, zato zavarovalna pogodba ni sklenjena. Glede zavarovane avtomobilske odgovornosti pa tožeči stranki ni uspelo dokazati nadaljevanja zavarovanja od leta 2001 naprej, niti od leta 1998 naprej za vozilo VW Transporter. Vozilo je bilo odjavljeno iz prometa 28. 8. 2010 in od takrat dalje zavarovanje ni bilo več potrebno. Sklicuje se na 16. člen OZ. Zato tudi obrestni del zahtevka ni utemeljen. Pritožnica uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP. Ker niso podpisane dokumentacije glede letnega obračuna, ne more biti sklenjen dogovor med strankama. Tega ni izkazala tožeča stranka. Sodba pa o tem nima razlogov. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so nasprotja glede razlogov o vsebini zavarovalne pogodbe in med samimi listinami ter med razlogi sodbe o izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. in priče B. B. in med zapisniki o glavni obravnavi. Iz teh izpovedb ne izhaja, da bi potrdila dogovor o enostranskem oblikovanju zavarovalnega razmerja zgolj s strani tožeče stranke. Sicer pa vedno pride pri zavarovanju do pogajanj, nato usklajevanja in nato do dogovora in podpisa pogodbe. Priča B. B. je povedal, da pri sklepanju zavarovanja splošne odgovornosti ni sodeloval in da se višine premije ni dogovarjal. On je podpisnik in on bi moral podpisati obračun. Vozilo je bilo prodano koncem 2010 in od takrat dalje tožena stranka ni bila dolžna plačati zavarovanja, ampak novi lastnik. Vozilo je bilo odjavljeno 28. 8. 2010 in ni bilo več zavarovano.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. OZ ne ureja obračunov premije. S podpisom police je zavarovalna pogodba sklenjena ne glede na to, ali so bili obračuni premij podpisani. Obračun ima naravo enostranske listine, kot je bilo ugotovljeno v sodbi XIII Pg 1738/2014. Priča pa je povedala, da so obračune dali v računovodstvo, pa ni bilo denarja za plačilo. Zahtevek za avtomobilsko odgovornost za čas od 1. 1. 2010 do 1. 1. 2011, kar je potrdil priča C. C. Tožeča stranka je priložila potrdilo o zavarovanju z dne 18. 6. 1998. Iz tega izhaja obstoj zavarovanja, kakor tudi iz potrdila UE Jesenice (A24). Vozilo VW Transporter ni bilo odjavljeno iz prometa, temveč mu je potekla registracija (potrdilo UE z dne 22. 12. 2011). Zavarovanje je torej trajalo do 25. 2. 2011 glede na podatke UE Jesenice. Dokler je vozilo registrirano in v prometu, mora biti obvezno zavarovano.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica v pritožbi trdi, da do sklenitve zavarovalne pogodbe ni prišlo. Pri tem se zlasti opre na ugotovitev, da je tožeča stranka izstavljala po polici predvidene letne obračune premij, vendar ti obračuni niso bili podpisani. Pritožnica prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri obeh zavarovalnih pogodbah šlo za dolgoročna zavarovanja. Iz predložene osnovne zavarovalne police št. 000 (priloga A1) izhaja, da je šlo za zavarovanje odgovornosti za čas od 1. 1. 2008 do 1. 1. 2018. Med pravdo je tožena stranka zatrjevala, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena zato, ker v osnovni polici ni navedena premija in da vsakoletni obračun premije ni bil podpisan s strani tožene stranke. V pritožbi pa kot novoto uveljavlja, da v polici ni določena nevarnost, zavarovalna vsota in da zato zavarovanje ni sklenjeno. Ker v pritožbi tožena stranka ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala prej, pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na novo zatrjevana dejstva (337. člen ZPP). Pač pa tožena stranka ponovi v pritožbi, da pogodba ni bila sklenjena, ker ni bila določena v osnovni polici zavarovalna premija, obračun premije pa ni podpisan. Treba je ugotoviti, da je večina zavarovalnih pogodb dolgoročnih (več kot eno leto trajajočih). V teh primerih se po določbi 946. člena ZOR dogovori, da zavarovanje učinkuje ves čas, da pa plačilo premije poteka v dogovorjenih rokih (primerjaj tudi drugi odstavek 936. člena OZ). O posledicah neplačila premij pa govori 937. člen OZ, iz katerega je tudi možno ugotoviti, da se lahko stranki dogovorita o plačilu premij drugače. V konkretnem primeru je bila pogodba sklenjena s podpisom osnovne police (925. člen OZ) in o premiji je bilo dogovorjeno, da bo zavarovanec plačal zavarovalno premijo vsako leto po letnih obračunih. Tožeča stranka je izstavljala letne obračune in na podlagi le-teh izstavila toženi stranki račun. Tožena stranka ne trdi, da obračuna premije ni prejela in da računa ni prejela. Zadeva je potekala ravno obratno: sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi zaslišanja zastopnika tožeče stranke in sekretarja tožene stranke, kako je to potekalo, oziroma kako se je pogodba izvrševala. Tako je B. B., sekretar pri toženi stranki pojasnil, da tožena stranka ni ugovarjala prejetim obračunom premije oziroma jih ni zavrnila. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da iz dopisa tožene stranke (priloga A21) izhaja, da ne drži, da tožena stranka nobenega obračuna ne bi podpisala. Pritožbeno sodišče le v odgovor pritožbi opominja na obračun premije (A2), kjer je podpis zavarovanca. Iz narave dolgoročnih zavarovanj izhaja, da premija zapade letno, zavarovalno kritje pa teče ves čas nemoteno. Tako je vrsta zavarovanj našteta v osnovni polici, višina premije glede na premijski stavek pa je tožena stranka podala vsako leto v obračunu premije. Zmotno meni pritožba, da zavarovalna pogodba ni sklenjena, ker ni podpisan vsak obračun premije. Zavarovalna pogodba ni enako zavarovalna polica. Zavarovalna polica je dokazilo, da je bilo zavarovanje sklenjeno in kakšna je vsebina zavarovanja. Zavarovalno polico sme začasno nadomestiti potrdilo o kritju, v katerem so vpisane bistvene sestavine pogodbe (926. člen OZ). Tožena stranka je vsako leto obračunala premijo glede na obseg zavarovalnega kritja in tožena stranka temu ni ugovarjala. Prejela je tudi račune v skladu z obračunanimi premijami, pa tudi temu ni ugovarjala. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je prišlo do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama, ki se je izvrševala in zato tudi obstoji obveznost tožene stranke, da svoj del pogodbe izpolni (926. člen OZ). Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izpovedb zavarovalnega zastopnika, sekretarja pri toženi stranki in zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče pravilno ugotovi, kako se je pogodba izvajala oziroma kako je potekalo obračunavanje premije in plačevanje. Tožena stranka ni zatrjevala, da obračuna premij ne bi prejela ali ne bi prejela računa. Treba je tudi odgovoriti pritožnici, da je v določenih primerih tožeča stranka na zahtevo tožene stranke ugodila obročnemu plačilu premije. Razlogovanje pritožbe o tem, kako naj bi moralo priti do sklenitve pogodbe (s pogajanji ...), pa v dejanskem stanju nima podlage.

6Pritožba trdi, da ni bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. V pravdnem spisu je zavarovalna polica št. 000 (priloga A7) in tudi v tem primeru je šlo za dolgoročno zavarovanje za 10 let. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je na osnovni polici šlo za zavarovanje rolbe, da pa je bila sklenjena dodatna pogodba k tej polici (priloga A8) za avtomobil. Na tej pogodbi pa piše, da se premija obračuna vsako leto s posebnim obračunom. Torej gre tudi v tem primeru za dolgoročno zavarovanje, pri katerem premija letno zapade. Na podlagi teh pogodb in dogovorjenega načina obračunavanja premij, je tožeča stranka toženi stranki pravilno izstavila obračun premije in nato račun.

7Pritožnica trdi, da je vozilo VW Transporter odjavila že v letu 2010. Spregleda pa, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo vozilo prvič registrirano v letu 1998 (kot dodatna polica) in da je bilo vozilo po podatkih UE Jesenice (priloga A24) zavarovano pri tožeči stranki in da zavarovanje ni prenehalo s potekom registracije 28. 8. 2010, ampak z odjavo iz prometa, to je 25. 1. 2011 (priloga B10). Pritožnici je tudi treba pojasniti, da zavarovalna pogodba in s tem zavarovalne kritje teče vse do konca zavarovalnega obdobja, razen če stranka, to je zavarovanec, zavarovanje odjavi oziroma odstopi od pogodbe in to sporoči zavarovalnici. Prodaja avtomobila ni povzročila avtomatično prenehanja zavarovalne pogodbe. V primeru, ko pred potekom zavarovalnega obdobja in registracije zavarovanec odjavi zavarovanje, mora zavarovalnica po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu to sporočiti upravnemu organu. Zakonodaja se po ZOSP nanaša na vozilo.

8Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (zavarovalna pogodba in obligacijski zakonik ter ZOR). Sodba ima tudi razloge o pravno odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju. Tudi ugotovitve sodbe niso v nasprotju z listinami, na katere se sodba sklicije. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedbe prič A. A., B. B. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).