946. člen ZOR

Pri dolgoročnih zavarovanjih zavarovalno kritje teče ves čas trajanja pogodbe. Premija pa se obračuna letno (skadenca). Zato niso utemeljeni ugovori tožene stranke, da ni dolžna plačati zapadlih in obračunanih premij, ker na osnovni polici ne piše višina premije.

Dopustitev revizije glede vprašanja, ali se v primeru nezgodnega zavarovanja tretjega lahko zavarovalna vsota izplača upravičencu brez soglasja tretjega ali pa je potrebna njegova privolitev v smislu prvega odstavka 905. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe ZOR o nezgodnem zavarovanju, ki vključuje tudi zavarovanje odgovornosti.

Brez pomena je revizijsko sklicevanje na določbe drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94), ki sicer res določajo, da se s temi pogoji urejajo razmerja med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja tudi za primer smrti zaradi nezgode. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da "toženka jamči z dodatnim nezgodnim zavarovanjem le za invalidnost in dnevno odškodnino", kar z drugimi besedami pomeni, da zavarovanec v okviru nezgodnega zavarovanja ni imel zavarovanja za primer smrti zaradi nezgode. Tako podvajanje zavarovanj bi bilo tudi nelogično. Zato prvi odstavek 20. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS) določa, kaj je predmet dodatnega nezgodnega zavarovanja: popolna ali delna trajna invalidnost zaradi nezgode in prehodna nesposobnost za delo (ne pa tudi /kar je povsem logično/ smrt).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Po ugotovitvi dejanskega stanja, da pok. J. K. toženi stranki ni plačal zavarovalne premije in z njo ni sklenil zavarovanja, sta razsodili, da ima prvotožnica zaradi njegove smrti le odškodninski zahtevek do podjetja, kjer je delal, oz. po določilu 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) neposredno tožbo proti zavarovalnici, kjer je imel tisti, ki odgovarja za škodo, sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Prvotožnici in ostalim tožnikom je priznalo polno odškodnino, ki pa ne more biti višja od nastale škode. Zato je vanjo povsem pravilno vštelo znesek 744.656 tolarjev, ki ga je tožnica že prejela.