VSL sodba I Cp 2214/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 329,28 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove, da bi v sredstvih javnega obveščanja ali na spletni strani Javne agencije RS za varstvo konkurence omenjala in komentirala kakršnekoli postopke ali kadarkoli uvedene postopke Javne agencije RS za varstvo konkurence zoper tožečo stranko, dokler Javna agencija RS za varstvo konkurence vseh takih postopkov ne bo končala s pravnomočno upravno odločbo oziroma tožeče stranke ne bo omenjala v povezavi s postopki nadzornih državnih organov nad Javno agencijo RS za varstvo konkurence, sicer se za vsako posamično kršitev tega dela sodbe določi civilna kazen v višini 2.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke za plačilo 4.000,00 EUR odškodnine s pripadki, za objavo sodbe na naslovnici časopisov F. in D. ter za povračilo pravdnih stroškov, katere je v plačilo naložilo tožeči stranki.

2Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Meni, da je zaključek sodišča, da so toženčeve izjave objektivne informacije in da so utemeljene na dejanskih dogodkih ter vrednostno nevtralne, napravljen na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravno napačen. Iz izjav toženca jasno izhaja njegov namen povezati dejstvo izdaje odločbe o ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja s postopanjem represivnih organov, ki od Agencije za varstvo konkurence (AVK) zahtevajo informacije o njenem delu in ravnanjih. Gre za medsebojno vrednostno povezovanje dogodkov. Iz vsebine člankov izhaja očitno namigovanje toženca glede povezave med odločbo, ki je bila izdana zoper tožečo stranko, in pritiski na delo AVK s strani tožeče stranke. Gre za vrednostne sodbe in ne za objektivno podajanje dejstev. Drugačna presoja je nepravilna in enostranska. Objava ene resnične informacije v povezavi z ostalo vsebino dobi povsem drug pomen. V konkretnem primeru vodi takšen kontekst h korelaciji med izdajo odločbe AVK in neupravičenimi postopki zoper njo, ki naj bi jih sprožila tudi tožeča stranka. Mnenje sodišča, da si povprečni bralec ne bi mogel ustvariti takšnega vtisa, ni pravilno. Sodišče ni opravilo analize vsebine članka kot celote. Glede na celoten kontekst člankov, vodi v zaključek o očitno aktivni vlogi tožeče stranke kot zainteresiranega subjekta za nadzor nad delovanjem AVK. Ustvarjen je bil konstrukt, ki pri bralcu povzroči neposredno povezavo med ravnanjem tožeče stranke in očitanimi nedopustnimi pritiski na AVK. Javnosti o izdani odločbi ni dopustno obveščati v okviru vsakršnega konteksta in ob poudarjanju insinuacij o nedopustnem in neposlovnem ravnanju. Toženec je presegel pooblastila, ki jih ima v zvezi s poročanjem o postopkih AVK. Dejstvi izdaje odločbe zoper tožečo stranko in večjega števila postopkov nadzornih državnih organov nad AVK je povezal v eno celoto, iz katere je bilo mogoče razbrati zgolj, da so postopki državnih organov posledica pritiskov, ki jih na AVK vrši tožeča stranka (poleg X). V intervjuju na Radiu ... je toženec še pred uvedbo postopka o prekršku javnosti sporočil celo vsebinsko odločitev, ki bo sprejeta. To je povsem neprofesionalno in presega okvir, v katerem bi bila javnost upravičena do seznanitve z informacijami, ki se nanašajo na delovanje AVK. Namen te informacije ni bil seznaniti javnost z delom AVK, temveč poudariti efektivnost njenega dela. Tožeči stranki je bila s to izjavo odvzeta pravica do obrambe oziroma izjave v postopku. Sodišče je napravilo izredno ozko razlago relevantnih predpisov. Z razlago je dopustilo tožencu oziroma AVK, da lahko stori vse, kar ni izrecno prepovedano. V javnosti se je ustvarilo prepričanje, da je tožeča stranka pričela z nedovoljenimi vplivi na neodvisnost in samostojnost dela AVK, kar je okrnilo ugled in dobro ime in vplivalo na dnevno poslovanje tožeče stranke. Morala je podajati razloge glede svoje domnevne vpletenosti v postopke, v katerih se je znašla AVK, in razloge, vezane na še neuvedeni postopek prekrška, v zvezi s katerim pa se vsebinsko niti ni mogla braniti. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče ugoditi tožbenim zahtevkom zaradi kršitve osebnostnih pravic tožeče stranke. Ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in ostalih predlaganih dokazov, je sodišče tudi bistveno kršilo pravila postopka. Z zaslišanjem strank bi sodišče tožeči stranki omogočilo, da razjasni pomen spornih izjav.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in popolni, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na pritožbena izvajanja pa pojasnjuje:

6Predpostavka za vse s tožbo uveljavljene zahtevke – zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zahtevek za odškodnino pravni osebi zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena po 183. členu OZ in zahtevek za objavo sodbe po 178. členu OZ, je protipravnost toženčevih izjav. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da toženčevim izjavam v člankih časnika D. z dne 24. 6. 2013 in F. z dne 28. 6. 2013 ni mogoče pripisati pomena, kakršnega jima pripisuje tožeča stranka. Z obsežnimi pritožbenimi izvajanji zaključkov prvostopenjskega sodišča ne omaje. Sodišče je oba članka obravnavalo kot celoto, izjav toženca, ki so za tožečo stranko sporne, ni iztrgalo iz konteksta. Pravilno jih je presojalo z vidika povprečnega bralca in upoštevalo vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Dejstvo je, da je AVK aprila 2013 izdala odločbo, v kateri je ugotovila zlorabo prevladujočega položaja tožeče stranke. Izjave novinarjem je toženec podal kot direktor AVK, ki je skladno z zakonsko ureditvijo dolžna javnosti posredovati informacije o izdanih odločbah. Glede na ustavno zagotovljeno svobodo izražanja (39. člen Ustave RS) lahko informaciji o izdani odločbi doda komentar, vendar na način, da ne preide v mnenja in vrednostne sodbe, ki kršijo ugled ali čast in dobro ime subjekta, na katerega se nanaša informacija. Tudi po oceni višjega sodišča toženčeve izjave novinarjem niso nedopustne. Javnost je seznanil z več objektivnimi dejstvi, in sicer, da je AVK v zadnjem času izdala dve pomembni odločbi (zoper tožečo stranko in zoper X); da je X zoper AVK podala prijavo na inšpekcijo; da je bilo podanih tudi več anonimnih prijav na različne državne organe v zvezi z delom AVK, zato teče več postopkov zoper AVK. Navedena so gola dejstva, brez komentarja toženca, brez vrednostnih sodb, poudarkov in ponavljanja časovnega zaporedja. Iz članov ne izhaja „vztrajno ponavljanje časovnega zaporedja izdaje odločbe zoper tožečo stranko in nenadnim navalom preiskav represivnih organov pri AVK“, kot zatrjuje tožeča stranka. Članka ne govorita le o tožeči stranki. Gledano v kontekstu je odločba, izdana zoper tožečo stranko, navedena le kot ena izmed odločb, ki jih je izdala AVK, zato neprizadet, objektiven bralec anonimnih prijav ne povezuje ravno s tožečo stranko. Drugače je z osebami, ki so s subjekti, zoper katere je bila izdana odločba, povezane, npr. pri subjektu zaposleni. Njihova percepcija je subjektivna. Tudi po prepričanju višjega sodišča bralec, ki ni osebno prizadet, ob prebiranju informacij v predmetnih člankih ne povezuje ravno tožeče stranke z anonimnimi prijavami.

7Tudi z izjavo, podano na Radiu ... dne 27. 6. 2013, da se pričakuje, da bo v relativno kratki prihodnosti zoper tožečo stranko izveden prekrškovni postopek in določena globa, toženec ni nedopustno kršil pravice tožeče stranke do ugleda, časti in dobrega imena. Vsebina izjave toženca je, da bo uveden postopek o prekršku zoper tožečo stranko, zato se pričakuje, da ji bo izrečena globa. Taka informacija je objektivna, saj je uvedba postopka prekrška nujna posledica izdaje odločbe AVK, postopek o prekršku pa se vodi z namenom, izreči kršitelju denarno kazen (v določenih primerih tudi druge sankcije). Poročanje javnosti o posledicah izdaje odločbe ni protipravno. Da bi toženec pri poročanju podal vrednostne sodbe, uporabljal žaljivke, ipd., tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tudi če bi šlo za neprofesionalno poročanje, ker bi bila z njim odvzeta pravica tožeče stranke do obrambe v postopku prekrška,(1) to ne bi bila podlaga za ugoditev v tej pravdi vtoževanim zahtevkom. Kršitev pravice do obrambe oziroma izjave se uveljavlja v postopku, v katerem naj bi bila stranki ta pravica odvzeta, ni pa podlaga za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v pravdi. Kršitev pravice do obrambe lahko predstavlja upoštevno procesno kršitev, ni pa podlaga za zahtevke, ki so sankcija za kršitev pravice pravne osebe do ugleda in dobrega imena. V zvezi z zatrjevanjem, da je bil namen takega obveščanja poudarjanje efektivnosti delovanja AVK, je treba pojasniti, da poročanje o delovanju AVK v nobenem primeru ne more predstavljati kršitve pravice tožeče stranke do ugleda in dobrega imena.

8Za razsojo je pomembno, da je šlo za informacije splošnega pomena in interesa. Zaradi javnega interesa je ne le dopustno, pač pa zaželeno, da se informacije objavijo večkrat, in objava takih informacij mora biti popolna. Zato je neutemeljen očitek tožeče stranke tožencu, da mu ni bilo treba dajati še dodatnih informacij, ker je bila odločba AVK že objavljena skladno z zakonom. Pravica do obveščenosti državljanov v zadevah javnega pomena se ne izčrpa z enkratno objavo določenega dejstva, kot je v obravnavanem primeru izdaja odločbe AVK. Nedopustno bi bilo omejiti informacije javnega značaja le na golo poročanje o izdani odločbi. Taka razlaga, torej razlaga, za katero se zavzema pritožba, bi bila v nasprotju s pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS).

9Za razsojo v tej zadev relevantna dejstva, to je kaj in zakaj oziroma v kakšnih okoliščinah je izjavil toženec, izhajajo iz listin v spisu in kot dejstva tudi prerekana niso. Sporen je pomen toženčevih izjav. Sama dejstva torej niso sporna, zato sodišču drugih dokazov ni bilo potrebno izvajati. Konkretizirano pritožba uveljavlja kršitev le zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem strank, vendar neutemeljeno. Stranki bi zatrjevali o svojem videnju dejansko nespornih dejstev. Ocena pravnorelevantnih dejstev pa je v domeni sodišča.

10V pritožbi uveljavljane kršitve tako niso podane. Ker tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete kršitve ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku tožene stranke v odgovoru na pritožbo, saj ugotavlja, da so priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Na podlagi določb 313. člena ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če tožeča stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

--------------

Op. št. (1): pa po prepričanju višjega sodišča ni šlo, vendar se o tem podrobneje ne izreka, ker ni relevantno za razsojo v tej zadevi.