VSL sklep V Cpg 1358/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Spor se vodi glede uporabe predelave znaka „X“. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala prepoved uporabe predelanega grafičnega znaka „X“, odstranitev tega znaka iz vseh predmetov tožene stranke, plačilo 10.000,00 EUR, objavo sodbe in povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2Tožeča stranka je poleg tega zahtevala tudi izdajo začasne odredbe. Z njo se naj bi toženi stranki naložila opustitev uporabe predelanega in kot znamka registriranega znaka „X“, plačilo kazni v primeru kršitve in povrnitev stroškov postopka.

3V tej zadevi je treba odločiti le o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

4Tožeča stranka je zatrjevala, da je avtorica izvirnega (nepredelanega) znaka „X“. Tega naj bi tožeča stranka oblikovala leta 1988 na internem natečaju. Avtor znaka naj bi bila tožeča stranka. Logotip tožene stranke je temeljil na znaku, avtor logotipa naj bi bil A. A. Tožena stranka naj bi znak, kakršnega naj bi oblikovala tožeča stranka, in logotip, ki ga je oblikoval A. A., registrirala kot znamko št. 01. Tožena stranka naj bi leta 2014 ta znak predelala, vendar brez dovoljenja tožeče stranke. Takšen predelan znak naj bi uporabljala pri svojem poslovanju in ga poleg tega registrirala kot znamko št. 02.

5Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V svoji odločbi je sicer štelo za verjetno izkazano, da je tožeča stranka avtorica izvirnega (t. j. nepredelanega) znaka „X“. Po njegovi presoji niso podane niti predpostavke po 1. odstavku 170. člena ZASP (prvostopenjski sklep, zlasti r. št. 15, 17 in 18), niti po 2. odstavku 170. člena ZASP (prvostopenjski sklep, r. št. 22 in nasl.).

6Prvostopenjsko sodišče ni moglo izključiti, da ni tožeča stranka prenesla materialne avtorske pravice na izvirnem (nepredelanem) znaku na A. A. in morda celo pravice do predelave (r. št. 10). Kot razlog je navedlo, da se je tožena stranka v pismu z dne 10. 12. 2014 branila, da je od A. A. dobila prenesene vse avtorske pravice, podobno tudi v pismu z dne 16. 1. 2015 (r. št. 11). V nadaljevanju je še obrazložilo, da tožeča stranka ni navedla, ali je bila zaposlena pri toženi stranki. Ob predpostavki, da tožeča stranka ni bila zaposlena pri toženi stranki, bi za tožečo stranko prišel v poštev 24. člen ZAP in potem tožeča stranka ne bi bila imetnica avtorske pravice (r. št. 12).

7Kar pa se nadaljnjega obstoja pravice do spoštovanja dela (19. člena ZASP) tiče, je obrazložitev prvostopenjskega sklepa navedla, da predelani znak ni skazitev prvotnega znaka v povsem objektivnem smislu (r. št. 17). Poleg tega ne posega v osebnost tožeče stranke (r. št. 18), ker obstajajo dvomi o še naprej obstoječi pravici do predelave (na strani tožeče stranke, gl. čl. 33 ZASP) in kjer gre za uporabno umetnost. Zato naj bi bilo potrebno upoštevati interes tožene stranke.

8Prvostopenjsko sodišče pa je zanikalo tudi obstoj katerekoli od predpostavk po 2. odstavku 170. člena ZASP. V nadaljevanju obrazložitev meni, da ne obstaja nevarnost obrezuspešitve zahtevkov. Če bo tožeča stranka uspela s prepovednim zahtevkom kasneje (v pravdi), bo pač prepoved veljala od takrat naprej. Tudi težko nadomestljiva škoda naj ne bi nastala, ker poseg v prvotni zank ni tako intenziven, da bi bila okrnjena pravica do spoštovanja dela. Ne gre za težko nadomestljivo škodo v osebnostni sferi, ampak za nadomestljivo premoženjsko škodo. Prvostopenjsko sodišče končno še zanika, da bi za tožečo stranko nastale bolj neugodne posledice kot za toženo stranko.

9Pritožba je najprej ugovarjala, da naj bi ne šlo za gospodarski spor. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj odstopi zadevo pravdnemu oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani.

10V glavni zadevi pa pritožba očita prvostopenjskem sklepu, da je spregledal ključni dokaz, to pa je potrdilo o registraciji grafičnega dela, to je znaka X v register zavarovanih del pri Avtorski agenciji za Slovenijo. Prvostopenjskemu sklepu je tudi očitalo, da ni uporabilo 2. odstavka 174. člena ZASP.

11Pritožba tudi trdi, da tožeča stranka z A. A. ni sklepala nobenih drugih pogodb, in nanj tudi ni prenesla avtorske pravice na znaku X. Sicer pa meni tudi, da bi sodišče moralo uporabiti še 20. do 22. člen ZAP in ne 24. člen ZAP. Meni, da gre pri delu tožeče stranke za grafično oblikovan znak in da torej analogija z arhitekturnimi objekti ni na mestu. Tožeča stranka naj bi tudi nikoli ne sklenila pogodbe o prenosu avtorskih pravic za uporabo znaka X in zato glede tega ni podala nobenih trditev. Prvostopenjskemu sklepu očita tudi, da je spregledalo, da ima tožeča stranka poleg materialnih avtorskih pravic še moralna upravičenja. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredba tudi za zavarovanje svojih moralnih, ne le materialnih avtorskih pravic.

12V delu pritožbe, ki se nanaša na predpostavke po 2. odstavku 170. člena ZASP tožeča stranka z različnimi navedbami nasprotuje razlogom prvostopenjskega sklepa.

13Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 7. odstavka 170. člena ZASP, 15. člena ZIZ in 2. točke 365. člena ZPP.

Obrazložitev

14Pritožba ugovarja pristojnost gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, vendar brez uspeha. Za odločanje ni pristojen oddelek sodišča, temveč vselej sodišče (98. člen ZS), oddelek je zgolj njegova notranja enota (98.a člen ZS) in nič več. Že zato je ugovor pristojnosti neutemeljen. Pritožbeno sodišče seveda tudi ne more odstopiti zadeve pravdnemu oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot je predlagala tožeča stranka, saj mora najprej odločiti o pritožbi sami.

15Kar pa se samega postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tiče, se celo niti ni vodil po pravilih za gospodarske spore. V konkretni zadevi namreč ne obstajajo kakršnakoli posebna pravila za postopek v zvezi z gospodarskimi spori, ki bi se posebej nanašala na odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Kakršnih koli konkretnih postopkovnih kršitev, katerih nastanek bi bilo mogoče pripisati prav vodenju postopka pred sodnikom gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, tudi pritožba ne uveljavlja. Pritožba je v tem delu brez razlogov in kot takšna neutemeljena.

16Predpostavke za izdajo začasne odredbe v avtorskopravnem sporu so določene v 170. členu ZASP. Sodišče izda začasno odredbo, če upravičenec izkaže za verjetno imetništvo avtorske pravice in kršitev takšne pravice. Zadošča tudi, da dokaže nevarnost kršitve pravice. Poleg tega mora biti alternativno podana tudi katera od predpostavk iz 2. odstavka 170. člena ZASP.

17Pritožba navaja razloge tako glede predpostavk po 1. odstavku 170. člena, kot tudi glede predpostavk po 2. odstavku 170. člena ZASP.

18Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da predlog tožeče stranke ni zadostil že 1. odstavku 170. člena ZASP. Na pritožbene razloge, kolikor se nanašajo na 2. odstavek 170. člena ZASP zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker to ni potrebno za odločitev v tej zadevi. Izida tega postopka namreč ne more spremeniti.

19Prvostopenjsko sodišče je štelo za verjetno izkazano, da je tožeča stranka avtor prvotnega znaka X: „Procesno gradivo, ki ga je za zdaj priskrbel le tožnik, nadalje kaže, da je verjetno ravno on avtor tega znaka.“ (prvostopenjski sklep, r. št. 9). Prvostopenjski sklep sicer ni navedel, na katero procesno gradivo prvostopenjsko sodišče pravzaprav misli. S tem pa ni izključilo dokaznega sredstva, ki ga je predložila tožeča stranka in na katerega se sklicuje v pritožbi (174. člen ZASP). To pa je priloga A8, ki izkazuje vpis v register avtorskih pravic. Nikakor pa ni zanikalo, da bi tožeča stranka ob stvaritvi avtorskega dela imela avtorsko pravico, prav nasprotno.

20Prvostopenjsko sodišče je za znak X presodilo, da gre za avtorsko delo v smislu 1. odstavka 5. člena ZASP (glej na navedenem mestu). Domnevam iz 1. odstavka 174. člena ZASP je bilo zadoščeno.

21Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi glede tega, da ni jasno, kakšen je bil pravni položaj ob nastanku avtorskega dela v letu 1988.

22Pogodbo o avtorskem delu je 8. 6. 1988 sklenil A. A. s pravno prednico tožene stranke in se je z njo zavezal, da bo oblikoval grafični znak X (priloga A6), pri tem pa, kot je pritožba pravilno opozorila, preoblikoval na natečaju sprejeti znak. Kakšen je bil pri tem položaj tožeče stranke, še naprej ostaja dvomljivo. Vsekakor pa je tožeča stranka izrecno še naprej, tudi v predlogu za začasno odredbo, ne nasprotuje uporabi znaka v svoji prvotni, nepredelani obliki (tožba in predlog za izdajo začasne odredbe, pod IV, str. 11). Tožeča stranka po drugi strani trdi, da s toženo stranko ni nikoli sklenila nobene pogodbe o prenosu avtorskih pravic za uporabo grafičnega znaka X (pritožba str. 4, pod 1.5.). S tem tudi v pritožbi pojasnjuje odsotnost vsakršne navedbe o tem v predlogu za izdajo začasne odredbe. Izvirni (nepredelan) znak je tožena stranka uporabljala. Če torej pogodba nikoli ni bila sklenjena, potem tožena stranka krši avtorsko pravico glede nepredelanega znaka, tako je vsaj mogoče sklepati na temelju samih trditev tožeče stranke. Mogoče pa je, da sta tožnik in A. A. med sabo, in potem še A. A. in tožena stranka, sklenili pogodbi, katerih predmet je bil prenos materialne avtorske pravice do predelave. Opora za takšen dvom je v pisanju tožene stranke, ki ga je sestavila že pred začetkom tega spora. Prvostopenjsko sodišče ga je povzelo v r. št. 11 „Naknadno se je leta 2002 sklenila še pogodba o prenosu avtorskih pravic za znak, logotip in celostno grafično podobo X, pri čemer je B. jamčil, da je lastnik in nadzoruje vse avtorske pravice, ki jih [je] s to pogodbo prenesel na X N ter da delo ne posega v kakršnekoli pravice tretjih oseb, vključno z avtorskimi pravicami.“ (pismo z dne 10. 12. 2014). Tudi ostale trditve tožene stranke (povzete v r. št. 11 prvostopenjskega sklepa) vzbujajo nadaljnje dvome glede pravice iz 33. člena ZASP.

23V obeh primerih obstaja močan dvom v obstoj materialne avtorske pravice do predelave pri tožeči stranki. Ta dvom ostaja, četudi sta A. A. in tožeča stranka sklenila „Dogovor“ (23. 12. 2002), s katerim naj bi drug drugemu priznala, da je tožeča stranka avtor znaka X, A. A. pa avtor logotipa.

24Prvostopenjsko sodišče seveda ni kršilo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), ker se je ukvarjalo z vprašanjem prenosa avtorske pravice do predelave. Sodišče je tisto, ki mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so zatrjevane pravice vsaj verjetno izkazane (1. odstavek 170. člena ZASP). V tem okviru je zavezano k preizkusu trditev tožeče stranke; predlagatelju ni dolžno verjeti na besedo. Pri preizkusu so pri prvostopenjskem sodišču nastali dvomi, in sicer prav zaradi morebitnega prenosa avtorske pravice. S tem torej ni prišlo do nobene kršitve razpravnega načela.

25Nejasno tudi ostaja, kako je bil rešen spor s toženo stranko v letu 2002. Glede tega pritožba ni navedla sploh ničesar.

26Pritožba brez uspeha napada presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne more uspeti s predlagano začasno odredbo na temelju moralne avtorske pravice. Za varstvo na temelju 19. člena ZASP sta postavljeni dve predpostavki: poseg v delo in okrnitev avtorjeve osebnosti.

27Pritožba je utemeljeno opozorila na to, da varstvo po 19. členu ZASP ni potrebno, da bi prišlo do pomenskega popačenja znaka. Poseg v delo je namreč treba razumeti povsem stvarno, kot spremembo dela. Skazitev dela je vrsta posega v delo, torej manjša množica znotraj večje. Do takšnega sklepa pripelje že samo besedilo 19. člena ZASP. Pritožbeno sodišče, drugače kot prvostopenjsko meni, da je poseg v delo verjetno izkazan. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da novi znak „dovolj jasno ponavlja večino formalnih značilnosti prvotnega znaka“ (prvostopenjski sklep, r. št. 17). Nekatere formalne značilnosti predelanega znaka pa so drugačne, kar je tudi ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih opisalo.

28Podana pa ni druga predpostavka, in sicer ne gre za poseg v osebnost tožeče stranke. Že literatura (Trampuž v Trampuž (redaktor) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ljubljana 1997, komentar k 19. členu, pod 3 = str. 82) opozarja na to, da je delo z izkoriščanjem postavljeno v posebno razmerje do tretjih oseb. „Upoštevati je treba tudi interese tretjih oseb, zlasti če so pridobile pravice izkoriščanja dela“. Poleg tega je treba upoštevati tudi stopnjo ustvarjalnosti dela, dela uporabne umetnosti namreč uživajo manjšo stopnjo varstva. Stališče Trampuža v literaturi nikakor ni osamljeno in od prevladujočega stališča tudi ne odstopa (prim. npr. obširno Dietz v: Loewenheim (izdajatelj), Handbuch des Urheberrechts, München 2003, § 16 r. št. 110 in nasl. z nadaljnjimi opozorili na sodno prakso in literaturo). Po presoji tudi pritožbenega sodišča pa ob upoštevanju okoliščine, da gre za delo uporabne umetnosti v razmeroma omejenem obsegu in ob vseh dvomih glede pravic tožeče stranke, tožeča stranka zaenkrat še ne more zahtevati varstva z začasno odredbo.

29Kolikor pritožba v 1.7. napada stališča prvostopenjskega sodišča glede razmerja med ZIL-1 in ZASP, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališč, ki mu jih pripisuje pritožba. Na pritožbene navedbe zato tudi ni treba odgovarjati. Isto velja tudi za ostale pritožbene razloge, kolikor se nanašajo na predpostavke za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 170. člena ZASP.

30Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.