VSRS sodba IV Ips 24/2015

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper J. C. zaradi prekrška po prvem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ilirska Bistrica je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko J. C. spoznal za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), za katerega ji je izrekel globo 104,32 EUR. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in odločbo o prekršku v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilki za omenjeni prekršek na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Sicer je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 134/2013 z dne 12. 12. 2013 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku je Okrajno sodišče v Ljutomeru z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilki za prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 izreklo opomin in odločilo, da storilki ne bo naložilo plačila sodne takse, saj je deloma odločilo v njeno korist.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku opis prekrška spremenilo tako, da je v izreku sodbe navedlo, da je storilka ob delu na vrtu proti navzoči sosedi ob izkopavanju rož, ki so imele gnile korenine in suhe liste, govorila, „če ji ni dovolj, da je poleti pocufala in potrgala liste, zdaj pa jih je morala še zastrupiti, in jo prosi, naj vendar enkrat njo in njen vrt pusti na miru, ter proti njej kazala gnile korenine, ko pa je sosedin mož A. P. to slišal, je vzrojil in ji grozil, da bo že videla, če jo dobi na samem“. Sodišče je storilki izreklo opomin. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodišče s takim izrekom prekoračilo očitek v plačilnem nalogu, ki storilki ni očital v izreku sodbe opisanega ravnanja. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke je sodišče s tem storilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nadalje vrhovna državna tožilka zatrjuje, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne vsebuje znakov prekrška iz prvega odstavka 7. člena ZP-1. Storilkin očitek sosedi ne presega normalne komunikacije, soočanja mnenj in nestrinjanja, ki bi presegla komuniciranje do te mere, da bi prerasla v prekršek. Prav vsak očitek ne predstavlja prekrška, saj bi v nasprotnem primeru morala država posegati prav v vsak spor, kar pa bi bilo nesprejemljivo in nevzdržno. Po stališču vrhovne državne tožilke je zgoraj opisana reakcija A. P. hujša od storilkine in bliže prekršku, kot pa je očitek storilki, ki je sosedi očitala, da ji je zastrupila rože. V storilkinem ravnanju, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, niso podani znaki prekrška zoper javni red in mir, temveč gre za sicer ne ravno prijazno komuniciranje med sosedi, torej za ostrejšo izmenjavo mnenj, ki še ni prerasla v prekršek. Zato vrhovna državna tožilka meni, da je treba postopek o prekršku zoper storilko ustaviti.

5Prekršek iz prvega odstavka 7. člena ZJRM-1 stori, kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena tega zakona. V tej določbi je nedostojno vedenje opredeljeno kot vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.

6Iz opisa prekrška, ki ga je sodišče ob ugoditvi storilkini zahtevi za sodno varstvo in spremembi plačilnega naloga vneslo v izrek izpodbijane sodbe (sodišče sicer za tako spremembo plačilnega naloga, kot jo je napravilo v obravnavanem primeru, nima pravne podlage v tretjem odstavku 65. člena ZP-1), je razvidno, da je storilka 3. 9. 2012 okoli 10.30 ure na svojem domu v Ilirski Bistrici med delom v bližini sosednje parcele proti tam navzoči sosedi L. P., potem ko je izkopavala rože, rastoče v bližini sosedovega zemljišča, in ugotovila, da so pri koreninah večinoma gnile ter imajo suhe liste, ostale rože, ki so rasle nekoliko stran od sosedovega zemljišča, pa so bile zdrave, govorila, če ji ni dovolj, da je poleti pocufala in potrgala liste, sedaj jih je morala še zastrupiti, zato jo prosi, naj vendar enkrat pusti njo in njen vrt na miru, ter proti njej kazala gnile korenine. Ko je to slišal sosedin mož A. P., je vzrojil in ji grozil, da bo že videla, če jo dobi na samem. S tem je storilka po presoji okrajnega sodišča pri sosedovi družini povzročila vznemirjenje in razburjenje, zato so ti poklicali policijo.

7Vrhovna državna tožilka utemeljeno zatrjuje, da iz izreka izpodbijane sodbe (in zgoraj povzetega opisa dejanskega stanja prekrška) niso razvidni zakonski znaki očitanega prekrška nedostojnega vedenja iz prvega odstavka 7. člena ZJRM-1. Očitek J. C. sosedi o trganju listov ter zastrupitvi rož in njena prošnja, naj soseda njo in njen vrt pusti pri miru, ter kazanje gnilih korenin ne predstavljajo take komunikacije med ljudmi, ki jo je mogoče opredeliti kot nedostojno vedenje. Izmenjava besed med sosedi, čeprav nekoliko ostrejših oziroma, kot navaja vrhovna državna tožilka, ne ravno prijaznih in strpnih, do kakršne je prišlo v obravnavanem primeru, ter očitni spor med njimi zaradi rož, ni dosegla take intenzivnosti, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot nedostojno vedenje. Nasprotno, očitek o nedostojnem vedenju bi v obravnavanem primeru bilo mogoče opreti le na dejansko stanje, na katerem je temeljil izdani plačilni nalog. Iz kratkega opisa dejanja, ki ga je 11. 10. 2012 sestavil prekrškovni organ, je namreč bilo razvidno, da naj bi J. C. sosede žalila z besedami „bebci, putane, kurbe, vse ste mi zastrupili“. Kot rečeno, opis prekrška v izreku izpodbijane sodbe zaradi nižje intenzivnosti izrečenih besed glede na prejšnje dejansko stanje, ne omogoča zaključka, da je J. C. storila prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1. V očitku J. C. o tem, da naj bi jih soseda zastrupila rože, bi bilo kvečjemu mogoče prepoznati zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero pa se pregon lahko začne na zasebno tožbo (167. člen KZ-1).

8Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper J. C. zaradi prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 ustavilo. Odločba o stroških postopka o prekršku temelji na četrtem odstavku 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev predpisa, ki določa prekršek, iz 1. točke 156. člena ZP-1, zato se ni opredelilo do zatrjevane procesne kršitve iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.