VSRS Sodba I Ips 217/2013-376

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojene R. H., S. I., I. H. in S. G. spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj ugrabitve po drugem in prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obsojene R. H., S. I., I. H. kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obsojenega R. H. kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Obsojenemu R. H. so bile določene kazni zapora po drugem odstavku 134. člena KZ-1 v trajanju enega leta in deset mesecev, po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v trajanju štirih mesecev, po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v trajanju devet mesecev, po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 v trajanju enajst mesecev, nakar mu je bila izrečena enotna kazen štirih let in treh mesecev zapora. Odločeno je bilo, da se v čas izrečene enotne kazni všteje čas odvzema prostosti od 23. 4. 2012 od 15.20 do 24. 4. 2012 do 10.30 ure. Obsojenemu S. I. je bila po drugem odstavku 134. člena KZ-1 določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, po prvem odstavku 133. člena KZ-1 kazen treh mesecev zapora in po prvem odstavku 122. člena KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen dveh let in štirih mesecev zapora. Obsojeni I. H. je bila po drugem odstavku 134. člena KZ-1 določena kazen enega leta in pet mesecev zapora, po prvem odstavku 133. člena KZ-1 trikrat po štiri mesece zapora in po prvem odstavku 122. člena KZ-1 kazen osem mesecev zapora, nakar ji je bila po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen treh let zapora. Obsojeni S. G. je bila po drugem odstavku 134. člena določena kazen enega leta in pet mesecev zapora, po prvem odstavku 133. člena KZ-1 trikrat po tri mesece zapora ter ji bila nato izrečena enotna kazen dveh let zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bilo odločeno, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je bilo odločeno, da se nagrada in potrebni izdatki obsojenemu S. I. in obsojeni S. G. postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so obsojeni R. H. in zagovorniki vseh obsojenih vložili pritožbe. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zagovornikov obsojenega R. H., po uradni dolžnosti pa tudi glede obsojenih S. I. in I. H. ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je bila zoper navedene tri obsojence zavrnjena obtožba, da naj bi storili kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločbe o kazenskih sankcijah so bile posledično spremenjene tako, da je bila obsojenemu R. H. izrečena enotna kazen treh let in šest mesecev zapora, obsojenemu S. I. enotna kazen enega leta in devet mesecev zapora ter obsojeni I. H. enotna kazen dve leti zapora. V preostalem so bile pritožbe zavrnjene kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Za obsojeno S. G. je bilo odločeno, da je dolžna plačati 315,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega R. H. ter zagovornica obsojene I. H. Zagovorniki prvega so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, in sicer glede nepravilne (zgrešene) pravne kvalifikacije očitanih kaznivih dejanj, glede obstoja kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in glede obsojenčeve pravice do obrambe. Predlagali so, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenega oprosti vseh obtožb; podrejeno pa da se zadeva vrne v ponovno odločitev prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču ali pa izreče primerno nižjo kazen zapora. Zagovornica obsojene pa je navedla, da zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe, po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP; bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb Kazenskega zakonika. Predlagala je, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in spremeni tako, da se obtožbo zavrne ter izda oprostilno sodbo; podrejeno pa, da se izreče pogojno obsodbo ali zadevo vrne v dokazno obravnavo prvo oziroma drugostopenjskemu sodišču.

4V obeh odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec zavzel stališče, da sta neutemeljeni in je zato predlagal njuni zavrnitvi. Odgovora sta bila poslana obsojencema in njunim zagovornikom, da se o njem izjasnijo, kar je storila zagovornica obsojene I. H. in vztrajala pri v zahtevi zatrjevanih kršitvah.

B.

5Zagovorniki obsojenega R. H. v zahtevi najprej navajajo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju ugrabitve niso podani njegovi zakonski znaki. Šlo naj bi namreč za trajajoče kaznivo dejanje, kjer storilec ne le povzroči protipravno stanje, temveč ga določen čas tudi vzdržuje. Dejanje mora biti zato „dalj časa trajajoče,“ kar pa ni bilo izpolnjeno v tem primeru, saj je omejitev svobode oškodovane O. H. trajala le za čas vožnje od Ljubljane do Maribora. Tako stališče vložnikov zahteve je neutemeljeno, ker je to kaznivo dejanje dokončano z ugrabitvijo, če je ta storjena z namenom prisiliti ugrabljeno osebo (ali koga drugega), da nekaj stori (opusti ali trpi), kar je bilo izpolnjeno tudi v obravnavanem primeru in tako tudi opisano v izreku izpodbijane sodbe. Zato daljši čas trajanja ugrabitve ni odločilen, še posebej ne, ko je ugrabitev v tem primeru dosegla omenjeni namen že v času vožnje oškodovane O. H. od Ljubljane v Maribor ter po krajšem zadrževanju na neznani lokaciji v Mariboru, preden jo je obsojenec odpeljal na Center za socialno delo, kjer je podala v tem času od nje izsiljeno izjavo, da želi živeti z njim.

6Prav tako je neutemeljeno stališče zagovornikov obsojenega R. H., da bi bilo treba ugrabljeno osebo zadrževati na skritem kraju, saj to ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, temveč je v tem delu bistven protipraven odvzem prostosti, kot sestavni del ugrabitve. Obsojenci so oškodovano O. H. (skupaj s sestrami A., B. in C.) nasilno potisnili v kombi in ji na ta način protipravno odvzeli prostost, tako da niti njena mati N. H. ni več vedela, kje se nahaja, čeprav so ji bili ti otroci dodeljeni v varstvo, vzgojo in oskrbo po odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru I P 60/2010. Na to kaže tudi dejstvo, ki izhaja iz izpovedb N. H. in A. H. (prvi odstavek na strani 20 in stran 23 sodbe sodišča prve stopnje), da je O. H. med vožnjo proti Mariboru poklicala mati N. H., a je po navodilih obsojenih, ki so bili v tem vozilu, O. H. morala materi reči, da je v šoli.

7Vložniki zahteve navajajo, da opis kaznivega dejanja nasilja v družini kaže kvečjemu na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1; to kaznivo dejanje pa naj bi bilo opisano tudi nedoločno, pri čemer posebej izpostavljajo dejanje „oškodovanke in otrok.“ Obrazložitev tega kaznivega dejanja naj bi sicer nasprotovala izreku sodbe glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, saj naj bi oškodovanka izpovedala, da naj sama ne bi zaznala obsojenčevega sledenja. Te navedbe vložnikov zahteve so v prvi vrsti povsem nekonkretizirane in jih zato niti ni mogoče vsebinsko obravnavati; kolikor pa se nanašajo na zakonski znak spravljanja v podrejeni položaj oškodovano N. H., gre za prizadevanje, da se s parcialnim iztrganjem dela izpovedbe te oškodovanke, sprejme drugačen dokazni zaključek, kot ga je sicer napravilo sodišče v izpodbijani sodbi po celoviti oceni njene izpovedbe in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (o čemer se je dovolj določno opredelilo tudi sodišče druge stopnje v točkah 18 in 19 obrazložitve sodbe). Zato gre v tem pogledu za uveljavljanje nedovoljenega razloga za to izredno pravno sredstvo – zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8V zahtevi se nadalje uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker niso bili izvedeni predlagani dokazi za zaslišanje „oseb, ki so v kritičnem obdobju živele neposredno ob družini obsojenega“ oziroma so bili njegovi znanci ali znanci njegove družine in bi lahko pojasnili obsojenčev odnos do bivše žene in otrok v obravnavanem obdobju, kar bi obsojenca lahko razbremenilo očitka kaznivega dejanja nasilja v družini. Čeprav so zagovorniki obsojenca tudi v tem delu ostali na povsem abstraktni ravni glede konkretnih prič, zaradi katerih bi moral biti sprejet dokazni predlog za njihovo zaslišanje, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov obsojenčeve obrambe za zaslišanje dodatnih prič, ki naj bi izpovedovale o družinskih odnosih med obsojenci in oškodovankami ter o odnosu matere N. H. (prvi odstavek na strani 12 sodbe sodišča prve stopnje), s tem, da so o teh okoliščinah v zadostni meri izpovedale oškodovanke same, kot tudi delavke varne hiše in socialne delavke, ki so to družino obravnavale in nudile pomoč oškodovankam. Taki utemeljitvi navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti ne dodajajo nobenih novih razlogov, ki bi kazale na utemeljenost pričakovanja, da bi obsojenca nadaljnji izvedeni dokazi v predlagani smeri lahko v čemerkoli dejansko razbremenili, glede na že izvedene dokaze, in je zato zahteva tudi v tem delu neutemeljena. Obstoječa sodna praksa se je v zvezi z vprašanjem odločanja o dokaznih predlogih obrambe že večkrat opredelila s stališčem, da sodišče samo odloča o tem, kateri dokazi se bodo izvedli in pri tem samostojno odloča o dokaznih predlogih, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, med drugim tudi ne v primeru, ko oceni, da je nadaljnjo izvajanje dokazov glede določenega vprašanja oziroma dejstev, odvečno in na že ugotovljeno dejansko stanje ne bi moglo vplivati (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 51/2005 z dne 22. 6. 2006).

C.

9Zagovornica obsojene I. H. v zahtevi oporeka razlogom izpodbijane sodbe, ko se ni verjelo tej obsojenki glede njene vloge pri obravnavanem dogajanju, izpostavlja izpovedbo priče L. K., iz katere naj bi izhajalo, da so „vsa dekleta razen zadnje šle v kombi prostovoljno“, zadnjo pa je dvignila moška oseba in jo posadila v kombi ter da sodba nima razlogov oziroma potrebne utemeljitve glede izpovedbe te priče in da naj bi posledično šlo za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in „dokazi sodnega spisa“. Nadalje zagovornica navaja, da ne drži to, kar naj bi po razlogih sodbe sicer izhajalo iz izpovedb oškodovank glede tega, kaj je obsojena slišala v kombiju o izrečenih grožnjah očeta R. H.; meni, da ni ovržen zagovor obsojene, da je verjela svojemu sinu, da gredo po deklice v Ljubljano, ker želijo živeti v Mariboru in ne na Hrvaškem; vse navedeno pa naj bi kazalo, da obsojena ni niti storilka, niti pomočnica, temveč je bila njena vloga zanemarljiva. V zahtevi se nato nadaljuje s povzemanjem zagovora obsojene; kot nepopolno se izpodbija dokazno oceno priče L. K. (kot očividcu dogodka - ugrabitve mladoletnih oškodovank v Ljubljani), kar naj bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe; se nato oporeka pravilnosti razlogov sodbe glede dokaznih zaključkov o načinu, kako je bila ugrabitev izvedena, pri čemer naj bi med drugim šlo tudi za odsotnost dokazanega aktivnega ravnanja obsojene, česar naj bi tudi glede na njeno zdravstveno stanje ne bila sposobna izvesti, saj naj bi bilo to razvidno tudi iz predložene medicinske dokumentacije; ter se ukvarja še s pomenom in pravilnim razumevanjem dejstva, da so vse oškodovanke dojemale obsojenko kot „glavo družine“, kar naj ne bi predstavljalo kaznivega dejanja.

10V predhodni točki povzete navedbe zahteve za varstvo zakonitosti po vsebini predstavljajo uveljavljanje za to pravno sredstvo nedovoljenega razloga – zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in izrekom sodbe. Glede vseh izpostavljenih dejstev in okoliščin, se v zahtevi ponuja le drugačno dokazno oceno, in to tako, ki bi sledila dokazni oceni obsojenkine obrambe, kar pa ne more pomeniti, da gre za odsotnost razlogov oziroma njihovo nasprotje z opisom dejanja v izreku sodbe in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Po mnenju vložnice zahteve naj bi ne bil izpolnjen niti element izsiljevanja druge osebe, kar naj bi izhajalo že iz same obtožnice, pa tudi iz razlogov sodbe, saj ni navedeno, kaj naj bi bil „predmet izsiljevanja druge osebe (matere) na podlagi odvzete O. H.“ O. H. izjava na Centru za socialno delo pa naj ne bi mogla predstavljati uresničitve izsiljevanja, temveč prisiljenja po prvem odstavku 131. člena KZ-1 (česar pa naj tudi ne bi potrdil nobeden od izvedenih dokazov). Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena, kar se kaže že v samem nerazumevanju, kaj je bil v primeru izvršenega kaznivega dejanja ugrabitve njegov namen. To namreč ni bilo izsiljevanje matere, torej N. H., temveč mladoletne O. H., in sicer, da izjavi, da je ona sama klicala očeta R. H., da pride po njo in njene sestre ter da želi bivati z njim (kar vse je določno navedeno že v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje). Trditev, da naj bi šlo pri tem dejanju za kaznivo dejanje prisiljenja pa je ostala zgolj na tej ravni in se zato do nje Vrhovno sodišče vsebinsko niti ne opredeljuje.

12Izpodbijanje izrečene kazenske sankcije se v zahtevi izpodbija z utemeljitvijo, da je bilo premalo dokazov za izrek obsodilne sodbe. Iz takega stališča ni razvidno, da bi šlo za kršitev, ki jo je mogoče uveljavljati v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, in sicer, da je bila z njenim izrekom prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar pomeni, da je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

13Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

14Glede na gmotne razmere obeh obsojencev, razvidne iz njunih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se oba obsojenca oprosti plačila sodne takse.