VSL sodba in sklep II Cp 1967/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožencev za prekinitev tega pravdnega postopka do konca stečajnega postopka St 2702/2013 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Nato je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35339/2012 z dne 20. 3. 2012 za 15.896,74 EUR in za 1.006,35 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2012 do plačila, ter za izvršilne stroške z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencema je še naložilo, da morata tožnici povrniti 484,50 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2Toženca se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Ne toženca, ampak tožnica bi morala dokazati, da je banka poskušala izterjati dolg iz vseh razpoložljivih zavarovanj. Čeprav je vedela za slab finančni položaj kreditojemalca, banka tega ni storila. Ker ni upoštevala zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, kjer je opisan postopek izterjave, je izgubila svoje zavarovalne pravice, posledično pa toženca nista dolžna plačati tožnici. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je banka poskušala vnovčiti menice. V tem primeru in v primeru pobota na dolžnikovem transakcijskem računu bi se v celoti poplačala. Protislovna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženca nista dokazala zatrjevanega prenosa terjatve na DUTB. Sodišče je namreč zavrnilo njun predlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Tudi v zvezi z ugovorom glede višine terjatve je tožencema odvzelo možnost dokazovanja. Napačno je štelo, da bi morala toženca, ki sta predlagala izvedenca ekonomske stroke, sama pridobiti podatke pri stečajnem upravitelju. Vztrajata, da so podani razlogi za prekinitev postopka, saj se bo tožnica lahko poplačala tudi v stečajnem postopku. Sodišče pa je tudi kršilo postopek, ko je sodbo oprlo na listine (dopis banke z dne 3. 2. 2015 s prilogami), o katerih se toženca nista mogla izreči, saj so jima bile vročene šele s sodbo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Posebej poudarja, da niti kreditojemalec niti toženca niso bili stranke zavarovalne pogodbe, sicer pa pravno razmerje med tožnico in njeno zavarovanko zaradi pogodbe o cesiji za to pravdo ni relevantno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni zakonskih pogojev za predlagano prekinitev postopka. Stečaj glavnega dolžnika, ki ni pravdna stranka, po 205. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne vpliva na to pravdo, hkrati pa ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevku upnika (ali njegovega cesionarja) do solidarnega poroka (206. člen ZPP). Če bo tožnici v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika morebiti uspelo priti do delnega ali popolnega poplačila njene terjatve, bosta toženca to dejstvo lahko ugovarjala v izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Sodišče prve stopnje je torej njun predlog za prekinitev postopka utemeljeno zavrnilo.

6Očitana zmotna uporaba pravila o dokaznem bremenu v zvezi s trditvijo, da bi banka morala poskušati izterjati dolg kreditojemalca iz vseh razpoložljivih zavarovanj, je zgolj navidezna. Če je dolžnikova obveznost zavarovana s poroštvom in še katerim zavarovanjem, porok nima ugovora glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, razen če to ni izrecno določeno s poroštveno pogodbo.(1) Ta pogoj v primeru tožencev, ki sta solidarna poroka, ni izpolnjen.

7Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zavarovalno pogodbo med tožnico in banko (B., d. d.) kot upnico ter tožničine splošne pogoje. Toženca nista stranki zavarovalnega razmerja, zato se ju njegova vsebina ne tiče. Brez pomena je torej njuno vztrajanje, da tožnica spornega kredita ne bi smela zavarovati zaradi slabega finančnega stanja kreditojemalca (C., d. o. o.). Toženca sama priznavata, da je imel kreditojemalec ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že blokiran transakcijski račun, zato je očitno zgrešena njuna trditev, da bi se banka lahko poplačala s pobotom ali vnovčenjem menic. Kot jima je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zaradi uvedbe prisilne poravnave nad kreditojemalcem banka upravičeno odstopila od kreditne pogodbe, svojo terjatev iz te pogodbe pa prenesla na tožnico. Po drugem odstavku 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Navedeno zakonsko določilo pa dolžnika ne pooblašča, da posega v razmerje med cedentom in cesionarjem.(2) Zgrešeno je zato stališče tožencev, da tožnici ničesar ne dolgujeta, ker naj bi banka izgubila svoje zavarovalne pravice.

8Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožencev na domnevni prenos terjatve na A. Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, po 420. členu OZ pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Očitno je bila to tožnica, saj toženca kaj drugega ne navajata. Toženca tudi nista dokazala, da se je tožnica morda že delno ali v celoti poplačala, niti da naj bi kreditojemalec banki plačal več, kot izhaja iz njenih poslovnih listin. Predlagani dokaz z izvedencem je bil informativne narave, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Dokazovanje namreč ne more nadomestiti pomanjkljivo substanciranega ugovora. Pravica tožencev do obravnavanja in dokazovanja v postopku s tem ni bila okrnjena. Enako velja tudi za njun očitek, da se sodba opira na listinske dokaze, s katerimi nista bila seznanjena. Obravnavanju spornih listin (dopisa B. z dne 3. 2. 2015 s prilogami) sta se namreč toženca na zadnjem naroku sama odrekla, medtem ko svoje pravice do vsebinske izjave o teh listinah niti v pritožbi nista izkoristila. Končno gre za dokaze, ki se ne nanašajo na nosilne razloge izpodbijane sodbe, zato ni prišlo do kršitve postopka, na katero neopredeljeno meri pritožba.

9Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala toženca, po navedenem niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijana sodbo in sklep.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženca, ki sta s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo nista upravičena, medtem ko tožnica stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): dr. Vesna Krajnc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 1064.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 101/96 z dne 3. 4. 1997.