VSRS Sodba I Ips 35521/2010-54

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in mu po 50. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 133. člena KZ za vsako dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena istega zakona določilo enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer znesek 390,08 EUR za izvedenca, stroške prič in sodno takso, kar bo odmerjeno naknadno po pravnomočnosti sodbe s posebnim pisnim sklepom, in da je dolžan povrniti potrebne stroške oškodovancev S. H. in M. H. ter potrebne stroške in nagrado svojega zagovornika odvetnika S. G. Pod točko II. izreka sodbe pa je po 1. točki 375. člena ZKP zoper obdolžena S. H. in J. P. zavrnilo obtožbo, ki je vsakemu očitala storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev obremenjujejo proračun. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega M. P. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper obsodilni del sodbe vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec sam zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave RS, točke d. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), šestega odstavka 333. člena ZKP ter 334. člena ZKP, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Očitane kršitve utemeljuje s tem, da ni imel možnosti soočiti se z izvedencem medicinske stroke, ki je zanj podal obremenilno izvedensko mnenje na glavni obravnavi, čeprav je njegov zagovornik predlagal neposredno zaslišanje izvedenca. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Meni, da je bil dokazni predlog o dodatnem zaslišanju izvedenca medicinske stroke utemeljeno zavrnjen, saj se je izvedenec opredelil do mehanizma nastanka poškodb, obramba pa do te opredelitve ni imela pripomb, sicer pa dokazni predlog zagovornika ne dosega ustrezne stopnje obrazložitve in utemeljitve dokaznega predloga. Ker sodišče gradi dokazni zaključek na pričanju obeh oškodovancev (in njunih predlogov za pregon), prebrano izvedensko mnenje pa predstavlja posredni dokaz, ki potrjuje njuni izpovedbi, postopka kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče ni mogoče označiti za nepoštenega.

B.

4Obsojenec očita sodišču prve stopnje kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Utemeljuje jo s tem, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se izvedenec medicinske stroke, potem ko je bilo na glavni obravnavi prebrano njegovo izvedensko mnenje, na glavni obravnavi neposredno zasliši. Po navedbah obrambe naj bi bilo zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi potrebno zaradi natančne razjasnitve mehanizma nastanka poškodb S. H. in razjasnitve določenih okoliščin, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, s tem pa bi bil (nato z odreditvijo drugega izvedenca medicinske stroke) potrjen zagovor obsojenca, da naj bi ravnal v silobranu.

5Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu obrambe ni ugodilo, kar je na glavni obravnavi in v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo z navedbo, da bi bila izvedba predlaganega dokaza glede na izvedene dokaze nepotrebna, neekonomična in tudi ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi stvari (stran 5 prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe (točka 5 obrazložitve) stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo, saj je ugotovilo, da je izvedenec v zaključnem delu svojega pisnega izvedenskega mnenja pojasnil tudi za obrambo sporni mehanizem nastanka poškodb pri S. H., ko je zapisal, da je slednji zelo verjetno prejel udarec v glavo v predel čela, in da je malo verjetno, da bi odrgnina v predelu čela nastala pri padcu na tla, ker človek pri padcu refleksno iztegne roki, da se obvaruje udarca v glavo, ter da je možno, da sta udarnina in podplutba v predelu desnega kolka nastala po brci, da pa je možen tudi padec na kolk.

6Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu pa je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti.

7V obravnavanem primeru se je izvedenec medicinske stroke, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, opredelil do mehanizma nastanka poškodb pri S. H. (izvedensko mnenje – l. št. 86 spisa), do te opredelitve obramba na glavni obravnavi, potem ko je bilo izvedensko mnenje ob soglasju strank prebrano, ni imela pripomb. Zato je pravilna ocena pritožbenega sodišča, da takšen zaključek izvedenca medicinske stroke, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ni zahteval dodatnega zaslišanja, saj je bilo glede poškodb in načina njihovega nastanka dejansko stanje obravnavane zadeve v zadostni meri pojasnjeno. Pač pa obramba ni pojasnila, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ki bi jih naj pojasnil, in ki bi kazale na to, da je do poškodb prišlo, ker naj bi obsojenec ravnal v silobranu. Navedbe v dokaznem predlogu tako tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne dosegajo zahtevanega standarda obrazložitve in utemeljitve dokaznega predloga, kar pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Očitek obrambe o kršitvi pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplival na zakonitost sodbe, zato ni utemeljen.

8Iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 152 spisa) je razvidno, da je sodišče s soglasjem strank prebralo mnenje izvedenca sodno medicinske stroke ter da na prebrano mnenje ni bilo pripomb. Kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče (333. in 334. člen ZKP) postopka ni mogoče označiti kot nepoštenega v smislu d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj se po presoji Vrhovnega sodišča obsodilna sodba ne opira izključno oziroma v odločilni meri na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke. Iz razlogov napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbi oškodovancev S. H. in M. H., prebrano izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke pa predstavlja le posredni dokaz, ki potrjuje njuni izpovedbi, z ustreznimi argumenti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi verodostojnost izpovedb prič, ki obsojenca niso obremenjevale. Kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče postopka tako ni mogoče označiti kot nepoštenega, saj ostali dokazi, izvedeni v tej zadevi, sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev. Zato zatrjevana kršitev določb EKČP ter kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sodne odločbe po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazana.

C.

9Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.