VSRS Sodba I Ips 80289/2010-138

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je D. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Pritožbi zagovornika obsojenca in okrajne državne tožilke je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zagovornik obsojenca je zoper obsodilno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje obsodilno sodbo oprli na nedovoljene dokaze, na podlagi katerih so preiskovalni organi ugotavljali in ugotovili, da sta bili sporni vinjeti ponarejeni. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP in drugega odstavka 83. člena ZKP. Vložnik nadalje navaja, da v postopku nikoli ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da sta vinjeti, ki ju je obsojenec prodal D. S., res tisti, za kateri je Center za forenzične preiskave ugotovil, da sta ponarejeni. Pridobitev in zavarovanje spornih vinjet ni bilo izvedeno na način, ki bi omogočal njihovo sledljivost in varstvo pred kontaminacijo. Postopek z zaseženima vinjetama je bil opravljen v nasprotju s Pravilnikom o policijskih pooblastilih in določbo petega odstavka 220. člena ZKP, na kar je obramba obsojenca opozarjala ves čas postopka, sodišče pa tega ni upoštevalo. V povezavi z vprašanjem sledljivosti zasega spornih vinjet vložnik opozarja na nasprotja med izpovedbami prič v postopku in na razliko med fotografijami vinjet, kar po njegovem vzbuja dodaten dvom, ali gre za isti vinjeti. Po mnenju vložnika sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo ustavno pravico do obrazložene odločbe (člen 22 Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Prvostopno sodišče bi se moralo bolj na široko opredeliti in argumentirati, zakaj ni sledilo predlogu obsojenca za izločitev dokazov, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da sta vinjeti ponarejeni, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem le pavšalno zavrnilo, zato je podana kršitev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da ni mogoče sprejeti teze obrambe, da sodišči nista ovrgli dvoma v verodostojnost vinjete in kupona kot dokaza. Obe sodišči sta zavzeli stališče in tudi obrazložili, zakaj štejeta za dokazano, da sta sporna vinjeta in kupon prav tista, ki jo je obdolženec prodal D. S. Prvostopno sodišče je obsežno analiziralo izpovedbo zaslišanih prič (tč. 2 sodbe) in obdolženčev zagovor ter v povezavi z ostalimi dokazi ugotovilo, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pa ni izrazilo le strinjanje z razlogi sodbe prve stopnje ampak je tudi obrazložilo, zakaj meni, da je izkazana sledljivost vinjete in je glede na te dokaze štelo razlikovanje med fotografijo SMS sporočila, priloženo uradnemu zaznamku B. M., in fotografijo ekrana telefona D. S. za nepomembno. Državna tožilka nadalje meni, da je sodba v zadostni meri obrazložena in zato pravica obdolženca do pravnega sredstva ni bila kršena. Oba ponarejena dokumenta nista bila pridobljena nezakonito samo zato, ker D. L. ni napisal uradnega zaznamka in zapisnika o zasegu predmetov. D. S. je imel v zvezi s ponarejeno vinjeto položaj oškodovanca, B. M. pa je v zadevo vpletel kot njegov prijatelj in ni mogoče zahtevati, da bi v tem položaju ravnala kot uradna oseba, kar je ugotovilo tudi sodišče. Za izločitev obeh ponarejenih dokumentov tako ni razlogov iz prvega odstavka 83. člena ZKP in tudi nista pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obdolžencu zaradi take pridobitve dokaza v ničemer niso bile kršene njegove pravice v postopku, saj se je z obema dokazoma v postopku seznanil na povsem enak način, kot bi se, če bi že D. S. napisal uradni zaznamek, obdolženec pa se je do teh dokazov tudi opredelil. Vrhovna državna tožilka zaključuje z oceno, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec D. S. prodal dve vinjeti v času od 31. 1. do 2. 2. 2010. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je D. S. potem, ko je podvomil v pristnost vinjet, za pomoč prosil družinskega prijatelja, policista D. L., kateremu je izročil eno od vinjet, ki jih je kupil od obsojenca. Sodišče nadalje ugotavlja, da je L. vinjeto oziroma vse kar je prejel od S., izročil komandirju R. M., tedanjemu komandirju Policijske postaje Ptuj. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpovedbo R. M., da mu je L. zaradi ugotavljanja, ali gre za ponaredek, izročil uporabljeno vinjeto in odrezek vinjete in da je o zadevi obvestil direktorja Policijske uprave Maribor. B. M., zaposlen na oddelku za notranje preiskave in nadzor službe direktorja Policijske uprave Maribor, je o tem sestavil uradni zaznamek, v katerem je bilo navedeno, da se kontrolna lističa nanašata na vinjeti št. N 0498805 in N 0401026. Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec S. izročil vinjeti, za kateri je Center za forenzične preiskave (v nadaljevanju CFP) ugotovil, da sta ponarejeni.

5Vložnik v zahtevi uveljavlja vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in sicer, da je dvomljivo, ali sta bila preiskana kupona in vinjeta res tista, ki ju je obsojenec prodal S. Vložnik tako v prvi vrsti uveljavlja razlog, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče dovoljeno uveljavljati. Hkrati zatrjuje, da naj bi sodišči upoštevali nezakonite dokaze, ko se sklicuje na drugi odstavek 18. člena ZKP in drugi odstavek 83. člena ZKP. Če sodišče odločbo opre na nedovoljen dokaz, to je dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega po odločbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa takšne kršitve vložnik ne uveljavlja. Ne pojasni, čigave pravice naj bi bile kršene s pridobitvijo kuponov in vinjete, kar je bilo predmet forenzične preiskave oziroma po katerih določbah ZKP se sodba na tako pridobljen dokaz ne more opirati. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ugovor vložnika, da se sodba opira na nedovoljen dokaz, ni utemeljen.

6Vložnik nadalje zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker policija pri zbiranju dokazov ni ravnala v skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih in določbo petega odstavka 220. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je podana, če sodišče med pripravami glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nobena od kršitev v zvezi s pridobitvijo za obsojenca spornega dokaza, ker naj bi policija ne ravnala v skladu s pravili, ne predstavlja zatrjevane kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo pritožbene ugovore obsojenčeve obrambe, da zaradi nepravilno izvedenega postopka prevzema vinjete in kontrolnih lističev s strani L., ni bilo mogoče naknadno ugotavljati, ali je CFP res preiskoval kupona in vinjeto iz nakupa D. S. Okoliščina, da policist D. L. pri prevzemu vinjete in kuponov od S. ni štel, da gre za uradni postopek in o tem ni sestavil uradnega zaznamka, nima za posledico tega, da so izsledki CFP, napravljeni na podlagi navedenega dokaznega materiala, nezakonit dokaz. Pri pridobitvi dokazov v zvezi z vinjetama niso bile kršene ne človekove pravice niti določbe ZKP, ki bi posebej določale, da je dokaz, pridobljen na način kot v obravnavanem primeru, nezakonit. Sodišči prve in druge stopnje sta zato v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) smeli ugotavljati in presojati, ali sta kupona in vinjeta, katerih pristnost česar je preizkušal CFP, res del tega, kar je obsojenec prodal S. in potem, ko sta to ugotovili, nadalje šteti, da sta bili vinjeti s pripadajočima kupona ponarejeni in da ju obsojenec prodal S. Tako se izkaže, da gre tudi v tem delu zahteve oziroma njenih ugovorov za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne za kršitev določb kazenskega postopka.

7Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe D. S. in B. M. kot tudi vsebino B. M. uradnega zaznamka in pojasnilo, da se priče glede na tek časa niso več mogle spomniti podrobnosti zadeve, predvsem okoliščine, koliko vinjet oziroma odrezkov (oziroma kontrolnih lističev) so prejele od predhodnika. Prepričljivost teh dokazov je sodišče prve stopnje tudi utrdilo z izjavo L., da mu ni znano, da bi v obravnavanem obdobju na PP Ptuj obravnavali še kakšno drugo zadevo v zvezi s ponarejenimi vinjetami. Sodišče druge stopnje je oceni dokazov sodišča prve stopnje sledilo in o tem navedlo obširne razloge v točki 8 in 9 svoje sodbe, v točki 11 pa te svoje razloge sumiralo v zaključku, da se pridružuje ugotovitvam napadene sodbe oziroma njenimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ki so v skladu z rezultati dokaznega gradiva, izvedenega na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi vložniku, da sodbi nista ustrezno obrazloženi in da je podana kršitev 22. člena Ustave. Ni jasno, kaj vložnik uveljavlja, ko pravi, da bi se moralo sodišče prve stopnje do vizualne razlike med fotografijo na list. št. 18 in fotografijami v prilogi A2 dosti „bolj na široko opredeliti“, vendar zatrjevanje zahteve, da je med dvema fotografijama, ki predstavljata bistveni dokaz v predmetni zadevi, očitna razlika, pomeni, da vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se je do vseh vsebinskih in relevantnih pritožbenih navedb opredelilo, zato kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ni podana, prav tako pritožbeno sodišče ni kršilo pravice obsojenca do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

8Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane in da je zahteva v navedenih delih vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja; zahteva zato ni utemeljena in jo je bilo treba v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti.

9Obsojenec je brez zaposlitve in tudi ni ugotovljeno, da bi imel premoženje, zato ga je bilo treba v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostiti sodne takse.