VSRS sklep II Ips 106/2015

Revizija se zavrne.

Vsak udeleženec nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zaradi gradnje obalne ceste na odseku ... je bila nasprotnemu udeležencu že pravnomočno odvzeta lastninska pravica na parcelah št. 353/8, 395/2 in 396/0, vse k.o. ..., in prenesena na predlagateljico (RS). Sodišče mu je za odvzem lastninske pravice v dosedanjih sojenjih prisodilo odškodnino v skupni višini 646.796,33 EUR (sklep Okrajnega sodišča v Kopru N 207/2002 z dne 15. 9. 2008 v zvezi s sklepom VSK Cp 207/2009 z dne 5. 5. 2009 ter sklep Okrajnega sodišča v Kopru N 60/2009 z dne 6. 5. 2011 v zvezi s sklepom VSK Cp 775/2011 z dne 24. 10. 2011 in sklepom VS RS II Ips 81/2012 z dne 19. 12. 2012).

2V zadnjem (tretjem) odločanju je bila v zvezi z izpadom dohodka zaradi uničenega vinograda z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega sodišča dosojena še odškodnina v višini 31.474,87 EUR, pri čemer je bil določen 30-dnevni paricijski rok od pravnomočnosti sklepa in zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje. Predlog nasprotnega udeleženca, da se mu odvzame lastninska pravica in določi odškodnina tudi za parc. št. 353/2 in 395/1, obe k.o. ..., ki naj bi postali neuporabni zaradi razlastitve drugih zemljišč, pa je sodišče zavrnilo. Presodilo je, da nasprotni udeleženec ni uspel izkazati bistvenega poslabšanja položaja v smislu drugega odstavka 24. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ). Odločilo je še, da mora predlagateljica povrniti nasprotnemu udeležencu njegove stroške postopka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da nosi vsak udeleženec svoje stroške pritožbenega postopka.

4Nasprotni udeleženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov (370. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in se njegovi pritožbi ugodi, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ključne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

5Revizija je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila in priglasila stroške odgovora na revizijo (375. člen ZPP). Predlaga zavrženje revizije v delu, s katerim se izpodbija odločitev o odškodnini, v preostalem delu pa predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

7Zaradi navedb predlagateljice v odgovoru na revizijo se Vrhovno sodišče uvodoma opredeljuje do vprašanja dovoljenosti revizije v delu, s katerim se izpodbija odločitev o dodatno priznani odškodnini. Pravno podlago za odločanje o razlastitvi v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZSZ. Razlastitveni postopek namreč še ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (drugi odstavek 177. člena ZUreP-1). O razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (21. člen ZSZ), v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen Zakona o nepravdnem postopku; v nadaljevanju ZNP). Tako izjemo predstavlja specialna določba 36. člena ZSZ, po kateri je v razlastitvenem postopku dovoljena revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje.(1) Te določbe, ki revizijo vselej dovoljuje, nova ureditev izrednega pravnega sredstva revizije in predloga za njeno dopustitev ni razveljavila.(2) ZSZ ne določa, zoper katere odločbe drugostopenjskega sodišča je revizija dovoljena, v sodni praksi pa se je uveljavilo stališče, da je revizija dovoljena zoper vse odločbe pritožbenega sodišča, s katerimi je bilo odločeno o predmetu razlastitvenega postopka (končna razlastitvena odločba), tj. o odvzemu oziroma omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali plačilu odškodnine (18. člen ZSZ).(3) Čeprav je bilo v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno o odvzemu lastninske pravice na spornih parcelah in o plačilu dela odškodnine zaradi razlastitve, je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi izpodbijano odločbo, s katero se odloča o upravičenosti nasprotnega udeleženca do višje odškodnine, obravnavati kot končno razlastitveno odločbo, zoper katero je po ustaljenem stališču sodne prakse vselej dovoljena revizija. Gre namreč le za nadaljevanje istega razlastitvenega postopka.

Glede parcel št. 353/2 in 395/1, obe k.o. ...

8Revident je prepričan, da je glede parcel št. 353/2 in 395/1, obe k.o. ..., že z ugotovitvami izvedenca B. R. dokazal bistveno poslabšanje položaja v smislu drugega odstavka 24. člena ZSZ, saj nepremičnini zanj nista več uporabni, niti za gradnjo niti za kmetijsko pridelavo. Na to je konkretizirano opozoril v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče zapisalo le, da se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo, ni pa razvidno, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Zato je po mnenju revidenta pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta tudi zmotno presodili, da sta parceli še vedno zazidljivi. Zazidljivost parcel naj bi izhajala tudi iz mnenja izvedenca R., vendar je treba upoštevati, da je izvedenec parceli obravnaval, kot da do razlastitve ne bi prišlo, sodišči pa sta nato njegove izjave iztrgali iz konteksta. Neutemeljena je po prepričanju revidenta tudi zahteva, da bi moral biti aktiven v smislu prizadevanja za gradnjo na omenjenih parcelah. Nepomembno je, na kakšen način parceli dejansko uporablja. Do odvzema teh dveh parcel in do odškodnine je upravičen že zato, ker je dokazana nemožnost gradnje, ki je bila pred razlastitvijo mogoča. Upravičenost do odškodnine za navedeni parceli po mnenju revidenta izhaja tudi iz ocene (sicer revidentu nenaklonjenega) izvedenca I. Z., ki je potrdil, da ležita parceli v varovalnem pasu, da sta obremenjeni z emisijami in s soglasji za posege in da nimata urejenega dostopa. Ta izvedenec je ugotovil tudi, da znaša prikrajšanje revidenta iz tega naslova 125.617,00 EUR. Upravičenost zahteve za odvzem parcel proti plačilu odškodnine (ali le zahteve za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti parcel) je po mnenju revidenta podana tudi iz razloga, ker parceli po razlastitvi nimata več urejenega dostopa (dostop je neenakovreden s prejšnjim ter je pravno (ni direktne povezave z javno cesto, niti služnosti) in dejansko (prestrm, neutrjen in nevaren) nezagotovljen). Čeprav je neurejenost dostopa izhajala iz ocen izvedencev P. G., Z. in R. ter cenilke S. M., je sodišče po mnenju revidenta sledilo le izvedencu D. P., ki je (nepravilno) ugotovil nasprotno.

9Po presoji Vrhovnega sodišča očitkom revidenta ni mogoče pritrditi. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZSZ lahko razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Kot je razvidno iz zakonskega besedila, gre v tem delu za postopek, ki poteka na predlog razlaščenca (za razliko od razlastitvenega postopka, ki se začne na predlog razlastitvenega upravičenca - 32. člen ZSZ). Pravilno je zato izhodišče sodišč, da je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki utemeljujejo sklepanje o bistvenem poslabšanju položaja v smislu drugega odstavka 24. člena ZSZ, na strani nasprotnega udeleženca. Namen citirane določbe, ki govori o bistvenem poslabšanju položaja, gotovo ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče, uporabe zemljišča, kot si to očitno zmotno predstavlja revident. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba po presoji Vrhovnega sodišča primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.(4) Ob takšnem izhodišču je tako pravilno stališče sodišč, da zgolj s trditvami, da na zemljiščih ni mogoča gradnja oziroma da so ta nezazidljiva, ne da bi bila hkrati zatrjevana (in nato z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana) možnost gradnje na teh zemljiščih, nasprotni udeleženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki mu ga nalaga drugi odstavek 24. člena ZSZ. Drugačno razumevanje citirane določbe, ki bi zajelo tudi vse, le hipotetično mogoče, rabe zemljišča, bi namreč pomenilo neupravičeno okoriščenje razlaščencev na račun razlastitvenega upravičenca.

10Ob dejstvu, da namera gradnje na zemljiščih ni bila izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti, se sodišči utemeljeno nista oprli na mnenje izvedenca R., ki je ocenjeval potencial zemljišč nasprotnega udeleženca (pred razlastitvijo). Podana pa ni niti v reviziji očitana procesna kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča, ki jim je sodišče druge stopnje pritrdilo, obrazložitev drugostopenjskega sklepa namreč zadosti standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe.

11Tudi z navedbami, ki se nanašajo na obremenjenost parcel z emisijami in s soglasji za posege ter na (ne)urejenost dostopa do parcel, revident v postopku z revizijo ne more uspeti. Sodišči sta namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je dostop s kmetijsko mehanizacijo do parcele št. 395/1 zagotovljen (večja strmina pri dostopu je bila upoštevana pri odmeri odškodnine), do parcele št. 353/2, ki je nasprotni udeleženec pred razlastitvijo ni izkoriščal, pa dostopa zaenkrat še ni, ga pa je mogoče urediti (na podlagi občinskih predpisov ima nasprotni udeleženec možnost zahtevati ureditev dostopa na stroške predlagateljice, ki bi sicer dostop morala urediti že v času gradnje oziroma po dokončanju del). Nedokazane in zato v revizijskem postopku neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP) pa so ostale tudi trditve o škodljivih vplivih prometa na ljudi in rastline zaradi razlastitve, saj je že pred razlastitvijo tik ob navedenih zemljiščih potekala glavna cesta ...

12Neutemeljene so tudi navedbe revidenta glede lege parcel v varovalnem pasu. Varovalni pas je primarno namenjen preprečevanju škodljivih vplivov pri posegih v prostor ob državni cesti. Če bi varovalni pas zaradi razlastitve zemljišč v javnem interesu na drugih zemljiščih nastal oziroma se razširil in bi to vplivalo na dejansko ali z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano bodočo uporabo teh zemljišč, bi to lahko bila ena od okoliščin, ki bi omogočala sklepanje, da se je položaj razlaščenca bistveno poslabšal v smislu drugega odstavka 24. člena ZSZ. V obravnavani zadevi pa trditvena podlaga in ugotovljena dejstva takšnega zaključka ne omogočajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), namreč izhaja, da lahko nasprotni udeleženec parceli uporablja na enak način kot pred razlastitvijo (parc. št. 395/1 skupaj s parc. št. 394/0 tvori enoten kompleks, na katerem je vinograd; parc. št. 353/2 pa ni bila obdelana ne pred razlastitvijo ne po njej), da bi bili na omenjenih parcelah predvideni drugi posegi (npr. gradnja), pa revident v postopku ni zatrjeval oziroma izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti.

13Očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ugotovilo, da je dostop urejen in hkrati, da ga je treba še urediti, pa je neutemeljen že iz razloga, ker se različni ugotovitvi sodišč nanašata na dve različni parceli.

14Sodišču druge stopnje, ki je ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni prerekal dejstva, da lahko izgubo kmetijskih površin nadomesti na parceli št. 394/0, k.o. ..., pa revident očita kršitev protispisnosti, saj take trditve predlagateljica po njegovem mnenju sploh ni postavila. Tudi v tem delu revidentu ni mogoče pritrditi, saj gre za ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je revident po mnenju višjega sodišča v pritožbi ni prerekal, in ne za nasprotje v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede odškodnine zaradi izpada dohodka ob uničenju vinograda

15Višino odškodnine zaradi izpada dohodka ob uničenju vinograda je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca kmetijske stroke D. P. Ta je v svojem mnenju izrazil in obrazložil pravno stališče, ki za nasprotnega udeleženca ni bilo ugodno (med drugim je zapisal, da mu odškodnina iz tega naslova po temelju sploh ne pripada in svoje stališče utemeljil). Nasprotni udeleženec je v postopku pred nižjima sodiščema opozoril na pristranost izvedenca, ki naj bi nedopustno izrazil svoje pravno mnenje, ter iz tega razloga (in zaradi nekaterih drugih pomanjkljivosti, nejasnosti) predlagal imenovanje drugega izvedenca. Prvostopenjsko sodišče je pomislek nasprotnega udeleženca zavrnilo z obrazložitvijo, da se na mnenje izvedenca, v delu, v katerem ta podaja pravna stališča, ni oprlo, sicer pa je mnenje izvedenca ocenilo kot konsistentno, logično in strokovno utemeljeno (str. 9-10 obrazložitve sklepa). Pritožbeno sodišče je očitek nasprotnega udeleženca o pristranosti izvedenca zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedensko mnenje (kot vsak drug dokaz) podvrženo dokazni presoji sodišča, in presodilo, da je bil predlog za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnjen (str. 8 obrazložitve sklepa).

16Po mnenju revidenta je odločitev glede odškodnine nepravilna, saj temelji le na oceni cenilca D. P., ki je v postopku izkazal izrazito odklonilni odnos do nasprotnega udeleženca. Cenilec naj bi namreč v nasprotju s stališčem sodišč (tudi Vrhovnega) skušal vplivati na sodišče, da bi že po temelju zavrnilo zahtevo po dodatni odškodnini. Iz tega razloga zato po mnenju revidenta ni mogoče zaupati, da je cenilec pravilno ocenil višino dodatne odškodnine, četudi sodišče ni upoštevalo njegovega mnenja, da revidentu dodatna odškodnina sploh ne pripada. V mnenju izvedenca so bila konkretno uveljavljana nasprotja in pomanjkljivosti, na katera izvedenec ni strokovno odgovoril, zato so bili po prepričanju revidenta izpolnjeni vsi pogoji za imenovanje drugega izvedenca po 254. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, je kršilo pravico nasprotnega udeleženca do poštenega sojenja in izvajanja dokazov v njegovo korist (22. člen Ustave RS; v nadaljevanju URS). V nadaljevanju revizije nasprotni udeleženec podaja svoj izračun izpada dohodka na pridelavi grozdja in vina zaradi uničenega vinograda. Ker mu sodišče ni priznalo popolne odškodnine, je po njegovem mnenju kršilo tudi protokol k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) št. 1 o varstvu lastnine ter 33. in 67. člen URS.

17Tudi z očitki, ki se nanašajo na odločitev o odškodnini, revident ne more uspeti. Če obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranost izvedenca, lahko stranka (udeleženec) svoj položaj učinkovito zavaruje z zahtevo za izločitev izvedenca (247. člen ZPP v zvezi s 70. členom ZPP). Te možnosti nasprotni udeleženec v postopku ni izkoristil. Tudi v primeru, če bi v postopku sodeloval izvedenec, ki bi moral biti izločen, ni mogoče pritrditi revidentu, da je izvedensko mnenje že zaradi vsebovanega nenaklonjenega pravnega stališča nepravilno oziroma nepopolno in da bi zato sodišče moralo postaviti drugega izvedenca (254. člen ZPP). Če bi dopustili, da lahko stranka z istimi razlogi, iz katerih se sicer lahko zahteva izločitev, utemeljuje nepravilnost (pomanjkljivost) mnenja, bi omogočili, da se lahko izločitev izvedenca doseže tudi preko določbe 254. člena ZPP, ki je sicer namenjena odpravi nasprotij, pomanjkljivosti in nepravilnosti v izvedenskem mnenju.

18Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Če bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno, bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.(5) V tem primeru sodišče ni postavilo novega izvedenca, ker je menilo, da je njegovo mnenje konsistentno, logično in strokovno utemeljeno. Očitek kršitve tretjega odstavka 254. člena ZPP (in s tem tudi določb URS in EKČP) tako ni utemeljen. Nesprejemanje izvedenskega mnenja (in podajanje svojih izračunov izpada dohodka) tako pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede zakonskih zamudnih obresti

19Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je nasprotni udeleženec sicer postavil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlastitve oziroma vsaj od decembra 2004, ko ni imel več možnosti ekonomsko izkoriščati nepremičnin. Vendar njegovega zahtevka, ki naj bi pomenil razširitev prvotnega zahtevka za plačilo odškodnine, sodišče ni upoštevalo, ker je bil podan prepozno (v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2014), to je po zaključku glavne obravnave. Pri tem se je sodišče sklicevalo na smiselno uporabo določb ZPP o spremembi tožbe (184. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču ter še dodalo, da ZSZ podlage za zamudne obresti od odškodnine ni določal (za razliko od prej veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN), ki je takšno določbo vseboval v drugem odstavku 55. člena). Tudi sedaj veljavni ZUreP-1 posebnih določb o zamudnih obrestih nima, jih pa sodna praksa priznava od naslednjega dne po pravnomočnosti razlastitvene odločbe dalje, vendar le v primerih, ko so bile obresti pravočasno zahtevane.

20Po prepričanju revidenta je odločitev glede zakonskih zamudnih obresti nepravilna. ZSZ sicer res ne določa izrecno (tako kot npr. prej veljavni ZRPPN), da je razlaščenec upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, vendar to ne pomeni, da jih mora razlaščenec v postopku zahtevati, kot sta presodili sodišči nižjih stopenj. Po mnenju revidenta razlaščencu pripadajo odškodnina in zamudne obresti po samem zakonu (gl. drugi odstavek 18. člena ZSZ in 378. člen Obligacijskega zakonika). Razlaščencu v postopku ni treba zahtevati ničesar, niti se od njega ne sme pričakovati nobenega proaktivnega ravnanja, saj ga zakon ščiti kot šibkejšo stranko. Sodišče bi mu zato moralo priznati odškodnino glede na vrednost nepremičnine ob izdaji sklepa o začetku razlastitvenega postopka N 207/20002 z dne 9. 1. 2003 (drugi odstavek 26. člena ZSZ) in od takrat dalje (ali vsaj od decembra 2004) zakonske zamudne obresti zaradi zamude s plačilom, in ne zgolj valorizacije. Odločitvi Vrhovnega sodišča (II Ips 874/2009, II Ips 15/2011), na kateri se je sklicevalo drugostopenjsko sodišče, po presoji revidenta nista primerljivi, saj se nobena razlastitev ni vodila po ZSZ, zadeva II Ips 79/2011 pa pritrjuje njegovemu stališču.

21Četudi je na podlagi nekaterih navedb v reviziji mogoče sklepati, da se revident zavzema za obresti, ki mu pripadajo v primeru zamude predlagateljice s plačilom odškodnine,(6) je na podlagi ostalih navedb v reviziji v povezavi z navedbami iz pripravljalne vloge z dne 27. 10. 2014, mogoče sklepati, da nasprotni udeleženec zahteva zakonske zamudne obresti kot obliko odmene za nemožnost uporabe nepremičnine, in sicer od izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka z dne 9. 1. 2003 oziroma vsaj od decembra 2004, ko ni imel več možnosti ekonomsko izkoriščati nepremičnin.

22Po presoji Vrhovnega sodišča je treba vsakemu razlaščencu (ne glede na pravno podlago za razlastitev (ZRPPN, ZSZ, ZUreP-1…) in ne glede na (ne)dopustnost razlastitve) priznati ustrezno odmeno za nemožnost uporabe stvari, če pride do prenosa posesti (uporabe) na razlastitvenega upravičenca, preden je plačana odškodnina za odvzeto stvar. Le taka razlaga je lahko skladna z vsebino jamstva zasebne lastnine po 1. členu Protokola k EKČP in s pravicami, določenimi v 33. in 67. členu URS. Ob navedenem izhodišču je za odločitev glede zamudnih obresti kot oblike odmene za nemožnost uporabe stvari ključnega pomena dejstvo, da je razlaščenec ob izgubi posesti (v letu 2004) v skladu z zakonom dobil izplačano 75 % akontacijo odškodnine (37. člen ZSZ). Ker slednja predstavlja že odmeno za odvzem stvari (všteva se namreč v končno odškodnino zaradi razlastitve), razlaščenec ne more biti upravičen še do dodatne odmene (v višini zamudnih obresti) za nemožnost uporabe nepremičnine.(7) Tako je neutemeljena revizija tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti.

23Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

24V nepravdnem postopku, v katerem se določa odškodnina zaradi razlastitve, sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). V revizijskem postopku se zato navedena določba ne uporabi, če upravičencu do odškodnine zaradi razlastitve ni priznana višja odškodnina od pravnomočno določene.(8) V tem primeru velja splošno pravilo o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP v zvezi z 21. členom ZSZ).

---.---

Op. št. (1): Četudi ZSZ določa, da se o razlastitvi odloča v nepravdnem postopku, glede na specialno določbo v 36. členu ZSZ določbe 103. člena ZNP v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

Op. št. (2): Prim. M. Orehar Ivanc, Institut dopuščene revizije po ZPP-D, Pravna praksa, 28/2009, priloga, str. I-VIII.

Op. št. (3): Prim. odločbe VS RS II Ips 342/2001 z dne 24. 1. 2001, II Ips 574/2005 z dne 9. 11. 2006, II DoR 82/2012 z dne 24. 5. 2012.

Op. št. (4): Če gre za bodočo rabo, strožjega dokaznega standarda (gotovosti, prepričanja) ni mogoče zahtevati. Tudi sicer sodna praksa in teorija pri bodoči škodi (škoda zaradi izgube zaslužka, izgubljeni dobiček ...) ne zahtevata tako visokih dokaznih standardov - prim. npr. odločbe VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010 in II Ips 1161/2008 z dne 24. 9. 2009. Zadošča, da je bodoča škoda izkazana z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti oziroma mora biti podan mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnosti, ki presega 50 %.

Op. št. (5): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2006, str. 501. Prim. tudi odločbi VS RS II Ips 993/2008 z dne 5. 9. 2009 in II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012.

Op. št. (6): Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom so bile nasprotnemu udeležencu priznane zakonske zamudne obresti, in sicer od izteka 30-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V tem delu gre za obresti, ki pripadajo nasprotnemu udeležencu v primeru zamude predlagateljice s plačilom odškodnine.

Op. št. (7): Ker je sodišče v prvem sojenju pri vštevanju v končno odškodnino že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo, je s tem dejansko izničilo smisel predčasno izplačanega dela odškodnine kot oblike odmene za izgubo posesti pred plačilom končne odškodnine. Te pomanjkljivosti pa nasprotni udeleženec v postopku s pravnimi sredstvi ni uveljavljal.

Op. št. (8): Prim. odločbo VS RS II Ips 146/2014 z dne 4. 9. 2014.