VSRS Sodba I Ips 58504/2011-96

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati 600,00 evrov sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 1. 2014 pod točko I izreka zoper Z. Š., iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Z isto sodbo je pod točkama II/1a in II/1b obsojenega spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (tč. II/2 izreka sodbe) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 (tč. II/3 izreka sodbe). Za kaznivi dejanji pod točkama II/1a in II/1b mu je določilo kazni po tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/2 pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko II/3 štiri mesece zapora, nakar mu po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke oškodovanca v zvezi z zavrnilnim delom sodbe (tč. I) bremenijo proračun, obsojenemu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov obsodilnega dela sodbe (tč. II) iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihove pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obsojeni oškodovanki M. N. dolžan plačati 6.395,26 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.2014 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu v plačilo naložilo 765,00 evrov sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti v ločenih vlogah z dne 15. 10. 2014 in 5. 11. 2014 vložil sam obsojenec. V vlogi z dne 15. 10. 2014 poudarja, da je bil obsojen na račun laži tožnikov in prič, s strani sodnic, ki so bile „enostranske“. Zahteva odškodnino za psihične bolečine in ločitev od družine ter podaja navedbe v zvezi o sosedskih odnosih, povezanih s priklopom vode v svojo hišo. V drugi vlogi, z dne 5. 11. 2014 ponavlja, da je bila razpravljajoča sodnica „enostranska“ in ponovno obširno pojasnjuje težave s sosedi, povezane s priklopom vode. Zanika, da bi proti M. N. večkrat zamahnil z nožem in ji ob tem govoril, naj pride dol, če si upa, ji grozil, da jo bo zaštihal in ubil ter J. N. grozil, da ga bo s sekiro in krampom, če mu bo še enkrat izklopil električni podaljšek. Poudarja, da odločitev sodišča, ki mu je naložilo, da mora oškodovanki M. N. plačati 6.395,26 EUR (kot znesek, ki ga je ta priglasila kot premoženjskopravni zahtevek) temelji na napačnih podatkih in lažni pogodbi. Zanika, da je A. S. udaril s pestjo v predel obraza in ji s tem povzročil lahko telesno poškodbo (kaznivo dejanje pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in poudarja, da so posnetki videokamer „zrežirani in lažni“. V zvezi s tem dejanjem zahteva, da se zasliši policistko Policijske postaje Bežigrad, ki naj bi bila navzoča in bi vedela izpovedati, da ga je A. S. žalila in izsiljevala, da ji proda hišo za dva športna konja. Soseda M. in J. N. pa pri dogodku sploh nista bila navzoča.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 24. 6. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da je zahteva v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi sicer ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže, podrejeno pa predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je Vrhovnemu sodišču dne 7. 7. 2015 in 29. 9. 2015 posredoval vlogi naslovljeni „pritožba“ in v katerih vztraja pri svojih stališčih, obširno ponavlja navedbe zahteve in svoje videnje medsosedskih odnosov in obravnavanih dogodkov.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določba kazenskega postopka iz prvega ostavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številnih drugih pojasnilo, da meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve sam, s tem ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Vložnik zahteve pa nosi tudi odgovornost, da navede in razločno pojasni razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona, saj je to nujen pogoj, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost njegovih zahtev. Vrhovnega sodišča ne zavezuje načelo oficialnosti, zato se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedbe zahteve obsojenega Z. Š., da je bila razpravljajoča sodnica „enostranska“ navedenih kriterijev ne izpolnjujejo.

6Obsojenec v vlogi z dne 5. 11. 2014 zahteva, da sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe na škodo A. S. (tč. II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) zasliši policistko Policijske postaje Bežigrad, ki naj bi vedela izpovedati, da je oškodovanka obsojenca pred tem ko jo je udaril, žalila in izsiljevala, da ji proda hišo za dva športna konja. To je sicer po vsebini mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve pravice do izvedbe dokazov v korist obrambe, vendar Vrhovno sodišče navedbam vložnika ne more slediti. V več svojih sodbah je namreč že poudarilo(1), da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist sicer bistven element pravice do poštenega sojenja, pa tudi, da sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) - obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP) je kršena le tedaj, kadar sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialnopravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben(2). Iz obrazložitve na straneh 9 in 10 izhaja, da je imelo sodišče prve stopnje trdno podlago za sklep, da je obsojeni dne 18. 6. 2011 okoli 22. 50 ure na dvorišču stanovanjske hiše B., Dol pri Ljubljani, v lasti oškodovanke in G. M., s pestjo udaril A. S. v predel obraza, v izpovedbah oškodovanke A. S. in priče G. M., zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 18. 6. 2011, uradnem zaznamku o ugotovitvah policista G. J. z dne 24. 6. 2011 in obvestilu o telesni poškodbi z dne 20. 6. 2011, predvsem pa v posnetkih video kamere, nameščene na hišo v lasti A. S. in G. M., ki so jih policisti zasegli G. M. Dokazni predlog obrambe za zaslišanje policistke je zato na 6. strani sodbe zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo dejansko stanje v zvezi s temi okoliščinami ugotovljeno že z izvedbo drugih dokazov, okoliščine o katerih naj bi vedela izpovedati predlagana priča (da je bil obsojenec jezen na oškodovanko) pa niti ne sporne. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno odločilo v skladu z lastno oceno ali je omenjeni dokaz sploh potreben (drugi odstavek 299. člena ZKP) in ga temu primerno tudi obrazložilo, zato z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policistke ni prekršilo pravic obrambe (3. alineja 29. člena Ustave in drugi odstavek 5. člena ZKP).

7Težišče preostalih navedb zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja obsojenčevo nestrinjanje dokazno oceno, ki sta je v zvezi s kaznivimi dejanji sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Navaja namreč, da je bil obsojen na račun laži tožnikov in prič; obširno pojasnjuje težave s sosedi, povezane s priklopom vode v svojo hišo; zanika, da bi proti M. N. večkrat zamahnil z nožem in ji ob tem govoril, naj pride dol, če si upa in ji grozil, da jo bo zaštihal in ubil; zanika, da je J. N. zagrozil, da ga bo s sekiro in krampom, če mu bo še enkrat izklopil električni podaljšek; poudarja, da odločitev sodišča, ki mu je naložilo, da mora oškodovanki M. N. plačati 6.395,26 EUR napačna in temelji na lažni pogodbi; zanika, da je A. S. udaril s pestjo v predel obraza in ji s tem povzročil lahko telesno poškodbo in meni, da so posnetki videokamer „zrežirani in lažni“, soseda M. in J. N. pa pri dogodku sploh nista bila navzoča. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena predvsem iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v preostalem pa neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

----

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in druge

(2) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 315/2006 z dne 1. 2. 2007, I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010, I Ips 39779/2011-434 z dne 13. 3. 2014 in druge.