VSRS Sodba I Ips 53055/2011-62

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo I K 53055/2011-41 z dne 27. 8. 2013 obsojenega A. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto sodbo je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo II. točko obtožnega predloga, ki je A. T. očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Sodišče je v zavrnilnem delu sodbe odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun, v obsodilnem delu sodbe pa, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 53055/2011 z dne 14. 1. 2015 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 12. 5. 2015 vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodba sodišča prve stopnje na več mestih nerazumljiva, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z nelogičnimi stavki sodbe sodišča prve stopnje, da sodišče ni zagotovilo prevoda vseh dokazov v slovenski jezik, ter da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona, ker v obtožbi in v izreku sodbe ni konkretiziran zakonski znak, da je bila obsojencu stvar, ki si jo je prilastil, zaupana v zvezi z njegovo zaposlitvijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 9. 7. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da višje sodišče ni prezrlo, da okoliščina, da sodišče ni zagotovilo prevoda dveh listin v slovenski jezik, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, da že iz opredelitve obsojenčeve vloge izhaja, da mu je bil izpušni sistem „link pipe“ zaupan v zvezi z zaposlitvijo, ter da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec dne 13. 7. 2015 in njegova zagovornica dne 14. 7. 2015 seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodba na določenih mestih nerazumljiva zaradi kompleksnih in nelogičnih stavčnih struktur, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navede, oziroma ne pojasni, v katerem delu naj bi bila sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva do te mere, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

6Vložnica zahteve s trditvijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z „nelogičnimi stavčnimi zvezami“ nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče je v 6. točki na 3. strani sodbe presodilo, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje jasni, ter da nedoslednost v obrazložitvi sodbe v zvezi z obdolženčevim podpisom na ključnih dokumentih, ki jo izpostavlja pritožba, ne pomeni, da je sodba obremenjena s precejšnjim nasprotjem o odločilnih dejstvih. Vložnica zahteve z nasprotovanjem razlogom sodbe pritožbenega sodišča ter navajanjem, da utemeljevanje sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obdolženec skladiščnemu manipulantu naročil, naj k pošiljki doda še „link pipe“, ter da je v celoti nedokazano, da je bilo očitano dejanje storjeno dne 18. 12. 2008, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar v skladu z izrecno določbo 420. člena ZKP ni dovoljeno.

7Vložnica zahteve trdi, da je sodišče kršilo 6. člen ZKP, kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe, ker ni zagotovilo prevoda dveh listin (pro forma računa in reklamacijskega lista), ki se nahajata v spisu, iz angleškega v slovenski jezik. Vpliv kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe utemeljuje z navedbo, da sta se listini predočili obsojencu, ko še ni imel zagovornice, sodišče pa ga ni vprašalo, ali razume listine, ki so v tujem jeziku.

8Pritrditi je treba vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 6. člena ZKP, ker ni zagotovilo prevoda dveh listinskih dokazov iz angleškega v slovenski jezik (pro forma računa, št. 90019985 ter reklamacijskega lista, št. 69, ki se nahajata v prilogah kazenskega spisa), na katera je oprlo razloge izpodbijane sodbe ne pa tudi, da je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojenec in njegova obramba pred sodiščem prve stopnje nista uveljavljala, da obsojenec ne razume vsebine listin, ki so v angleškem jeziku, obsojenčeva obramba pa je zatrjevano kršitev uveljavljala šele v pritožbi. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (8. točka na 4. strani sodbe), je obsojenec vsebino listin, ki ga obremenjujejo, v celoti razumel, saj gre za dokumentacijo, ki jo je vsakodnevno uporabljal pri svojem delu ter jo celo sam pripravljal.

9Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v opisu kaznivega dejanja niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljuje z navedbo, da obtožba in izrek sodbe ne vsebujeta navedbe, da je bil obsojencu „link pipe“ zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo, niti na kakšen način mu je bil zaupan.

10Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 med drugim stori, kdor si protipravno prilasti premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo.

11Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebovani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi da je bil obsojencu izdelek „link pipe“, ki je bil v obravnavanem primeru predmet poneverbe, zaupan v zvezi z zaposlitvijo. V izreku je navedeno, da je bil obsojenec v družbi A. d.d. zaposlen kot prodajalec, zadolžen za področje držav Beneluksa in za reparacijo izdelkov, v zvezi z zaposlitvijo mu je bilo zaupano poslovanje z dokumenti, ki so omogočili, da je bil izpušni sistem „link pipe“ poslan osebi, ki ga ni plačala, nadrejeni položaj, ki ga je imel na delovnem mestu pa mu je omogočal, da je skladiščnemu manipulantu naročil, da je izpušni sistem poslal na naslov D. V. Iz vseh teh v izreku navedenih okoliščin nedvomno izhaja, da si je obsojenec prilastil izpušni sistem, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v gospodarski družbi A. d.d.

12Navedbe vložnice zahteve, da izpušni sistem obsojencu ni bil zaupan, da je bil v podjetju zaposlen kot komercialist oziroma prodajni referent, ki z izdelki v fazi razvoja ni imel nobene zveze, ter da ni mogoče sprejeti razlogov sodišča, da je obsojenec na manipulativen način z rešenim reklamacijskim zahtevkom prišel do artikla, ki si ga je prilastil, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč ponovno izraža nestrinjanje z v pravnomočni sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

13Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega A. T., zahteva pa je bila vložena tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.