6. člen ZKP

Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.

Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora namreč biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodišče prve stopnje, vestna in poglobljena. To v konkretni zadevi pomeni dolžnost prvostopenjskega sodišča, da preveri jasnost in popolnost storilčevega priznanja tudi tako, da storilca natančno, podrobno in dosledno izpraša o temeljnih dejstvih ter o poteku pravno nevzdržnega dejanja, ki predstavlja temelj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa medicinsko terapevtske narave. V danem primeru, ko se sodišču prve stopnje porajajo pomisleki o storilčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora lastnega ravnanja, mora biti presoja vsebine obsega priznanja še toliko bolj skrbna in natančna.

Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev. Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa. Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe. Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo. Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

V opisu kaznivega dejanja je najprej pojasnjeno, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil do dogovorjene lokacije, kar je v nadaljevanju konkretizirano s tem, da je bila njegova vloga voziti pred vozilom A. A. in B. B. in jima s svojo vožnjo kazati pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti. Kazati pot do kraja še ne pomeni, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil tik do kraja prevzema tujcev, ampak vključuje tudi vožnjo v bližino kraja. Pritožnik izpostavlja drugi odstavek 59. člena KZ-1, ki navaja okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje presodi, ko se odloča o tem ali bo preklicalo pogojno obsodbo, vendar v tej določbi te okoliščine niso taksativno naštete, ampak so primeroma navedene okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jim dalo pravo težo ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, saj je očitno, da ga izrečena pogojna obsodba ni odvrnila od storitve novega (obravnavanega) kaznivega dejanja. Sodišče je vezano na predlog državnega tožilca za izrek kazenske sankcije le v primeru sporazuma o priznanju

Ker se skladno s prvim odstavkom 7. člena ZKP vloge sodišču podajajo v slovenskem jeziku, mora biti tudi obtožni akt v celoti podan v slovenskem jeziku. Besede, ki so bile morebiti izrečene v tujem jeziku, morajo biti zato v opisu dejanja navedene v slovenskem prevodu, če se le da tako, da so v opisu navedene besede tako v izvirniku, kot tudi v prevodu. Ker je uradni jezik sodišča slovenski, izjemoma italijanski ali madžarski jezik, ne pa tudi kateri drug jezik, bi bilo potrebno obtožni akt, ki je deloma sestavljen v tujem jeziku, obravnavati kot nerazumljivo vlogo, v skladu s tretjim v zvezi z drugim odstavkom 76. člena ZKP.

Ker je obdolženec po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov. Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Sodišče prve stopnje je za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku. Neupoštevno je tako pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik. Pritožnik je prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev.

Sodišče prve stopnje je obdolženca pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tako v zvezi z zastopanjem, kot tudi v zvezi z razumljivostjo vloge in ga pri tem opozorilo na posledice, če ne bo ravnal v skladu s pozivom sodišča. Obdolženec je v postavljenem roku odpravil zgolj pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem, ko je pritožbo podpisal sam in jo vložil v svojem imenu, ni pa odpravil pomanjkljivosti glede razumljivosti njegove vloge, saj pritožbe ni prevedel v slovenski jezik.

Sodišče prve stopnje je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena ZKP, ker ni zagotovilo prevoda dveh listinskih dokazov, na katera je oprlo razloge sodbe, vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Obsojenec je namreč vsebino teh listin v celoti razumel, saj gre za dokumentacijo, ki jo je vsakodnevno uporabljal pri svojem delu ter jo celo sam pripravljal.

Pri temeljni obliki kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 209. člena KZ-1 vrednost prilaščenega predmeta ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato opredelitev vrednosti v opisu dejanja ni potrebna. Obdolžencu je prilaščeni izdelek zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo, kar izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi kot iz izpovedbe zaslišanega direktorja oškodovane družbe. Za storitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi moral obdolženec z izdelkom priti v fizični stik. Ker je obdolženec opozorjen na možnost, da bo delodajalec spremljal promet njegove elektronske pošiljke, s čimer je soglašal, pri uporabi službene elektronske pošte ni mogel pričakovati popolne zasebnosti pri komunikaciji. Zato vsebina službene elektronske pošte, čeprav jo je sodišču predložil delodajalec, ne pomeni nedovoljenega dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Ob dejstvu, da je zoper obtoženca sicer odrejen pripor, vendar mu prostost ni odvzeta, ker je na begu, sodišče ni dolžno skrbeti za prevajanje listin (vabila na glavno obravnavo) v jezik, ki ga razume oziroma uporablja v postopku pred sodiščem.

Presoja kršitve pravice do uporabe svojega jezika.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP se lahko pojavlja kot zmotna presoja o tem, ali je storjeno dejanje kaznivo dejanje ali ne, nadalje kot zmotna ocena o tem, ali so ali niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in kot zmotna ocena, ali obstajajo razlogi, zaradi katerih je izključena protipravnost.

Čeprav je okrožni državni tožilec v nekaterih primerih med preiskavo prisostvoval zaslišanju obdolžencev in prič, v pritožbenem postopku pa je sodeloval kot zastopnik obtožbe pred pritožbenim sodiščem na seji senata, ni bila kršena 4. točka 39. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 41. člena ZKP. V postopku je namreč nastopal kot stranka, pri čemer posamezna faza kazenskega postopka ne izključuje nastopanja iste osebe kot stranke, zato smiselna uporaba 4. točke 39. člena ZKP ne pride v poštev. SOVA je prisluškovanje kot tehnično opravilo izvajala po naročilu policije, ki je imela ustrezno pooblastilo preiskovalnega sodnika. Izbira tehničnega izvajalca ni prekoračitev pooblastil in kršitev 5. odstavka 152. člena ZKP.

Pritožba zagovornika obdolženca ima prav, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je sodbo oprlo na izpovedbo priče, kriminalista UNZ, o tem, kaj mu je o obravnavanih kaznivih dejanjih povedal obdolženec. Izjave obdolžencev, dane organom kazenskega pregona, je po določbi prvega odstavka 83. člena ZKP potrebno izločiti iz kazenskega spisa, sodišče pa o vsebini teh izjav ne sme spraševati uradnih oseb, ki so jih sprejele, če jih v dokaznem postopku zasliši kot priče. V nobenem primeru pa nanje ne sme opreti sodbe.

Sodišče je pri odločanju o priporu po 2.odst.525 čl. ZKP poslovalo v slovenskem jeziku in tudi razpolagalo s slovenskim prevodom mednarodne tiralice, ki je sicer pisana v angleščini. Uveljavljani kršitvi 6. in 7. člena ZKP tako nista podani.