VSC sklep Cpg 175/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklep o (pravdnih) stroških pod II. točko izreka sodbe prve stopnje ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da ne obstaja pravica tožene stranke do plačila njene terjatve do tožeče stranke v višini 6,190.668,42 EUR iz naštetih nepremičnin, pod II. točko izreka pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 31.363,15 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Z v uvodu navedenim dopolnilnim sklepom pa je sodišče prve stopnje izreklo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še strošek postopka v znesku 33.915,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sklep o (pravdnih) stroških pod II. točko izreka sodbe prve stopnje in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje je pritožbi vložila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbah, ki sta vsebinsko identični, navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v sodbi oprlo na (1.) materialnopravno izhodišče za sojenje, da se ločitvena in izločitvena pravica v stečajnem postopku izključujeta, oziroma da v okviru istega stečajnega postopka ne moreta na isti stvari hkrati obstajati ločitvena in izločitvena pravica ter (2.) na dejansko ugotovitev, da je bila v stečajnem postopku nad tožečo stranko na spornih nepremičninah priznana izločitvena pravica družbama G. d. o. o. - v stečaju in V. I. d. o. o. - v stečaju ter S. T. in da zaradi tega premoženje, na katerem je tožena stranka pridobila ločitveno pravico, ni več v stečajni masi tožeče stranke. Takšno stališče sodišča prve stopnje je načeloma pravilno, vendar v tem primeru obstaja cela vrsta konkretnih in nespornih dejstev, ki so bistvena za sojenje vsaj z vidika odločitve o stroških postopka, in ki jih je ves čas postopka navajala kot svoje ključne navedbe, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo in je tako kršilo njeno pravico do sodnega varstva ter določbe pravdnega postopka iz 8. in/ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Tekom postopka je namreč navajala, da so izločitveni upniki pridobili lastninsko pravico na nepremičninah na izviren način, da iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev ni bilo mogoče razbrati, za kakšen izviren način pridobitve lastninske pravice je šlo, da je imela možnost ugovarjati izločitvenim pravicam šele po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, da za pravne posle med tožečo stranko in imetniki izločitvenih pravic ni mogla vedeti, da niti ni imela niti ni mogla imeti nobenih zaznavanj in spoznanj o priposestvovanju, da je ocenila, da bi bilo vlaganje ugovora o prerekanju izločitvenih pravic z vidika varovanja njenih pravnih koristi brez učinka in v primeru izločitvenega upnika V. I. d. o. o. - v stečaju, kot tudi drugih izločitvenih upnikov, tega ni storila, da je rok za prijavo terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnem postopku nad izločitvenim upnikom V. I. d. o. o. - v stečaju potekel 29. 1. 2011, osnovni seznam preizkušenih izločitvenih pravic v stečajnem postopku nad tožečo stranko pa je bil objavljen šele 7. 7. 2011, torej več kot štiri mesece po izteku roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku nad dolžnikom V. I. d. o. o. - v stečaju, da tako, objektivno gledano, kljub potrebni skrbnosti ni mogla storiti ničesar, kar bi lahko zavarovalo njen pravni položaj, ko je prvič lahko izvedela za izločitvene pravice drugih upnikov na premoženju, na katerem je sama imela ločitvene pravice ter tako sploh ni mogla ravnati drugače, kot da je prijavila ločitvene pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko, na drugi strani pa tožeča stranka ni poskrbela za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na izločitvene upnike. Ta dejstva, ki jih tožeča stranka ni zanikala oziroma prerekala, štejejo zato za ugotovljena, z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa terjajo ustrezne zaključke sodišča prve stopnje predvsem glede samega pravnega interesa tožeče stranke za tožbo in vodenje spora, saj je tožeča stranka že sama trdila, da cit. nepremičnine ne sodijo v njeno stečajno maso. Ta dejstva pa je treba tehtati tudi z vidika ugotavljanja stroškovnih posledic spora, pri čemer je treba upoštevati 156. člen ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Stališče sodišča prve stopnje, da se ločitvena in izločitvena pravica v stečajnem postopku izključujeta, je v obravnavani zadevi preveč togo in poenostavljeno, kolikor predstavlja osnovo za odločitev o stroških postopka po načelu uspeha. Takšno stališče bi lahko bilo sprejemljivo v primeru, če bi bila v položaju, ko bi lahko ob potrebni skrbnosti izvedela za obstoj izločitvenih pravic, saj v tem primeru ne bi prijavila svojih ločitvenih pravic v stečajni postopek nad tožečo stranko, ampak bi jih uveljavljala proti izločitvenim upnikom. Prav tako so na strani tožeče stranke in izločitvenih upnikov izkazane številne okoliščine, ki jasno kažejo, da tožeča stranka in izločitveni upniki niso poskrbeli za vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Kljub ustrezni skrbnosti do izteka roka za prijavo ločitvenih pravic in celo do objave osnovnega seznama preizkušenih terjatev, objektivno gledano, ni mogla vedeti za obstoj izločitvenih pravic drugih upnikov na istem premoženju. Vseh navedenih okoliščin pa sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, čeprav jih je ves čas izrecno navajala. V tem obsegu je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. O stroških postopka je odločilo napačno, saj je upoštevalo zgolj načelo uspeha, čeprav bi moralo uporabiti 156. člen ZPP, po katerem bi ji morala tožeča stranka povrniti njene stroške postopka, ker jih je povzročila izključno ona.

4V dveh identičnih odgovorih na pritožbi tožene stranke tožeča stranka povzema vsebino spora, zavrača očitke o domnevni krivdi glede seznanjenosti tožene stranke z obstojem izločitvenih pravic ter nasprotuje pritožbeni graji tožene stranke o neobstoju njenega pravnega interesa za vložitev tožbe v tej zadevi. Predlaga zavrnitev pritožb tožene stranke in priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Temeljno merilo pri odločanju o obveznosti povrnitve stroškov pravdnega postopka je načelo uspeha v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, ki je določeno v 154. členu ZPP. Načelo krivde iz 156. člena ZPP ter posebna pravila za določene vrste stroškov iz 157.-162. člena ZPP pa predstavljajo zgolj korektiv načela uspeha v pravdi.(1) Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil. Pri tem je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, razen če gre za separatne stroške.(2) Po drugi strani je kriterij krivde, ki izhaja iz 156. člena ZPP, korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov. Nepravično bi bilo, če bi morala stranka, ki je izgubila pravdo, nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je ta povzročila s svojim krivdnim ravnanjem.(3) Upoštevajoč, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov, si je le v izjemnih primerih mogoče zamislili, da bi sodišče o stroških celega postopka odločilo v skladu s 156. členom ZPP.(4) Za odločanje o povračilu stroškov po krivdnem načelu naj bi bilo tudi značilno, da so izločeni od vseh drugih stroškov in se o njih odloči ločeno, zato se tudi imenujejo separatni stroški.(5) V obravnavani zadevi pa je glede na okoliščine primera, ki jih v pritožbah izpostavlja tožena stranka, treba poudariti tudi 157. člen ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, povrniti toženi stranki pravdne stroške.

7V cit. zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve neobstoja ločitvenih pravic na določenih nepremičninah, saj je bila v stečajnem postopku nad tožečo stranko na nepremičninah, ki so naštete v I. točki izreka sodbe prve stopnje, pravnomočno priznana izločitvena pravica družbama V. I. d. d. - v stečaju in G. d. o. o. - v stečaju ter S. T. Ker je tožena stranka na teh nepremičninah pridobila zastavne pravice s pravnimi posli, naštetimi v 1. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, ločitvene pravice na njih pa so ji bile v končnem seznamu preizkušenih terjatev prerekane, je tožeča stranka v skladu s 308. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter sklepom o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Celju St 1392/2010 z dne 14. 6. 2012 morala vložiti tožbo zoper toženo stranko.

8Tožena stranka se je tožbi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke upirala z navedbami, kot jih ponavlja v pritožbah, ter je pojasnjevala, da ni imela druge možnosti za varovanje svojih upravičenih interesov, kot da je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila ločitvene pravice tudi na nepremičninah, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v obravnavani zadevi, in da tožeča stranka dejansko niti nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker je jasno, da v istem stečajnem postopku na istem premoženju ne moreta hkrati obstajati ločitvena in izločitvena pravica. Že sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve sodbe zavrnilo očitke tožene stranke o neobstoju pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe, pri čemer je pojasnilo, da je v pravdnem postopku glede na prerekano prijavljeno ločitveno pravico treba odločiti o tem, saj se ločitvena in izločitvena pravica v istem stečajnem postopku (na istem premoženju) izključujeta. Premoženje, na katerem je tožena stranka prijavila ločitvene pravice in na katerem so bile pravnomočno priznane izločitvene pravice drugim upnikom, ni več v stečajni masi tožeče stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi in ugotoviti neobstoj ločitvenih pravic tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi glede na določbo četrtega odstavka 308. člena ZFPPIPP, če tožeča stranka ne bi vložila izpodbojne tožbe, (lahko) prišlo do nevzdržne situacije, saj se šteje, da veljata terjatev in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, če nihče od tistih, ki so prerekali ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatve ne vloži tožbe v skladu z drugim ali tretjim odstavkom tega člena, za priznani. Tako v dani procesni situaciji ne more biti nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka morala vložiti tožbo in da je zanjo tudi imela pravni interes.

9Ker je tožeča stranka s tožbo oziroma svojim tožbenim zahtevkom uspela, je sodišče prve stopnje povsem pravilno v skladu s 154. členom ZPP v II. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 31.363,15 EUR, odmerjene v 16. točki obrazložitve sodbe, ter z dopolnilnim sklepom, ki ga je bilo treba izdati v posledici dejstva, da je sodišče prve stopnje pri odmerjanju pravdnih stroškov tožeče stranke v sodbi pozabilo odločiti tudi o obveznosti povračila stroška sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 33.915,00 EUR, ki ga je tožena stranka pravočasno priglasila. Ker je sodna taksa prav tako strošek pravdnega postopka, je sodišče prve stopnje v skladu z načelom uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki tudi strošek te sodne takse.

10Tudi če je mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da ni imela druge možnosti za zavarovanje svojih pravnih interesov, kot da je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila ločitvene pravice na nepremičninah, glede katerih je bilo kasneje ugotovljeno, da na njih obstaja izločitvena pravica drugih upnikov, teh navedb in okoliščin ni mogoče šteti kot takšnih, zaradi katerih bi bilo mogoče tožeči stranki pripisati krivdo za povzročitev pravdnih stroškov. Čeprav tožena stranka pred objavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev ni mogla vedeti za obstoj izločitvenih pravic drugih upnikov, pa je vendarle po objavi končnega seznama preizkušenih terjatev imela na voljo vsaj tri možnosti, da bi se izognila nepotrebni pravdi, ki je bila začeta s tožbo tožeče stranke. Tožena stranka bi lahko: 1. ugovarjala obstoju izločitvenih pravic v stečajnem postopku, vendar kot sama navaja v pritožbah, je ocenila, da bi to bilo z vidika varovanja njenih pravnih koristi brez učinka, zato tako ni ravnala; 2. po objavi končnega seznama preizkušenih terjatev umaknila prijavo ločitvenih pravic na nepremičninah, naštetih v I. točki izreka sodbe prve stopnje; ali 3. takoj po vložitvi tožbe pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, s čimer bi se izognila obveznosti povračila pravdnih stroškov tožeče stranke in bi celo bila upravičena do povračila svojih pravdnih stroškov s strani tožeče stranke v skladu s 157. členom ZPP.

V pritožbah tožene stranke navedene okoliščine konkretnega primera za pravilnost odmere pravdnih stroškov oziroma odločitve o tem, katera stranka je dolžna nasprotni stranki povrniti stroške pravdnega postopka, niso relevantne in so zato neutemeljene. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenih navedenih dejstev in trditev meritorno oziroma vsebinsko in da ji je s tem kršilo pravico do sodnega varstva, saj je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je v obravnavanem primeru mogoče upoštevati le dejstva, vezana na postopek stečaja tožene stranke in je treba odločiti o (ne)obstoju ločitvene pravice. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da je sodišče prve stopnje štelo vse navedbe tožene stranke o okoliščinah, ki so privedle do nujnosti vložitve tožbe, kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi, in tako tudi glede stroškov pravdnega postopka.

11Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe prve stopnje ter izpodbijanega dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje ter izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP).

12Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo glede stroškov, ki jih je v odgovorih na pritožbi priglasila tožeča stranka. Ocenilo je, da ti stroški niso bili potrebni, ker odgovora na pritožbi nista prispevala k hitrejšemu reševanju ali boljši razjasnitvi zadeve, prav tako pa ni mogoče šteti, da je tožena stranka v pritožbi navajala nekatera nova dejstva, do katerih se je tožeča stranka lahko izjavila šele v odgovorih na pritožbi, saj takšnih dejstev oziroma navedb pritožbeno sodišče ni zasledilo.

-----

Op. št. (1): Prim.: Pravdni postopek : Zakon s komentarjem, Lojze Ude et al., 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2006, stran 29.

Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Ibidem, stran 40.

Op. št. (4): Ibidem, stran 42.

Op. št. (5): Ibidem, stran 43.