VSL sodba I Cpg 699/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati uporabnino s kapitaliziranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 2.121,97 EUR in zakonske zamudne obrestmi od navedenega zneska od 2. 3. 2011 dalje;

- v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.302,35 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

II. Pritožba tožečih strank se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa so dolžne plačati 409,36 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati uporabnino s kapitaliziranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 2.121,97 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 2. 3. 2011 dalje (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati uporabnino s kapitaliziranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 18.501,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2011 do plačila (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 760,82 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnice so pravočasno vložile pritožbo zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagale, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasile so stroške pritožbenega postopka.

4Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo druge stranke. Tožena stranka je priglasila še stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožnic ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6Tožnice so nekateri izmed (dejanskih etažnih(1)) lastnikov stavbe na naslovu T. in M., ki v lastnem imenu in za svoj račun od tožene stranke (ki je tudi dejanski etažni lastnik v tej stavbi), vtožujejo uporabnino zaradi neupravičene uporabe terase v površini 32,86 m2 in skladišča v površini 11,76 m2. Terasa je namreč funkcionalno zemljišče stavbe, skladišče pa njen skupni del. Čeprav na strani tožeče stranke nesporno ne nastopajo vsi etažni lastniki, ti vtožujejo celotno uporabnino – torej v takšni višini, kot če bi na strani tožeče stranke nastopali vsi etažni lastniki.

7Tožnice so namreč zatrjevale, da so, ker gre za posel rednega upravljanja v smislu 25. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1 in je pooblastilo za vložitev tožbe podpisalo 57,56 % lastnikov, upravičene do celotne uporabnine, torej tudi tiste, ki pripada etažnim lastnikom, ki niso podpisali pooblastila in niso vložili tožbe. Sodišče prve stopnje navedenemu stališču tožnic pravilno ni sledilo. Tožena stranka je namreč pravilno opozarjala, da lahko tožnice vtožujejo le tolikšen delež uporabnine, kot odpade na solastniški delež, ki ga predstavljajo. Funkcionalno zemljišče (terasa) in skladišče sta namreč skupna dela stavbe, zato lahko vsak od etažnih lastnikov zahteva le delež, ki mu pripada glede na višino solastniškega deleža na skupnem delu. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so etažni lastniki lahko vložili tožbo v imenu in za račun vseh etažnih lastnikov, saj upravnik plačane najemnine za skupne prostore vedno vodi kot skupno dobroimetje vseh etažnih lastnikov in je namenjeno plačevanju skupnih stroškov stavbe. Pripomniti je še, da zahtevek tožnic ni bil oblikovan na takšen način.

8Zaradi zgoraj navedenih razlogov je sodišče prve stopnje le delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje napačna – in sicer iz drugih razlogov, ki jih bo višje sodišče še navedlo v nadaljevanju te obrazložitve. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi seznama „Etažni lastniki T.“, ki je bil priložen pooblastilom za zastopanje (priloga A1-A16 spisa) in na podlagi listine „Izračun glasovanja s podpisovanjem listine, zadeva A. A.“(priloga A18 spisa) ugotovilo, da imajo tožnice 51 % delež na skupnih delih stavbe. Po prepričanju višjega sodišča tožena stranka sicer utemeljeno opozarja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko je šele z izpodbijano sodbo ugotovilo, kolikšen je solastniški delež tožnic, kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj tožnice resda niso dovolj določno zatrjevale višine solastniškega deleža, da bi se tožena stranka lahko do slednjega konkretizirano opredelila(2). Vendar to ni razlog, zaradi katerega je višje sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke. Višje sodišče je namreč ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, zaradi česar ga je potrebno zavrniti.

9Sprva je treba poudariti, da na strani tožeče stranke nastopajo fizične osebe – torej posamezni etažni lastniki stavbe. Tožbe torej ni vložila skupnost lastnikov v smislu 72. člena SZ-1, čeprav je tožeča stranka v tožbi – preden je navedla imena in priimke etažnih lastnikov – navedla „Etažni lastniki v stanovanjsko poslovni-stavbi T.“. Tožnice niso niti zatrjevale, da bi bila takšna skupnost ustanovljena (72., 73. in 75. člen SZ-1), poleg tega pa ima takšna skupnost tudi omejeno pravno sposobnost (76. člen SZ-1). Nadalje je treba pojasniti, da v tožbenih trditvah ni najti nobene zahteve, da naj jim sodišče prve stopnje kot združenju podeli sposobnost biti stranka (tretji odstavek 76. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe tožnic, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Poleg tega lahko sodišče podeli sposobnost biti stranka le izjemoma, in to oblikam združevanja, ki sicer te sposobnosti nimajo. To pa v konkretnem primeru zaradi predhodno navedenih razlogov ne more veljati.

10Kot tožeča stranka torej nastopajo posamezni etažni lastniki, ki lahko vsak zase zahtevajo plačilo uporabnine v višini, ki ustreza njihovemu solastniškemu deležu na skupnih delih stavbe oz. na funkcionalnemu zemljišču. To je tudi razlog, zaradi katerega je zahtevek tožnic nesklepčen. Ne zadošča namreč zgolj to, da bi tožnice navedle, kolikšen skupni solastniški delež zastopajo (tudi sicer namreč tega niso navedle), temveč bi morale vsaka zase navesti, kolikšen delež uporabnine ji pripada glede na njen solastniški delež, ter bi morale tako tudi oblikovati tožbeni zahtevek (npr. da mora tožena stranka prvi tožnici plačati znesek uporabnine v višini ..., in tako dalje za ostale tožnike). V trditvah pravdnih strank namreč ni najti opore, da bi šlo za dogovorjeno oz. zakonsko solidarnost na upniški strani (406. člen OZ). Ta se namreč ne domneva, poleg tega pa niti tožbeni zahtevek tako kot je postavljen – ne vzpostavlja solidarnosti na upniški strani. Zaradi tega je nesklepčen, na kar je tudi tožena stranka opozarjala tekom postopka na prvi stopnji. Zaradi tega je po prepričanju višjega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi, zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek namreč v celoti zavrniti.

11Glede na zgoraj navedene razloge se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnic, in sicer, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da njihov solastniški delež znaša le 51,00 % po njihovih trditvah, ker ta znaša 57,56 % in da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o imenovanju sodnega izvedenca navesti, da bo upoštevalo aritmetično sredino najnižjega in najvišjega zneska uporabnine za m3, ter da ne gre za gostinski vrt. Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožene stranke, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se lahko lastninska pravica izkaže s predloženimi kupoprodajnimi pogodbami, saj se za pridobitev lastninske pravice zahteva vknjižba v zemljiško knjigo.

12Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano I. točko izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP). Ker je preostali del odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilen (četudi so razlogi zanj napačni), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13Ob povedanem se izkaže, da se je tožena stranka uspela ubraniti pred tožbenim zahtevkom tožnic, zaradi česar so ji slednje dolžne povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.067,50 EUR, in sicer v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče ji je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 544,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 508,80 EUR, ter pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kar povečano za DDV znaša 1.302,35 EUR. Zato je višje sodišče o stroških pravdnega postopka odločili tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Ker tožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, so ji tožnice dolžne povrniti 409,36 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki priznalo 168,00 EUR za nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 (saj je vrednost spornega predmeta 2.121,97 EUR in ne več 20.623,82 EUR, od katere je tožena stranka odmerjala višino nagrade), pavšalni znesek za PTT v višini 20,00 EUR in sodno takso v višini 180,00 EUR, ter DDV v višini 41,36 EUR, kar skupaj znaša 409,36 EUR. Višji stroškovni zahtevek je zavrnilo, ker zanj ni pravne podlage v določbah ZST-1 in ZOdvT. Tožnice same krijejo stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj njen odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da na nepremičnini ni vzpostavljena etažna lastnina (priloga A67-A68), vendar pa iz trditev pravdnih strank izhaja, da je na nepremičnini vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Poleg tega pa navedeno dejstvo ni odločilno – namreč tako funkcionalno zemljišče kot skladišče sta v vsakem primeru v solastnini (torej bodisi na stavbi ni vzpostavljene etažne lastnine ali pa če je).

Op. št. (2): Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2013 so navajale le, da je solastniški delež posameznega etažnega lastnika razviden iz seznamov, ki so priloženi pooblastilu – sodišče prve stopnje pa je do ugotovitve, da solastniški delež znaša 51,00%, prišlo s podrobnim ugotavljanjem in seštevanjem solastniških deležev posameznih etažnih lastnikov.