72. člen SZ-1

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1. Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.

Vrhovno sodišče RS je jasno razmejilo, da skupnost etažnih lastnikov lahko nastopa v sodnem postopku le glede poslov upravljanja po SZ-1, v ostalem pa le posamezni etažni lastniki.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1, vendar ji to samo po sebi ne daje sposobnost biti stranka tudi v pravdnem postopku. Toliko bolj v obravnavnem primeru, ko je tožena stranka edini etažni lastnik. Sosporništvo predpostavlja obstoj vsaj dveh udeležencev bodisi na strani tožeče bodisi tožene stranke. Pri tem mora biti izpolnjena tudi predpostavka, da ima vsaka od udeleženih oseb sposobnost biti stranka.

S sklepom, ki ga predvideva 13. člen ZVEtL-1, se opravi le presoja, ali je izdelan elaborat primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa. Tudi s pritožbo je zato mogoče izpodbijati le pravilnost te presoje. Odločanje o tem, ali je novo nastala parcela pripadla stavbi, ki je v etažni lastnini predlagateljev ali ne, bo predmet končne odločbe o določitvi pripadajočega zemljišča.

Novejša sodna praksa in teorija etažnim lastnikom glede vplačila sredstev rezervnega sklada priznava izpolnjevanje glavnih pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka.

Etažni lastniki so tisti, ki skrbijo za delitev stroškov v večstanovanjski stavbi, saj to v njihovem imenu oziroma za njih stori upravnik, ne pa dobavitelj. Iz navedenega pa tudi sledi, da so z načinom delitve stroškov etažni lastniki seznanjeni, saj ta delitev izhaja iz mesečnega obračuna stroškov, ki ga pripravi upravnik stavbe.

Kot upnik v predmetni zadevi nastopajo „Etažni lastniki večstanovanjske stavbe“, ki sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku, oznaka „etažni lastniki“ pa ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena in konkretne fizične osebe z imeni in priimki oziroma konkretne pravne osebe s firmami niso navedene.

Kadar skupnost lastnikov stanovanj, ki opravlja upravniške posle, uveljavlja terjatev, ki izvira iz poslov upravljanja večstanovanjske stavbe, je podana njena aktivna legitimacija.

Vsak etažni lastnik lahko zahteva le tolikšen del uporabnine, kolikor odpade na njegov solastniški delež na skupnem delu stavbe.

Iz členov 2, 7, 48 in 72 SZ-1 ne izhaja prepoved, da bi samostojni del (vhod) večjega večstanovanjskega kompleksa, ki tudi sam izpolnjuje vse pogoje za status večstanovanjske stavbe, ker ima več stanovanj, od ostalih vhodov ločen samostojni vhod in od ostalih vhodov ločene in samostojne skupne dele, naprave in skupne prostore, ne smel za namen skupnega upravljanja ustanoviti samostojne skupnosti lastnikov in da bi moral proti svoji volji imeti istega upravnika kot drugi deli velikega večstanovanjskega kompleksa. Pri tem tudi ni odločilnega pomena, kako je v katastru stavb vpisana sporna večstanovanjska stavba niti, ali stoji na eni ali več parcelah. Zgolj dejstvo, da ta del nima svoje ID številke ne more biti razlog za potrditev stališča pritožnika, da zato lastniki stanovanj v tem delu stavbe ne morejo ustanoviti skupnosti lastnikov.

Izvršitev sprejetih sklepov z učinkom zoper vse etažne lastnike je namreč v domeni upravnika, ki mora pri tem spoštovati tudi zakonske in podzakonske predpise, s čimer se zagotavlja varstvo pravic vseh etažnih lastnikov, etažni lastniki sami pa lahko to pravico uresničujejo le v primerih, ko ustanovijo skupnost lastnikov kot pravno osebo ali pa se v pogodbi o medsebojnih razmerjih posebej dogovorijo o njihovem nastopanju v pravnem prometu.

Terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika, saj se v bistvenem razlikujeta. Presoja sodišč, da terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, je pravilna.

Pravdna stranka je lahko le fizična ali pravna oseba. Sposobnost biti stranka ima lahko tudi stranka, ki ni pravna oseba, če tako določa posebni predpis. Za etažne lastnike bi to lahko določil bodisi SPZ ali SZ-1. Vendar zakona nastopanja etažnih lastnikov pred sodišči ne urejata. To pomeni, da etažni lastniki določene večstanovanjske stavbe sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku. Katere posamezne fizične ali pravne osebe so etažni lastniki, ki vlagajo tožbo, pa v tožbi ni konkretizirano. Tako se izkaže, da se je postopka udeleževala skupnost, ki ne more biti pravdna stranka.

Prva tožeča stranka nima premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Po tretjem odstavku 76. člena ZPP gre za bistven (ne pa tudi edini) pogoj za priznanje lastnosti stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki te sposobnosti sicer nimajo. Res je, da premoženje etažnih lastnikov predstavljajo skupni deli stanovanjske stavbe, vendar s solastniškim deležem na skupnih delih ni mogoče samostojno razpolagati, ker sta lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov v skladu s 105. členom SPZ neločljivo povezani pravni razmerji, ki tvorita etažno lastnino - ta pa je lahko po 112. členu SPZ predmet razpolaganja le kot celota. Tudi prisilna izvršba na skupni del ni mogoča. Prva tožeča stranka torej s sklicevanjem na to premoženje ne more doseči predlaganega priznanja lastnosti stranke. Premoženja, ki je po tretjem odstavku 76. člena ZPP pogoj za priznanje lastnosti stranke, ne predstavljajo niti sredstva rezervnega sklada, ki ga je ustanovila prva tožeča stranka.

Tožba tako kot je oblikovana ni sklepčna, saj hišni svet ne more biti nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju.

Po izrecni določbi 2. odstavka 74. člena SZ-1 je sedež skupnosti lahko samo na naslovu večstanovanjske stavbe. Tudi v konkretnem primeru je poslovni naslov, ki je pri spornem subjektu vpisa v sodni register, vpisan na naslovu večstanovanjske stavbe. Zato predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov iz sodnega registra iz izbrisnega razloga po 2. točki 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP (26. člen ZFPPIPP-A), ne more biti dopusten. Do enakega zaključka pripelje tudi smiselna uporaba določbe 3. odstavka 433. člena ZFPPIPP, po kateri začetka postopka izbrisa ne more predlagati družbenik pravne osebe. V konkretnem primeru predlog etažnega lastnika za izbris pravne osebe, katere član je tudi sam, tudi iz tega razloga ni dovoljen. Navedene ugotovitve s tem potrjujejo pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da lahko skupnost lastnikov preneha le z likvidacijo, na podlagi sklepa vseh članov (82. člen SZ-1).