UPRS sodba in sklep I U 1198/2015

Tožba se v delu, ki se nanaša na obvestilo Sodnega sveta št. 3/15-623 z dne 7. 7. 2015, zavrže.

Tožba se v delu, ki se nanaša na predloga Sodnega sveta v imenovanje na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS št. 1/15-8 z dne 11. 6. 2015, zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V predlogu z dne 11. 6. 2015 Sodni svet predlaga Državnemu zboru, da imenuje na sodniško mesto vrhovne sodnice, razpisano v Uradnem listu dne 27. 2. 2015, A.A. Pri tem pojasnjuje, da je na podlagi dokumentacije, opravljenem razgovoru ter dokončnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča zaključil, da imenovana kandidatka izpolnjuje vse pogoje ter je najbolj primerna za razpisano sodniško mesto. A.A. je bila leta 1993 izvoljena v sodniško funkcijo ter je sodila v izvršilnih, kazenskih in pravdnih zadevah. Od leta 1999 do 2007 je bila dodeljena na Vrhovno sodišče RS, kjer je delo opravljala na kazenskem in evidenčnem oddelku, od leta 2007 pa opravlja sodniško funkcijo na Upravnem sodišču RS, kjer je delala na vseh oddelkih, s poudarkom na področju oddelka za okolje, prostor in gradnje, oddelka za varstvo ustavnih pravic ter ostale upravno pravne zadeve. Leta 2010 je hitrejše napredovala, prav tako tudi na podlagi zadnje ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje ter je bila leta 2015 imenovana na položaj višje sodnice svétnice. Na podlagi navedenega izpolnjuje pogoje za imenovanje na sodniško mesto vrhovne sodnice v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Predsednik Vrhovnega sodišča RS je v mnenju o ustreznosti kandidatke z dne 7. 5. 2015 izpostavil njeno odlično strokovno znanje, nadpovprečno storilnost, sposobnost hitrega definiranja in razreševanja pravnih vprašanj, natančnost in jasnost odločb ter znanje tujih jezikov, zato jo vidi kot najprimernejšo kandidatko za razpisano sodniško mesto. Sodni svet je s kandidatko dne 9. 4. 2015 tudi opravil razgovor, kjer je pokazala ustrezne retorične sposobnosti. Sodniške izkušnje je pridobila na vseh stopnjah sodniškega odločanja na različnih pravnih področjih, prav tako je seznanjena z delom vrhovnega sodišča. Izkazala je tudi vodstvene sposobnosti v času opravljanja funkcije namestnice vodje sodnega oddelka. Na podlagi navedenega je Sodni svet zaključil, da imenovana pozitivno odstopa od primerljivih kolegov, saj jo odlikuje poznavanje širšega spektra različnih pravnih področij, izstopa pa tudi po znanju tujih jezikov, njeno pisno in ustno izražanje je pohvalno, med kolegi je spoštovana, poleg navedenega je Sodni svet ocenil, da ima videz pokončnega in zanesljivega nosilca sodniške funkcije ter je najbolj primerna kandidatka za zasedbo razpisanega sodniškega mesta.

Z obvestilom z dne 7. 7. 2015 je Sodni svet tožnika obvestil, da ni bil izbran na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika. Pojasnil je, da se je na razpis prijavilo 8 kandidatov. Ob upoštevanju delovnih izkušenj in izkazane uspešnosti pri delu, pridobitve akademskega naziva in strokovno publicistične dejavnosti je Sodni svet opravil prvi izbor, ter pri tem kot odločilno upošteval mnenje predsednika Vrhovnega sodišča RS ter uspešnost kandidatov izkazano z oceno sodniške službe za hitrejše napredovanje. Na osnovi navedenega je v ožji izbor kandidatov uvrstil A.A., B.B., dr. C.C., mag. D.D. in mag. E.E.. Izbrana kandidatka A.A. ima bogato sodniško kariero na različnih pravnih področjih na vseh stopnjah sodniškega odločanja, seznanjena je z delom vrhovnega sodišča, je pripravljena prevzemati nove naloge in odgovornosti, pohvalno je njeno znanje tujih jezikov, kot sodnica na Upravnem sodišču pa dosega nadpovprečne rezultate. Na osnovi navedenega je Sodni svet ocenil, da je A.A. najuspešnejša med prijavljenimi kandidati. Z navedeno odločitvijo je Sodni svet istočasno odločil tudi o neizbiri ostalih kandidatov, zato so navedeni razlogi, ki so bili podlaga za izbiro, tudi razlogi za neizbiro drugih kandidatov.

Tožnik s tožbo izpodbija tako predlog Sodnega sveta v imenovanje kot tudi obvestilo o neizbiri. Oba akta izpodbija v upravnem sporu po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zgolj podrejeno pa tudi zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. S tožbo uveljavlja kršitev pravil postopka in zmotno ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Za vložitev tožbe se je odločil, ker ga je tožena stranka obravnavala za manj vrednega od ostalih kandidatov, ker ga je izločila iz ožjega izbora, čeprav izpolnjuje vse kriterije, ki jih je sama postavila. S tem je kršila ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta. V skladu z določbo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. To pomeni, da bi morala tožena stranka kriterije za ožji izbor kandidatov, ki jih je sama postavila, enako upoštevati pri vseh kandidatih. Kot kriterije je navedla delovne izkušnje, izkazano uspešnost, pridobitev akademskega naziva, strokovno publicistično dejavnost, oceno sodniške službe in mnenje predsednika vrhovnega sodišča. Njegova delovna uspešnost je izkazana s preseganjem norme vsako leto, ima tudi akademski naziv, ki ga A.A. in B.B., ki sta prišla v ožji izbor, nimata. To pomeni, da je bil glede navedenega neenakopravno obravnavan. Izkazal je tudi obsežno publicistično dejavnost, kjer ga prekaša le kandidat dr. C.C.. Z mnenjem predsednika Vrhovnega sodišča tožnik ni bil seznanjen, kar je kršitev določb postopka. Glede ocene sodniške službe priznava, da njegova zadnja ocena res ne izkazuje, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, vendar je imel vsaj še eden od kandidatov, ki so prišli v ožji izbor, enako oceno, torej je bil tudi po tem kriteriju neenakopravno obravnavan. Akt, s katerim se predlaga A.A. v imenovanje na sodniško mesto ni obrazložen ter se ga ne da preizkusiti, kar je kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Navedeni akt se lahko po izrecni določbi ZSS izpodbija v upravnem sporu, zato bi moral imeti v obrazložitvi vse bistvene sestavine, da bi se ga dalo preizkusiti, še zlasti razloge o tem, zakaj se je tožena stranka odločila, kot je navedeno v predlogu. Akt pa vsebuje zgolj razloge, zakaj je bila izbrana kandidatka najustreznejša, ni pa v aktu navedeno, kdo so bili ostali kandidati niti v čem je bila glede na postavljene kriterije boljša od ostalih. O imenovanju na mesto vrhovnega sodnika odloča Državni zbor na predlog Sodnega sveta, zato bi moral biti ta seznanjen, kdo vse se je prijavil in iz kakšnih razlogov je med prijavljenimi kandidati Sodni svet predlagal prav določeno osebo v imenovanje. Če poslanci te informacije nimajo, ne morejo odgovorno opraviti svoje funkcije. Čeprav je narava odločanja v tovrstnih zadevah pretežno strokovna in je sodna presoja zadržana, pa vendar mora biti v predlogu konkretno navedeno, v čem je izbrani kandidat boljši od tistega, ki ni bil izbran. Glede navedenega se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. IV U 88/2014, kjer je sodišče odpravilo predlog za izvolitev prav zaradi pomanjkljive obrazložitve akta. Pri tem je tudi zavzelo stališče, da presoja Sodnega sveta ni povsem prosta in da je dolžan obrazložiti akt tako, kot zahteva 214. člen ZUP. Predlog mora biti obrazložen do tolikšne mere, da je mogoč preizkus zakonitosti, pravilnosti in razumnosti sprejete odločitve. V obravnavanem primeru pa ni obrazloženo, v čem je izbrana kandidatka primernejša od ostalih kandidatov. Nadalje je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in sicer v zvezi z oceno predsednika Vrhovnega sodišča z dne 7. 5. 2015, kjer je kot najprimernejše kandidate navedel mag. F.F., A.A., B.B. in dr. C.C.. Z navedenim mnenjem pa tožnik ni bil seznanjen, torej mu ni bila dana možnost, da se do njega izjasni. Enako velja tudi glede akta Sodnega sveta z dne 7. 7. 2015, ki tudi temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je pomanjkljivo obrazložen. Tožnik sklepa, da ga tožena stranka ni pripustila k ožjemu izboru zaradi ocene sodniške službe, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, ne pa tudi za hitrejše napredovanje. V tožbi nato obširno pojasnjuje postopek sprejemanja ocene sodniške službe ter kršitve, ki so bile pri tem storjene. Ve, da v tem upravnem sporu navedena ocena ne more biti predmet sodnega varstva, lahko pa je Sodni svet ne bi upošteval, kar je že večkrat storil. Zato meni, da bi se o tem moralo opredeliti sodišče, saj je to bil ključni razlog, ki je bil uporabljen za izločanje kandidatov. Predlaga, da sodišče oba akta Sodnega sveta odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v znesku 15,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na obvestilo o neizbiri zavrže, saj navedeno obvestilo ni upravni akt, prav tako ZSS ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor. Razen tega je tožniku sodno varstvo zagotovljeno preko tožbe zoper predlog v imenovanje A.A. za vrhovno sodnico. Glede tožbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje akta z dne 11. 6. 2015, pa predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zavrača očitke o neobrazloženosti spornega akta, prav tako pri stališču v sodbi IV U 88/2014 ne gre za uveljavljeno sodno prakso, saj je sodišče kasneje v drugih primerljivih primerih zavzelo drugačno stališče. Predlog za izvolitev je namenjen Državnemu zboru, pri čemer je Sodni svet tisti, ki v celoti opravi izbiro med prijavljenimi kandidati in predlaga v izvolitev le enega kandidata. Pri tem pa Sodni svet tudi ni vezan na mnenje predsednika sodišča. Pri odločanju gre za pravno vezano diskrecijsko odločanje, zato se mora sodna kontrola omejiti le na to, da je bil postopek pošten, da odločitev ni arbitrarna ter da izbira ni diskriminatorna. Iz razlogov, ki so navedeni v obvestilu o neizbiri, pa po mnenju Sodnega sveta izhaja, da odločitev ni bila arbitrarna in diskriminatorna. Na razpis z dne 27. 2. 2015 se je prijavilo 8 kandidatov, ki so vsi višji sodniki na Upravnem sodišču. V postopku sta bili dve izbirni fazi. V prvi fazi je napravil ožji izbor kandidatov, ki so najbolje izpolnjevali razpisne pogoje ter je s temi kandidati opravil razgovor. Pri tem je za vse kandidate uporabil isto selekcijsko metodo in sicer oceno sodniške službe ter je tudi sledil vsem zaključkom in argumentom v predloženih ocenah, saj za drugačno sklepanje razlogi niso bili podani. Tudi tožnik v svoji kandidaturi ni oporekal svoji oceni sodniške službe, temveč je te ugovore podal šele v tožbi. Tako so bili v ožji izbor uvrščeni vsi kandidati, ki so bili v ocenah ocenjeni kot nadpovprečni. Na tej podlagi mednje niso bili uvrščeni tožnik, mag. G.G. in dr. C.C., vsi z oceno za redno napredovanje. Ker pa je kandidat dr. C.C. izkazal najvišji akademski naslov in najbolj uspešno akademsko kariero in obsežno publicistično dejavnost, je bil tudi uvrščen v ožji izbor. Glede na navedeno torej mnenje predsednika Vrhovnega sodišča z dne 7. 5. 2015 ni bilo odločilno za odločitev o ožjem izboru, zato je neutemeljen očitek o kršitvi kontradiktornosti postopka.

K 1. točki izreka:

Tožba zoper obvestilo Sodnega sveta št. 3/15-623 z dne 7. 7. 2015 ni dopustna.

Iz citiranega obvestila tožeči stranki izhaja, da je Sodni svet na 55. seji 11. 6. 2015 obravnaval kandidaturo tožeče stranke vloženo na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS s predvideno razporeditvijo na upravno področje in da na navedenem razpisu tožeče stranke ni izbral. Obvestilo povzema potek postopka z navedbo kandidatov, ki so se prijavili na razpis, kdo so kandidati, ki so prišli v ožji izbor, obrazložitev zakaj je bila izbrana kandidatka najprimernejša za zasedbo razpisanega delovnega mesta ter zaključek, da so iz razlogov, ki so bili podlaga za izbiro najustreznejšega kandidata, razvidni tudi razlogi za neizbiro drugih kandidatov.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijano obvestilo Sodnega sveta ni upravni akt v smislu prej citiranih določb, prav tako ZSS ne določa, da bi bilo zoper obvestilo dopustno sprožiti upravni spor.

V upravnem sporu lahko sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljen svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovani subsidiarni upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1. V zvezi s postopki izbire na sodniško mesto ZSS omogoča sodno varstvo zoper akt o imenovanju na sodniško mesto (v konkretnem primeru je to akt Sodnega sveta z dne 11. 6. 2015). Tožnik ima torej v zvezi z njegovim neimenovanjem zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato ni pogojev za obravnavanje tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper obvestilo tožene stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora akt - predlog Sodnega sveta v imenovanje A.A. na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS, s predvideno razporeditvijo na upravno pravno področje. Navedena odločitev hkrati pomeni odločitev o neizbiri tožnika na navedeno sodniško mesto. Gre za postopek na podlagi razpisa objavljenega v Uradnem listu RS, št. 12 z dne 27. 2. 2015. Glede na navedeno se v obravnavanem primeru uporabljajo določbe ZSS, ki so veljale do sprejema ZSS-M (člen 17).

Postopek za izvolitev oz. imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v drugem oddelku drugega poglavja ZSS. Po določbah 21.a člena ZSS Sodni svet (v postopku za imenovanje oz. izvolitev sodnika) vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oz. odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oz. zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oz. prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh. Navedeno pomeni, da je akt Sodnega sveta o imenovanju oziroma o izvolitvi drug akt iz 2. člena ZUS-1, ki ga je mogoče po izrecni določbi ZSS izpodbijati v upravnem sporu.

V zvezi z izbiro kandidata ali ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe je po določbi 28. člena ZSS Sodni svet vezan na kriterije iz 29. člena istega zakona in sicer: strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, opravljeno delo pri odpravi in preprečiti sodnih zaostankov, varovanje ugleda sodnika in sodišča, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, opravljeno dodatno delo pri izvrševanje sodne funkcije v okviru mentorstva, odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto.

Odločitev o tem, da je določeni kandidat najbolj primeren za zasedbo razpisanega sodniškega mesta in se ga predlaga Državnemu zboru v imenovanje (kar je relevantno za konkretni primer), je akt o izbiri (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah št. U 467/1997 z dne 31. 5. 2005, U 35/1999 z dne 14. 6. 2000 in I Uv 26/1996 z dne 3. 4. 1997), ki temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta. To izhaja iz četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, ki določa, da Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijih, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarna (podobno tudi Upravno sodišče RS v zadevi št. I U 545/2009 z dne 6. 5. 2009).

V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi navedeno presojo zakonitosti odločbe izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev (tako tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-134/95 z dne 14. 3. 1996). Pri tem pa se presoja ne nanaša na primernost odločitve Sodnega sveta, temveč na pravilnost uporabe materialnega in procesnega prava.

Tožnik v tožbi izrecno poudarja, da tožbo vlaga zaradi neenakopravnega obravnavanja z ostalimi prijavljenimi kandidati, ker ga Sodni svet ni vključil v ožji izbor kandidatov, s katerimi je opravil razgovor. Pri tem, po mnenju tožnika, Sodni svet kriterijev za ožji izbor, ki jih je določil sam, ni upošteval enako pri vseh kandidatih, zaradi česar so bile kršene njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen), do enakega varstva pravic (22. člen) in do enake dostopnosti vsakega delovnega meta (49. člen).

Tožnik torej s tožbo izpodbija ravnanje (dejanje) Sodnega sveta, s katerim bi naj bilo poseženo v njegove človekove pravice. V takšnem primeru je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je (ne)uvrstitev v ožji izbor posledično vplivala na končno odločitev o izbiri, ki je posamični akt, zoper katerega je po izrecni določbi zakona dopustno sodno varstvo v rednem upravnem sporu, ki ga tudi tožnik uveljavlja zoper predlog Sodnega sveta v imenovanje na sodniško mesto, je sodišče navedeni tožbeni ugovor obravnavalo in preizkusilo v okviru presoje zakonitosti spornega akta Sodnega sveta na podlagi 2. člena ZUS-1.

V zvezi z navedenim Sodni svet v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je postopek izbire opravil v dveh fazah, pri čemer je glede na specifično situacijo, da so bili vsi prijavljeni kandidati sodniki Upravnega sodišča, kot kriterij za ožji izbor kandidatov upošteval oceno sodniške službe. V ožji izbor je tako uvrstil kandidate, ki so dobili oceno za hitrejše napredovanje, česar pa tožnik ni izpolnjeval. Izjemoma je bil v ožji izbor uvrščen tudi dr. C.C., ki pa je izkazoval najvišji akademski naslov, najuspešnejšo akademsko kariero in najobsežnejšo publicistično dejavnost.

Čeprav ZSS izrecno ni določal več faznega postopka izbire, se sodišče strinja s Sodnim svetom, da je bil takšen postopek dopusten. Sodni svet je avtonomen pri izbiri (ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ni dolžan izbrati kandidata, ki izpolnjuje formalne pogoje), zato tudi lahko določi, kako bo postopek (kolikor ni izrecno urejen z zakonom) vodil. Odločitev, da bo opravil ožji izbor izmed prijavljenih kandidatov, je tako tudi po mnenju sodišča razumna, kakor tudi kriterij, ki je bil sprejet za ta izbor, to je izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje, glede na to, da so vsi prijavljeni kandidati sodniki Upravnega sodišča, pri čemer je pet kandidatov od osmih prijavljenih izpolnjevalo ta pogoj. Glede izjeme pri tem (uvrstitev dr. C.C. v ožji izbor) pa je tožena stranka prepričljivo pojasnila razloge za takšno odločitev, ki so tudi po mnenju sodišča dovolj tehtni ter opravičujejo takšno ravnanje. Ne drži pa trditev tožnika, da je bil edini kandidat, ki ni prišel v ožji izbor, saj je enako veljalo za mag. G.G. z oceno za redno napredovanje.

Glede na navedena dejstva in ugotovitve sodišče zavrača tožnikove ugovore glede kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic s tem, ko ni bil uvrščen v ožji izbor, saj toženi stranki pri tem ni mogoče očitati arbitrarnega in diskriminatornega ravnanja. Pri pravici iz 49. člena Ustave RS pa gre le za dostopnost funkcije pod enakimi pogoji kot vsem drugim kandidatom, ne pa za pravico, da ga Sodni svet predlaga v izvolitev. Glede na ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil obravnavan diskriminatorno, je tudi neutemeljen ugovor o kršitvi ustavne pravice iz 49. člena.

Upoštevaje že navedeno naravo spornega akta tožene stranke in s tem povezanega obseg sodne presoje, sodišče tudi kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijani akt ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Kot je sodišče že navedlo v točki 12. te obrazložitve okvir diskrecije Sodnega sveta predstavljajo kriteriji iz 29. člena ZSS, iz akta tožene stranke pa je razvidno, da ta temelji na navedenih kriterijih, prav tako so v njem navedeni razlogi, zakaj je predlagana kandidatka najbolj primerna.

Predlog v imenovanje na mesto vrhovnega sodnika Sodni svet pošlje državnemu zboru v izvolitev. Pri tem lahko predlaga le enega kandidata, ki ga lahko državni zbor izvoli ali pa zavrne. Glede na ustavno razmejene pristojnosti med Sodnim svetom in Državnim zborom v postopku izvolitve sodnikov, kjer Sodni svet opravi izbiro, torej že delno odloči (gre za zagotovitev neodvisnosti sodne funkcije) ter predlaga le enega kandidata v izvolitev, po mnenju sodišča že po naravi stvari v obrazložitvi predloga, ki po svoji pravni naravi ni upravna odločba, Sodni svet ni dolžan obrazložiti celotnega poteka razpisnega postopka z navedbo vseh prijavljenih kandidatov in konkretno primerjavo med vsemi prijavljenimi kandidati, kot ugovarja tožnik v tožbi. Gre namreč za odločitev o enem konkretnem kandidatu v okviru diskrecijske pravice Sodnega sveta, za takšne odločitve pa velja, da mora biti iz obrazložitve razvidno, da je bila diskrecija uporabljena v okviru danega pooblastila. Tožnik pa v tožbi ne ugovarja, da je bil pri izbiri predlagane kandidatke obseg prostega preudarka prekoračen.

Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo tega sodišča IV U 88/2014, v kateri je sodišče navedlo, da je Sodni svet dolžan akt o predlogu v izvolitev obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP, pri čemer mora navesti dejansko stanje glede na vse prijavljene kandidate in obrazložiti primerjavo po posameznih kriterijih med vsemi kandidati. V zvezi z navedeno sodbo sodišče pojasnjuje, da pri tej odločitvi ne gre za uveljavljeno sodno prakso Upravnega sodišča, saj je kasneje v zadevi II U 59/2015 sprejelo stališče, da je odločitev o izbranem kandidatu sprejeta na z zakonskimi okviri določeni diskreciji, čemur mora slediti tudi obrazložitev akta. Takšno stališče je ponovilo tudi v zadevi I U 880/2015.

V zvezi z ugovorom kršitve načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ker tožniku ni bila vročena ocena predsednika Vrhovnega sodišča o ustreznosti kandidatov z dne 7. 5. 2015, se sodišče strinja s toženo stranko, da na navedeno mnenje ni vezana, zato nevročitev omenjenega mnenja ne pomeni kršitve, ki bi vplivala na zakonitost tega postopka.

Glede na obrazložitev v točki 21. te sodbe, sodišče kot nerelevanten zavrača tožbeni ugovor, da je Sodni svet v izpodbijanem predlogu nepopolno ugotovil dejansko stanje glede tožnikovega izpolnjevanja kriterijev oziroma, da nekatere kriterije izpolnjuje bolje od kandidatov, ki so bili izbrani v ožji izbor.

Tožnik v tožbi tudi obširno ugovarja njegovi oceni sodniške službe, ki jo je sprejel Personalni svet Vrhovnega sodišča, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (ne pa za hitrejše napredovanje). Pri navedeni oceni sodniške službe gre za samostojen akt, zoper katerega ima prizadeti zagotovljeno ustrezno pravno varstvo. V okviru navedenega samostojnega pravnega varstvo je torej tožnik imel možnost ugovarjati navedeni oceni, kakor tudi kršitvam v postopku sprejema ocene (kršitev načela zaslišanja stranke), zato v tem postopku sodišče tovrstnih ugovorov ne more upoštevati, ne glede na to, da je Sodni svet kot kriterij za ožji izbor kandidatov upošteval oceno sodniške službe za hitrejše napredovanje. Tudi tožniku je jasno, da navedena ocena ne more biti predmet sodnega varstva v tem postopku, kljub temu pa meni, da je Sodni svet ne bi rabil upoštevati. V zvezi z navedenim Sodni svet v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožnik v svoji kandidaturi oceni sodniške službe ni ugovarjal, ampak je svoje nasprotovanje podal šele v tožbi, zato ni imel argumentov, da ne bi sledil oceni. Z navedenim se strinja tudi sodišče. Pri izbiri se namreč upoštevajo kriteriji, ki so tudi podlaga za izdelavo ocene sodniške službe, kar je tožniku znano, vendar sodišče sedaj novih dejstev, da navedene kriterije izpolnjuje bolje, kot je to ocenil personalni svet v oceni sodniške službe, ne more upoštevati.

Po navedenem sodišče zaključuje, da je izpodbijani akt zakonit ter da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je bil določen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.