VSL sklep II Cp 2459/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, ki temelji na istem dejanskem stanju kot predlog, o katerem je že bilo odločeno, vendar na drugi materialnopravni podlagi, zato ne gre za že razsojeno zadevo. Prvostopenjsko sodišče nove materialnopravne podlage ni upoštevalo in je zato dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj odpoved dedovanju v obravnavani zadevi ne bi bil neodplačen pravni posel, ker naj bi bil del širšega pravnega posla, ki je bil odplačen. Tako stališče je neutemeljeno. Odpoved dediščini v širšem ali ožjem smislu ne obstaja. Odpoved je nepreklicna izjava, ki je v skladu z določbami OZ določena kot enostranski neodplačni pravni posel. V 133. členu ZD je jasno določeno, da se dediščini lahko odpove z izjavo, podano do konca zapuščinske obravnave. Šteje se, kot da dedič sploh ni bil dedič. To je storil A. A. in v tej luči je potrebno razlagati njegovo ravnanje. Na zapuščinski obravnavi se je odpovedal dediščini, zato se šteje, da sploh ni bil dedič, zapuščina nanj ni prešla in z dediščino ni mogel veljavno razpolagati. Okrajno sodišče je to argumentacijo povsem spregledalo. Če dedič A. A. z odpovedjo dediščini ni mislil resno, gre za primer mentalne rezervacije. V 138. členu ZD je določeno, da je izjava o odpovedi dediščini nepreklicna. Okrajno sodišče v izpodbijani odločbi teh določb zakona ni uporabilo. Ker A. A. nikoli ni postal dedič, z dediščino ni mogel razpolagati. Toženec je deponiral denar pri notarju brez pravne podlage. Če bi se A. A. odpovedal dediščini v korist toženca, bi bil to njun pravni posel in bi obstajala dopustna pravna podlaga za prevzem 30.000,00 EUR, ki so bili deponirani pri notarju. Ker pa se je A. A. odpovedal dediščini v svojem imenu in ne v korist drugega dediča, je bil znesek 30.000,00 EUR izplačan brez dejanske in pravne podlage. Prvostopenjsko sodišče je verjetnost obstoja terjatve vsebinsko presojalo le z vidika odpovedi dediščine v korist toženca, v resnici pa se je A. A. odpovedal dedovanju. Ugotovitev, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, je zato napačna. Glede zatrjevanja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdane začasne odredbe onemogočena ali otežena, se tožeča stranka ponovno sklicuje na sklep VSL I Cp 1854/2009, kjer je izraženo stališče, da je verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da ni podan noben izmed pogojev, ki jih zakon nalaga za njeno izdajo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Zakaj gre pri obravnavanem pravnem razmerju za odplačno pravno dejanje, je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, pred njim pa pritožbeno sodišče v sklepih z opr. št. II Cp 3428/2014 s 17. decembra 2014 in II Cp 1068/2015 s 15. aprila 2015. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge v navedenih sklepih sklicuje. A. A. (dolžnik) se je odpovedal dediščini proti plačilu 30.000,00 EUR, oziroma je za to, da se je odpovedal dediščini, prejel 30.000,00 EUR. Ob ugotovljenem dejstvu, da je znašala čista vrednost zapuščine okoli 59.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je prišlo le do prerazporeditve strukture dolžnikovega premoženja. Namesto solastninskega deleža na stanovanju, je A. A. prejel 30.000,00 EUR. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da dolžnik zaradi take razpolage ne bi imel dovolj sredstev za izpolnitev upnikove (tožnikove) terjatve (drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je zapuščina prešla na dediča s trenutkom zapustnikove smrti (135. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), zato je A. A. lahko razpolagal z dediščino. Pritožbeni očitki, da A. A. ni bil dedič in da zapuščina nanj nikoli ni prešla, so zato neutemeljeni. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženec deponiral denar pri notarju brez pravne podlage oziroma s podlago, ki je kasneje odpadla. Ugotovljeno je bilo, da je toženec deponiral denar pri notarju za izplačilo (dednega deleža) A. A. Ta pa je skladno s pogoji notarskega zapisa notarju predložil zapisnik o zapuščinski obravnavi in izkazal, da se je odpovedal dedovanju po zapustnici ter pravici do pritožbe. Na tej podlagi je notar A. A. tudi izročil deponirani znesek. Pritožbene navedbe, da A. A. z odpovedjo dediščine ni mislil resno in da gre za primer mentalne rezervacije, so pritožbena novota, ki je kot taka nedopustna (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pa tudi sicer ne izpodbijejo zaključkov, ki jih je naredilo prvostopenjsko sodišče.

8Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati niti nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnikove trditve o obstoju nevarnosti so posplošene in nekonkretizirane, kar je ugotovilo v razlogih izpodbijanega sklepa že prvostopenjsko sodišče. Tožnik ni ponudil nikakršnih dejanskih trditev, ki bi verjetno izkazovale obstoj nevarnosti. Dogovor toženca z A. A. v zapuščinskem postopku, pa sam po sebi take nevarnosti ne izkazuje. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na sklep VSL z opr. št. I Cp 1854/2009, po katerem je za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve dovolj verjetno izkazana objektivna nevarnost in ni potrebno izkazati delovanja dolžnika ali kogarkoli drugega. V obravnavani zadevi ne gre za zavarovanje nedenarne terjatve, pač pa za zavarovanje denarne terjatve. Zato pritožnik s tem argumentom ne more uspeti. Tožeča stranka bi morala dokazati subjektivno nevarnost, da bo tožena stranka s svojim ravnanjem s premoženjem skušala onemogočiti ali precej otežiti izterjavo. To tožeči stranki ni uspelo.

9Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni izkazala niti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Že prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da se po ustaljeni sodni praksi šteje vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv ter ni moč šteti, da je prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatna škoda za njenega lastnika. Zato zgolj pavšalno zatrjevanje tožeče stranke ne zadošča za zaključek verjetnega izkaza, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna v primerjavi s tožnikovo. Predlagatelj bi moral navesti dejstva in dokaze, ki opravičujejo uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ in pojasniti, zakaj tožeča stranka nima možnosti dokazovati konkretnih ravnanj tožene stranke, s katerimi se izogiba bodočemu plačilu terjatve in zakaj začasna odredba toženi stranki ne more škodovati.

10Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (1. točka 365. člena ZPP).