VSL Sklep I Cpg 539/2017

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v 1. točki izpodbijanega sklepa sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in v 2. točki, da se po pravnomočnosti sklepa, zadeva odstopi Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot stvarno pristojnemu sodišču za nadaljnji postopek.

2Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, z napotilom, naj sodišče prve stopnje tožbo meritorno obravnava in o tožbenem zahtevku vsebinsko odloči s sodbo, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba se strinja s sodbo prvostopenjskega sodišča, da je za tožečo stranko bistveno, da se ugotovi, da je ona oz. njena pravna prednica z gradnjo pričela v roku enega leta od izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišče ji res ni odklonilo sodnega varstva, ampak se je izreklo za stvarno nepristojno, vendar pa je po njenem prepričanju, v konkretnem primeru ustreznejša zagotovitev sodnega varstva v civilnem postopku. Zahtevek tožeče stranke namreč ni omejen samo na ugotavljanje veljavnosti upravne odločbe, za katero priznava stvarno pristojnost upravnega sodišča, pač pa obsega tudi premoženjskopravno vprašanje o tem, ali ima tožeča stranka premoženjsko pravico, da v okviru izvajanja lastninsko pravnih upravičenj in razpolaganja s stvarjo (nepremičnino), zgradi hotelski objekt.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (18. člen ZPP). V 1. členu ZPP, po katerem sodijo civilna sodišča splošne pristojnosti, je določeno, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

5Pritožba želi izpodbiti sklep predvsem zaradi, v drugem odstavku postavljenega primarnega zahtevka¹ in podrednega zahtevka² , saj je prepričana, da je odločanje o pravici zgraditi objekt kot je določeno v gradbenem dovoljenju, premoženjskopravno vprašanje.

6Glede tega sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je lastninska pravica vseobsegajoča "oblastvena" pravica in daje lastniku (če ni oblastvenih omejitev) vsa lastninska upravičenja, to je, da ima stvar v posesti, jo uporablja in uživa ter z njo razpolaga po lastni volji. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Gradnja na nepremičnini spada med lastninska upravičenja "stvar uporabljati". Ker gre pri graditvi objektov za zasledovanje javnega interesa, je zakonodajalec z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) lastnike nepremičnin omejil in uredil pogoje za graditev. Tako lahko lastnik nepremičnine, pravico graditi, ki jo sicer pridobi že z lastništvom, začne izvajati z izdajo gradbenega dovoljenja (odločbe, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati). Gradbeno dovoljenje je podlaga, da investitor, če sledi dovoljenju, postavi legalni objekt. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja mora investitor med drugimi priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, sicer upravni organ gradbenega dovoljenja ne izda. To pravico izkazuje z lastninsko ali drugo stvarno pravico ali drugo pravico, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo (6.1 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

7V konkretnem postopku je nesporno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, na katere se nanaša predmetno gradbeno dovoljenje, zato ima nedvomno premoženjsko pravico graditi na teh nepremičninah, seveda, ob upoštevanju zahtev in pogojev, ki jih določa ZGO-1. Tožeča stranka zato za tako postavljen zahtevek (naj se ugotovi, da ima pravico zgraditi hotelski objekt) sploh nima pravnega interesa.

8Ugotovitev o tem, ali se je nameravana gradnja začela v roku enega leta po izdaji gradbenega dovoljenja ali ne, ne vpliva na premoženjsko pravico tožeče stranke, saj se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne odloča o lastninski pravici, niti o posameznih, iz nje izvirajočih upravičenj (konkretno pravico stvar uporabljati oz. na nepremičnini graditi), saj mora biti slednja podana že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, sicer upravni organ zahtevo zavrne. Tudi v primeru, če se ugotovi, da gradbeno dovoljenje ne velja več, s tem tožeči stranki ni odvzeta pravica do gradnje. Slednjo bi še vedno imela, saj je še vedno lastnik nepremičnin, bi pa morala vložiti novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, po postopku predvidenem v ZGO-1 (54. člen in naslednji).

9Je pa sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, da spada zadeva v pristojnost Upravnega sodišča.

10Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oz. druge stranke na področju upravnega prava. V primeru izdanega gradbenega dovoljenja se pravna korist, ki jo ima lastnik objekta, po končani gradnji kaže v tem, da predstavlja gradbeno dovoljenje dokaz, da je bil objekt zgrajen z (veljavnim) upravnim dovoljenjem. Med samo gradnjo pa je veljavno gradbeno dovoljenje tisti temelj, iz katerega investitor izvaja svojo pravico graditi (legalni) objekt. Lastnik objekta, na katerega se nanaša gradbeno dovoljenje, ima torej pravni interes, da na njem ni zaznamka o njegovi neveljavnosti.

11Ugotovitev, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, po vsebini dejansko pomeni odločitev, da izdano gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, zaradi česar upravičenci ne morejo več črpati pravice in pravnih koristi, ki jim jih je to dovoljenje dalo: pravice da izvedejo legalno gradnjo. Glede na navedeno, je za ugotovitev o tem, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, potrebno od upravnega organa, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe. Sodišče druge stopnje se v tem primeru ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je za ugotovitev (ne)veljavnosti gradbenega dovoljenja pristojno upravno sodišče³ .

12Glede na navedeno je višje sodišče, sicer neutemeljeni pritožbi ugodilo, saj je v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP) ugotovilo, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je skladno z 18. členom ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

13Tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji nastali, s sicer uspešno pritožbo, saj je za naključje v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP treba šteti tudi zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 42).

¹ Zahteva ugotovitev, da ima pravico na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja zgraditi hotelski objekt.
² Zahteva ugotovitev obstoja njene pravice, da izvaja lastninsko pravico na nepremičninah in razpolaga z njimi tako, da na podlagi gradbenega dovoljenja zgradi hotelski objekt.
³ Podobno: Upravno sodišče RS, U 1802/2007