VSL sodba II Cpg 374/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) in ji naložilo v plačilo 601,09 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravdni stranki nista trdili, da se je z zneskom, pridobljenim na podlagi unovčenja menice, kril dolg iz naslova pogodbe o odstopu št. 356/2012. Obe pravdni stranki sta sicer res navedli, da je tožena stranka menico, dano v zavarovanje terjatve po posojilni pogodbi, unovčila tudi z namenom plačila terjatve po pogodbi o odstopu, vendar to ne pomeni, da je katerakoli od njiju trdila, da je bil z izplačanim zneskom dejansko krit dolg iz pogodbe o odstopu terjatev št. 356/2012 (sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je tožeča stranka prav nasprotno vtoževala navedeni znesek v zvezi z dolgom po posojilni pogodbi). Ker unovčenje menice in poplačilo dolga nista isto, kršitev 14. točke ali 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6Sodišče prve stopnje je tudi jasno in popolno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je toženi stranki nastala škoda (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Višje sodišče temu v celoti pritrjuje. Ugovorov v zvezi z višino škode (da tožena stranka ni pojasnila koliko znašajo stroški financiranja), tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Poleg tega sta pravdni stranki višino (soglasno) določili v naprej, ob sklepanju posojilne pogodbe. Iz obeh razlogov sodišču prve stopnje višine odškodnine ni bilo potrebno preverjati. Njegova obrazložitev je tudi v tem delu pravilna in dovolj popolna, da očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Prav tako citirana kršitev ni podana zaradi dejstva, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe nekajkrat napačno poimenovalo pravdni stranki (namesto tožena stranka zapisalo tožeča stranka in obratno). To pomeni zgolj pravopisno napako, ki na pravilnost, zakonitost in jasnost obrazložitve ni vplivala. Očitki, da zaradi takšnih pomot ni mogoče slediti rdeči niti argumentacije, kar je pripeljalo do tega, da so razlogi sodbe pojmovno v nasprotju med seboj, odločitve pa se posledično ne da preizkusiti, so pretirani in neutemeljeni.

8Nadalje pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita opustitev materialno procesnega vodstva. Zgolj s pavšalnimi očitki, da bi jo to moralo pozvati, da se izjavi o določenih bistvenih dejstvih in predloži ustrezne dokaze, ni mogoče uspeti. Da bi namreč višje sodišče takšne očitke sploh lahko presojalo, bi ti morali zajemati najmanj navedbo v zvezi s čim konkretno naj bi sodišče opustilo dolžnost iz 285. člena ZPP. Tudi sicer pa velja opozoriti, da bi opustitev materialno procesnega vodstva pomenila zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (tožena stranka namreč ne zatrjuje, da bi takšna kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave ali kakšno drugo bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP). Po izrecni določbi 1. odstavka 458. člena ZPP takšne kršitve v sporih majhne vrednosti (kar je tudi obravnavani spor) niso dopusten pritožbeni razlog.

9Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da pri razlagi 2. člena posojilne pogodbe ni mogoče uporabiti 83. člena OZ. Kot je pojasnilo, je prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za uporabo navedene določbe, da je določilo takšno, da njegovega pomena ni mogoče opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz 2. odstavka 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.(1) V obravnavanem primeru navedeni pogoj ni izpolnjen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč po uporabi jezikovne razlage in ugotovitvi skupnega namena pogodbenikov sporno določilo povsem jasno – pove, kaj se zgodi v primeru zamude z vračilom posojila. Čeprav je torej sodišče prve stopnje določilo razlagalo skladno z 2. odstavkom 82. člena OZ, in ni uporabilo določbe 83. člena istega zakona, razlogi sodbe niso v nasprotju sami s sabo.

10Navedbe, da naj bi razlika v višini zneska prejetega posojila in zneska, ki bi ga tožeča stranka morala vrniti v primeru, da bi obveznost izpolnila pravočasno, pomenila pogodbene obresti, je tožeča stranka prvič podala v pritožbi. Kot takšne so prepozne in posledično neupoštevne (451., 452. in 453. člen ZPP). Višje sodišče jih zato ni vsebinsko presojalo.

11S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

––––––––––––––––––––––––––––––––

Op. št. (1) N. Plavšak in drugi: OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (splošni del), I. knjiga, str. 499.