VSL sklep in sodba I Cpg 446/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se predlog drugo tožene stranke za novo določitev vrednosti spornega predmeta zavrne (I. točka izreka), da se tožba v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko, zavrže (II. točka izreka) in da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na drugo toženo stranko in se glasi (III. točka izreka):

»1. Ugotovi se, da obstaja prerekana izločitvena pravica tožeče stranke A., na parceli štev. ... k. o. X. (ID znak 000) in na posameznih delih poslovne stavbe štev. ..., ki je zgrajena na tej parceli, to je lokal ..., poslovnih prostorih v pritličju, medetaži v 1., 2., 3., in 4. nadstropju, skladišču v prvi kleti in parkirnih mestih štev.: 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 40, v roku 15 dni, na naslovu S..

2Ugotovi se, da je izločitveni upnik J., sedaj po spremembi naziva tožeče stranke A., pridobil originarno, to je s priposestvovanjem, lastninsko pravico na nepremičnini parceli štev. ..., površine 267 m2, (ID znak 000) kar v naravi predstavlja stavbišče in funkcionalno zemljišče poslovne stavbe štev. 145 na naslovu S. in sicer z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini 12. 7. 1997 leta, ali najpozneje s potekom 10 letne priposestvovalne dobe, to je dne 13. 7. 2007 leta,

3Ugotovi se, da je izločitveni upnik J., originarno, s priposestvovanjem, dne 8. 12. 1998 pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, poslovni stavbi štev. 145, ki je zgrajena na parceli štev. ... (ID znak 000) na naslovu S. s sledečimi sestavinami: lokal, poslovni prostori v pritličju, med etaži 1., 2., 3., in v 4. nadstropju, skladišče v prvi kleti in parkirna mesta štev.: 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 40.«

2Prvostopenjsko sodišče je v točki IV izreka tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prvotožeči stranki povrniti 1.458,75 EUR pravdnih stroškov in drugotoženi stranki 2.760,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

3Zoper II., III. in IV. točko izreka v uvodu navedene odločbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, »ZPP«). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Prvo tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Prvostopenjsko sodišče je tožbo zoper prvo toženo stranko zavrglo z utemeljitvijo, da ima stečajni dolžnik procesno in materialnopravno legitimacijo v pravdi na ugotovitev (ne)obstoja izločitvene pravice le, če izločitveno pravico prereka, ker pa je stečajni upravitelj tožeči stranki izločitveno pravico v celoti priznal, tožba zoper prvo toženo stranko ni potrebna oziroma tožeča stranka zanjo nima pravnega interesa. Tožbeni zahtevek, v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka na dan 25. 6. 1991, ko je v veljavo stopil Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/1991 s spremembami, »UZITUL«), ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, od tega trenutka dalje pa tujci v Republiki Sloveniji niso mogli pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Nadalje je ugotovilo še, da Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami, »ZLNDL«) ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke, saj ne velja za tuje pravne osebe, prav tako pa Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah (Ur. l. RS, št. 61/2006, »ZPPLPKEU«) priposestvovanja ne dopušča kot oblike pridobitve lastninske pravice. Ker po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice s priposestovanjem, je njen tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, zavrnilo.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ji priglašena izločitvena pravica s strani upravitelja ni bila priznana, saj iz opomb seznama h končnemu seznamu preizkušenih terjatev izhaja, da je upravitelj priznal izločitveno pravico upnika – tožeče stranke, vendar ne na parceli, ampak na etažnih enotah, in sicer ko bo vzpostavljena etažna lastnina. Ker je stečajni upravitelj prerekal izločitveno pravico na parceli, je bila potrebna tudi tožba zoper prvo toženo stranko in je zato odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko materialnopravno zmotna. Nadalje tožeča stranka v zvezi s I. točko izreka navaja še, da je izrek v tem delu nerazumljiv, saj ne vsebuje celotnega besedila tožbenega zahtevka.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z II. točko izreka izpodbijane odločbe neutemeljene. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko namreč izhaja, da je stečajni upravitelj izločitveno pravico tožeče stranke v celoti priznal, prerekala pa jo je le drugo tožena stranka.

9Stečajni dolžnik pridobi procesno in materialnopravno legitimacijo v pravdnih postopkih, ki se vodijo na podlagi prerekanj izločitvenih pravic, le pod pogojem, da (stečajni upravitelj) izločitveno pravico prereka (2. odstavek 300. člena v zvezi s 2. odstavkom 310. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami, »ZFPPIPP«)).(1) Če drugo tožena stranka ne bi prerekala prijavljene izločitvene pravice, bi tožeča stranka imela v celoti priznano izločitveno pravico, saj ji je bila priznana na vseh prijavljenih delih nepremičnine, etažno lastnino pa bi bilo mogoče vzpostaviti kljub stečajnemu postopku, saj postopkov po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami, »ZVEtL«) stečajni postopek ne ovira.(2) Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz podseznama številka 1 h končnemu seznamu preizkušenih terjatev (priloga A 4) izhaja, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo za uveljavljanje izločitvene pravice le zoper drugo toženo stranko. V zvezi z ugovorom nerazumljivosti pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izrek prvostopenjskega sodišča pravilen in razumljiv, saj se s sklepom zavrže tožba in ne tožbeni zahtevek, zato tožbenega zahtevka ni treba prepisovati v izrek.

10V zvezi z zahtevki zoper drugo toženo stranko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ZLNDL ne predstavlja pravne podlage za pridobitev zatrjevane pravice tožeče stranke, ker 2. odst. 1. člena tega zakona določa, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti s strani tujih pravnih oseb uredi s posebnim zakonom. Tožeča stranka meni, da do uveljavitve ZLNDL priposestovanje sicer res ni bilo mogoče, je pa do tedaj imela pravico uporabe zemljišča. Ker pa vse od leta 1997 ni bil sprejet drug zakon, o katerem govori zgoraj omenjeni 2. odst. 1. člena ZLNDL, se mora ob upoštevanju temeljnih načel Ustave Republike Slovenije, predvsem načela enakosti pred zakonom in pravice do lastnine, tudi za tožečo stranko uporabiti ZLNDL.

11Navedeno pritožbeno stališče tožeče stranke je materialno pravno zmotno. Kot je tudi že bilo ugotovljeno v sodni praksi, drugi odstavek 1. člena ZLNDL jasno določa, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ne glede na to, ali je bil sprejet zakon, ki ga predvideva 2. odst. 1. člena ZLNDL, ali ne, se ZLNDL za tuje fizične in pravne osebe glede na citirano določilo 2. odstavka 1. člena tega zakona ne more uporabljati.

12Iz tega je izhajalo tudi sodišče prve stopnje, ko je pravilno ugotovilo, da se v konkretnem primeru uporablja UZITUL in da bi morala tožeča stranka dokazati, da je do sprejetja UZITUL, to je 25. 6. 1991, potekla 10-letna priposestvovalna doba na nepremičnini, to pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja, saj je bila nepremičnina zgrajena leta 1988. Iz 2. odstavka 16. člena UZITUL izhaja, da do ureditve pravic tujih oseb na nepremičninah, le-te ne morejo pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah na območju Republike Slovenije, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Z dnem uveljavitve UZITUL je torej tožeča stranka izgubila možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že zato, ker priposestvovalna doba ni mogla poteči. Zatorej je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Pritožbeno sodišče pa še izpostavlja, da tudi sicer priposestvovanje na nepremičnini, ki je bila v družbeni lasti, zaradi določbe 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami, »ZTLR«), ki je preprečevala priposestvovanje lastninske pravice na družbeni lastnini, ni bilo mogoče.

13Nadalje pritožba prvostopenjskemu sodišči očita, da niti z besedo ne navaja določb MSVN (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 20/02, MSVN),(3) zlasti priloge G, s čimer je podana kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter še izpostavlja, da ravno priloga G MSVN izrecno predpisuje, da varuje in ponovno vzpostavlja pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe na dan 31. 12. 1990, to je tudi pravico do pridobitve lastnine na nepremičnini s priposestvovanjem.

14Priloga G MSVN v 2. členu določa, da država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. decembra 1990. To pomeni, da so varovane zgolj že pridobljene pravice. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe iz leta 1988 na nepremičninah dobila pravico uporabe, na podlagi pridobitve le-te pa UZITUL ne omogoča priposestvovanja. Tudi na dan 31. 12. 1990 je imela pritožnica na spornih nepremičninah le pravico uporabe, ne pa lastninske pravice, ki bi jo pred tem pridobila na pravnoposlovni podlagi ali s priposestvovanjem To pomeni, da razen pravice uporabe na nepremičnini ni imela nobene pravice, ki bi ji jo lahko in bi jo morala priznati Republika Slovenija na podlagi določb MSVN in njegovih prilog.

15Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, ker ni upoštevalo pogoja obstaja dejanske vzajemnosti glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji s strani pravnih oseb z območja Republike Srbije ter ni počakalo na izdajo mnenja Ministrstva za pravosodje RS glede obstoja vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL in s priposestvovanjem. Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije naj bi namreč ugotovilo, da obstaja vzajemnost tudi glede priposestvovanja, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Kot že zgoraj pojasnjeno, tožeča stranka zaradi uveljavitve UZITUL lastninske pravice na nepremičninah ni mogla priposestvovati. Tudi neupoštevaje določbe UZITUL pa tožeča stranka lastninske pravice na nepremičnini ni mogla pridobiti s priposestvovanjem oziroma na drug originaren način. Z vprašanjem pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na pravnoposlovni podlagi se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo, saj 22. člen ZFPPIPP za prijavo izločitvene pravice take podlage niti ne predvideva.(4)

16Da bi tožeča stranka lahko priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, bi morala izkazati, da je utemeljeno mislila, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki so: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika. V obravnavanem primeru pa ni izkazano, da bi tožeča stranka utemeljeno in upravičeno mislila, da so izpolnjene vse zgoraj naštete predpostavke za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, saj vse do leta 2007 ni razpolagala s takšno listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi in je tudi vedela, da ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi.

17Po določbi 72. člena ZTLR in uveljavljeni sodni praksi je bilo za priposestvovanje lastninske pravice potrebna dobroverna ali zakonita posest. V korist tožeče stranke bi bila po oceni drugostopnega sodišča sicer lahko izkazana zakonita posest v smislu določbe 1. odst. 72. člena ZTLR, saj je temeljila na veljavnem pravnem poslu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice. Takšna posest bi bila morala trajati najmanj deset let.(5) Priposestvovalna do uveljavitve ZLNDL v juliju 1997 nikakor ni mogla teči, saj skladno z 29. členom ZTLR priposestvovanje na stvari, ki je družbena lastnina, ni bilo mogoče. Tega pa ni mogla niti po uveljavitvi ZLNDL, ker je ZLNDL določil, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja uredi s posebnim zakonom. ZLNDL torej ni bil takšen zakon. Poleg tega je, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, z uveljavitvijo UZITUL tožeča stranka izgubila možnost priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, obdržala pa je le pravico uporabe, ki se z uveljavitvijo ZLNDL zato, ker je tožeča stranka tuja pravna oseba, ni preoblikovala v lastninsko pravico.

18Predpostavke za priposestvovanje so bile na novo določene s SPZ. Lastninsko pravico na nepremičnini lahko priposestvuje dobroverni lastniški posestni po preteku desetih let (2. odstavek 43. člena SPZ). Omejitev priposestvovanja nepremičnin v družbeni lastnini (29. člen ZTLR) je odpadla. Od uveljavitve SPZ naprej (1. 1. 2003) bi torej tožeča stranka lahko priposestvovala lastninsko pravico. Vendar bi morala njena dobroverna in lastniška posest trajati najmanj 10 let. Njena desetletna priposestvovalna doba bi se torej lahko začela šele 1. 1. 2003, zaključena bi morala biti do začetka stečajnega postopka. Priposestvovalna doba pa se ni zaključila do začetka stečajnega postopka, saj se je stečajni postopek nad prvim tožencem začel 4. 4. 2011. Poleg tega tožeča stranka ni niti bila dobroverna posestnica vse do leta 2007, saj je šele v tem letu pridobila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na vse navedeno je tudi vprašanje dejanske vzajemnosti v postopku nerelevatno in je sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, neutemeljen.

19Tožeča stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču še očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem L., ki je prejel original ZK dovolila leta 2007, in tudi ne ostalih dokazov, zaradi česar je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zavrglo oziroma zavrnilo tožbo oziroma tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tudi ta pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi (točka 11) pojasnilo, da je dokaze zavrnilo kot nepotrebne, saj je dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev v konkretni zadevi, dovolj razjasnjeno za meritorno odločitev. Tudi če bi priča izpovedala natanko tako, kot zatrjuje pritožnik, bi sodišče v povezavi z drugimi izvedenimi dokaz prišlo do enakega dokaznega zaključka.(6) V dokaznem postopku je bilo izkazano, da je tožeča stranka v zemljiškoknjižnem postopku predložila zemljiškoknjižna dovolila, na podlagi katerih je bil celo dovoljen vpis v zemljiško knjigo, zato dokazovanje pridobitve ZK dovolila na odločitev sodišča ne bi moglo vplivati.

20Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločbe in navaja, da je prvostopenjsko sodišče priznalo stroške obema pravdnima strankama, čeprav prvo tožena stranka sploh ni bila navzoča na naroku, na katerem je bila sprejeta sodba, to je 2. 10. 2014, in ni priglasila stroškov. Pritožbena navedba je neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo tožena stranka stroške pravočasno priglasila, in sicer v vlogi z dne 7. 5. 2013. Iz 163. člena ZPP izhaja, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, torej lahko tudi pred glavno obravnavo. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, kar pomeni, da mora stranka podati znesek stroška, ki ga zahteva (zahtevek) in opravilo, v zvezi s katerim so stroški nastali (pravotvorno dejstvo).(7) Navedeno je prvo tožena stranka v omenjeni vlogi tudi storila, priglasila je stroške nagrade za postopek in pavšalne stroške po tarifnih številkah 3100, 6002 in 6000 z DDV. Navedene stroške ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo.

21Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje svojo pritožbo, niso relevantne, zato se do njih pritožbeno sodišče ni opredelilo.

22Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep in sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

23Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve, je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi drugotožena stranka krije svoje stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

------

(1) Prim. VSL sklep I Cpg 1181/2013.

(2) Prim. VSL sklep I Cp 1290/2012 in VSL sklep II Cp 1303/2013.

(3) Prim. VSK sklep CDn 470/2014.

(4) Cst 54/2011: Sodišče se pri presoji o obstoju izločitvene pravice upnika omeji zgolj na vprašanje, ali je upnik lastninsko pravico pridobil na originaren način. Če je torej sodišče v pravdnem postopku ugotovilo, da upnikova izločitvena pravica ne obstaja, je torej ugotovilo le, da upnik lastninske pravice ni pridobil na izviren način. Tako se pokaže, da odločba sodišča o neobstoju izločitvene pravice še ne izključuje pridobitve lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom.

(5) Prim. VSL sodba I Cp 1872/2009.

(6) Dr. Ude, L, Betetto, N. et. al. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 358

(7) Prim. VSL sklep I Cp 1537/2011, tudi VSC sklep I Ip 65/2011 in VSL sklep II Cp 2682/2011.