16. člen UZITUL

Predlog se zavrne.

Lastnik stvari ima pravico od vsakogar zahtevati vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Da je tožnik lastnik stvari, je tožnik izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, da sporni del nepremičnine uporablja toženec, je toženec v postopku priznal. Toženec je postal državljan RS 12. 1. 2011, zato na podlagi določila drugega odstavka 16. člena UZITUL lastninske pravice na nepremičninah ni mogel pridobiti na podlagi priposestvovanja, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Dobroverni in zakoniti posestnik (kar ustreza tudi pojmu dobroverni lastniški posestnik) nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10-ih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR, v zvezi z 268. členom SPZ, oziroma 269. členom SPZ). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, saj na dan 25.6.1991, ko je stopil v veljavo Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, ker od sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 5.3.1986 še ni preteklo 10 let. Od omenjenega trenutka dalje (25.6.1991) namreč tuje osebe (v konkretnem srbska pravna oseba) v Republiki Sloveniji niso mogle pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Stečajni dolžnik ima pasivno procesno in materialnopravno legitimacijo v pravdi na ugotovitev (ne)obstoja izločitvene pravice le, če je ta izločitveno pravico prerekal, sicer pa ne. ZLNDL ne velja za tuje fizične in pravne osebe. V konkretnem primeru se uporablja UZITUL, zato bi morala tožeča stranka dokazati, da je do njegove uveljavitve dne 26. 6. 1991 že potekla desetletna priposestovalna doba. Od tega trenutka dalje pa tujci v Republiki Sloveniji niso mogli pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Na dan 31. 12. 1990 je imela pritožnica na spornih nepremičninah le pravico uporabe, ne pa lastninske pravice, ki bi jo pred tem pridobila na pravnoposlovni podlagi ali s priposestvovanjem To pomeni, da razen pravice uporabe na nepremičnini ni imela nobene pravice, ki bi ji jo lahko in bi jo morala priznati Republika Slovenija na podlagi določb MSVN in njegovih prilog.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je prišlo do lastninjenja tuje (srbske) pravne osebe glede nepremičnin v Sloveniji s sprejemom ZLNDL. Drugi odstavek 1. člena ZLNDL jasno določa, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ta zakon je Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Pravno podlago za odločitev glede lastninjenja spornega premoženja zato predstavljata Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanju nasledstva.

Do ureditve pravic tujih (hrvaških) oseb glede nepremičnin, ni prišlo že s sprejemom ZLNDL, saj je drugi odstavek 1. člena ZLNDL določil, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ta posebni zakon je Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

Tožnica zato, ker do izteka roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja ni bila sprejeta v slovensko državljanstvo, pogojev za odkup ni izpolnjevala. Ta pomanjkljivost ni bila formalna. Formalna bi bila, če bi bila tožnica v relevantnem času državljanka Republike Slovenije, pa vlogi za odkup ne bi predložila dokazila o izpolnjevanju tega pogoja.

Tožnik s trditvijo, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS, uveljavlja t.i. zakonodajno protipravnost. Redna sodišča niso pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov, takšna presoja je pridržana Ustavnemu sodišču RS, ki pa jo je glede Zakona o tujcih opravilo.

Premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZPIZ v sredstvih podjetij s sedežem izven Slovenije, ni bilo pod ingerenco Republike Slovenije, zato ne more biti predmet vračanja v naravi po ZPIZ. Po tem zakonu pa se podržavljeno premoženje ne vrača v obliki odškodnine.

Tuja pravna oseba je oseba civilnega prava. Zato premoženja, na katerem je njena lastninska pravica, ni mogoče vrniti.

Tuja delniška družba ne more biti zavezana za vračanje nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji.

Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Iz navedenih določb ZDen in Zakona o podjetjih izhaja, da je lahko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja le pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (domača pravna oseba), ki je bila ob uveljavitvi ZDen v družbeni oz. mešani lastnini, in to za podržavljeno premoženje, ki je med njenimi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. ZDen za tuje pravne osebe kot zavezanke po načelu teritorialnosti sploh ne velja, pač pa so tuje pravne osebe lahko zavezanke za vračanje podržavljenega premoženja le po predpisih svoje matične države.

Zavezanec se je lahko lastninsko preoblikoval v skladu z zakonodajo države, kjer ima sedež, vendar ne v delu družbenega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji predmet denacionalizacije in zavarovan s splošno določbo 88. člena ZDen in konkretno začasno odredbo o prepovedi razpolaganja in lastninskega preoblikovanja v tem delu.

Kadar se s tožbo uveljavlja zahtevek, samostojno ali skupno z zahtevkom za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, mora za ugotovitev ničnosti dejanski kupec tožiti tako prodajalca kakor tudi navideznega kupca, ker sicer ni tožena prava stranka (201. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). V vsem tem ima sodišče prav. Ne pa tudi v svojem načelnem stališču, da o tem vprašanju ni mogoče odločiti kot o predhodnem le ob udeležbi sedanjih pravdnih strank. Ko namreč zakon določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 12. člena ZPP). Zakon torej ne omejuje ugotavljanja pravice ali pravnega razmerja le na relaciji pravdnih strank in tako ne preprečuje, gledano na tu obravnavano zadevo, da bi se odločalo o pravici, ki se tiče tudi tretje osebe. Seveda pa ima takšna odločitev pravne učinke le v pravdi, v kateri je bila sprejeta (drugi odstavek 12. člena ZPP). Zato določb o enotnem sosporništvu (201. člen ZPP) ter z njimi povezanega vprašanja udel