VSL sodba in sklep I Cp 3390/2014

I. A) Pritožbi zoper sklep P 39/2012-46 z dne 8.10.2014 se delno ugodi in se izrek spremeni tako, da se glasi:

„Ugovor, vložen zoper plačilni nalog opr. št. P 39/2012-44 z dne 12.9.2014, se zavrne. Ugovoru, vloženemu zoper plačilni nalog opr. št. P 39/2012-43 z dne 12.9.2014, se ugodi in se plačilni nalog razveljavi.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

B) Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te odločbe dolžna toženi stranki plačati 36,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Pritožba tožene stranke proti sodbi opr. št. P 39/2012-38 z dne 29.8.2014 se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. in V. točka izreka) potrdi.

O pritožbi zoper sklep opr. št. P 39/2012-46 z dne 8.10.2014

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, vložen zoper naloga za plačilo sodne takse opr. št. P 39/2012-43 in P 39/2012-44 z dne 12.9.2014.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da se plačilna naloga z dne 12.9.2014 razveljavita. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklep označuje za pomanjkljiv, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine ugovornih navedb. Sklicuje se na 4. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in opozarja, da je bila tožencu postavljena začasna zastopnica, ki ni dolžna plačati sodne takse za toženo stranko. Začasna zastopnica s tožencem ne more vzpostaviti kontakta in mu izročiti plačilnega naloga. Meni, da sta bila plačilna naloga izdana brez podlage in napačno vročena začasni zastopnici. Ker se sodišče prve stopnje do tega ugovora, ki je bil podan že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, da je plačilo takse naloženo stranki in da zakonita zastopnica taks za stranko ni dolžna plačevati. S tako obrazložitvijo se sodišče ni opredelilo do bistva ugovornih navedb, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sklep se ne da preizkusiti, ker je v 5. točki nejasno zapisano: „v kolikor sodišče plačilnega naloga toženi stranki ne more vročiti, sodne takse iz njenega premoženja tudi ne more izterjati“. Ker je ravno zaradi nemožnosti vročanja toženi stranki postavljena začasna zastopnica, je obrazložitev nejasna. Absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP je podana, ker sta bila plačilna naloga vročena začasni zastopnici, kajti nepravočasno plačilo sodne takse ima za posledico fikcijo umika. Pravilno bi sodišče postopalo, če bi takso skušalo izterjati iz premoženja zastopanega, neplačane takse pa vpisalo v seznam taks in ravnalo po določbah o izterjavi neplačane takse. S tem, ko je sodišče sodno takso odmerilo ter plačilna naloga posredovalo začasni zastopnici (za toženo stranko, ki je začasni zastopnici neznana), je zmotno uporabilo materialno pravo (ni uporabilo 4. čl. ZST-1). Opozarja, da je zakonita zastopnica dolžna varovati interese in pravice zastopanega. Za nerazumno označuje, da se plačilna naloga vročata zakoniti zastopnici, ki, enako kot sodišče, ne more vzpostaviti kontakta s tožencem, sama pa taks ni dolžna plačati. Če takso zakonita zastopnica plača, do povrnitve stroškov plačila ni upravičena. Meni, da je institut začasnega zastopnika v konkretnem primeru izničen, ker je zastopanemu odvzeta možnost pravnega sredstva, ki je z ustavo zagotovljena pravica.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožencu, katerega dejansko bivališče je neznano, je bila postavljena začasna zastopnica, ki ima v postopku vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (prvi odstavek 83. čl. v zvezi z 79. čl. ZPP). Toženec (po zakoniti zastopnici) se je pritožil zoper sodbo z dne 29.8.2014. Z vložitvijo pritožbe je nastala taksna obveznost za postopek s pritožbo v višini 165,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah – Ur. list RS 37/2008 s spremembami). Sodišče prve stopnje, ki je nalog za plačilo te taksne obveznosti (plačilni nalog opr. št. P 39/2012-44) vročilo toženčevi začasni zastopnici – enako kot vsa druga pisanja, namenjena toženi stranki – je ravnalo pravilno. Ker je toženec neznanega bivališča, se vsa, tožencu namenjena pisanja, vročajo njegovi začasni zastopnici (tretji odstavek 137. čl. ZPP). Taksni zavezanec (toženec) lahko ugovarja, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (34.a. čl. Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Ker teh trditev v ugovoru ni, je ugovor utemeljeno zavrnjen. Sodno takso za pritožbo je dolžan plačati toženec. Če ne bo plačana, jo bo sodišče vpisalo v seznam neplačanih taks in ravnalo po določbah o izterjavi neplačane takse (tretji odstavek 4. čl. ZST-1). V prvostopenjskem sklepu in v pritožbi se pravilno navaja, da zakonita zastopnica te taksne obveznosti ni dolžna plačati (prvi odstavek 4. čl. ZST-1).

5Plačilni nalog opr. št. P 39/2012-44 z dne 12.9.2014 je torej utemeljeno izdan in ugovor zoper ta plačilni nalog pravilno zavrnjen. Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog opr. št. P 39/2012-44 je potrjena in pritožba v tem delu zavrnjena (2. točka 365. čl. ZPP).

6Utemeljeno pa toženec (po začasni zastopnici) ugovarja plačilnemu nalogu opr. št. P 39/2012-43, s katerim je nanj naslovljen poziv za plačilo sodne takse za postopek s pritožbo, ki jo je v svojem imenu vložila zakonita zastopnica zoper IV. točko izreka sodbe (pritožba z dne 9.9. 2014 na list. št. 116). Te pritožbe začasna zastopnica ni vložila v toženčevem imenu, zato toženec ni zavezanec za plačilo te taksne obveznosti (prvi odstavek 3. čl. ZST-1).

7Ker sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom P 39/2012-43 takso za pritožbo z dne 9.9.2012 (v spisu na list, št. 116, označena kot listina P 39/2012-39) neutemeljeno zahteva od toženca, je toženčevemu ugovoru treba ugoditi. Pritožba je v tem delu utemeljena. Izpodbijani sklep je spremenjen tako, da se plačilni nalog opr. št. P 39/2012-43 razveljavi (3. točka 365. čl. ZPP).

8Ker je toženec s pritožbo delno uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka: sestava pritožbe 25,00 EUR (tar. št. 3220 Zakona o odvetniki tarifi – ZOdvT), materialni stroški 5,00 EUR (tar. št. 6002), DDV 6,60 EUR, skupaj 36,60 EUR.

O pritožbi zoper sodbo opr. št. P 39/2012-38 z dne 29.8.2014

9Na podlagi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi opr. št. VL 177715/2010 z dne 8.12.2010 je razveljavljen (I. točka izreka). Toženi stranki je naložena obveznost plačila zneska 1.642,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2010 dalje (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo zamudnih obresti za dan 2.12.2010 je zavrnjen (III. točka izreka). Stroški začasne zastopnice so odmerjeni v višini 201,67 EUR in bodo začasni zastopnici nakazani iz založenega predujma (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 366,67 EUR (V. točka izreka).

10Zoper II. in V. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker sodbe ni izdala sodnica posameznica, ki je vodila postopek pred izdajo sodbe. Uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Brez trditvene podlage je sodišče ugotovilo, da je bil po zavarovalni polici 160402284476 plačan samo prvi obrok v višini 84,54 EUR, čeprav je tožnik v prvi pripravljalni vlogi navedel, da sta bila plačana tudi drugi in tretji obrok po 86,00 EUR. Ker tega, da ni bilo plačanih 9 obrokov, ni zatrjevala nobena stranka, sodišče tega ne bi smelo ugotavljati. Prekršeno je načelo obojestranskega zaslišanja. Z argumentacijo, da je po zavarovalnih policah št. 160402284476 in 4472255010 tožena stranka plačala samo prvi obrok, je kršena 14. točka drugega dostavka 339. čl. ZPP. Meni, da temelj ni podan, ker tožnik ni koristil storitev iz zavarovalne pogodbe, pa mora kljub temu plačati kar 1.862,69 EUR. Pogodbo označuje za oderuško in zato nično. Opozarja, da pravilno izračunan znesek zakonskih zamudnih obresti znaša 122,88 EUR in ne 122,90 EUR. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Zapis, da se je tožena stranka strinjala s predloženim obračunom obresti, je napačen, saj so obresti objektivna posledica zamude in ne stvar zasebnopravnih dogovorov oz. procesnih razpolaganj. Meni, da bi morali biti toženi stranki priznani izvršilni stroški, ker je z ugovorom zoper sklep o izvršbi uspela v celoti.

11Pritožba ni utemeljena.

12Pritožnik smiselno ugovarja kršitev načela neposrednosti, ki pa ni bilo kršeno, ker glavna obravnava na bila izvedena (4. čl. ZPP in drugi odstavek 454. čl. ZPP). Očitek kršitve iz 1. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

13Očitek, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ni utemeljen. Glede toženčeve obveznosti plačila premije po zavarovalni polici št. 160402284476 je tožeča stranka podala konkretne navedbe v vlogi z dne 12.3.2012, tožena stranka pa je oporekala obveznosti v celoti. Odločeno je skladno s trditvami tožeče stranke, da je premijo 858,54 EUR toženec plačal ob podpisu pogodbe v višini 84,54 EUR in dva obroka po 86,00 EUR ter dolguje še sedem obrokov po 86,00 EUR, to je 602,00 EUR. Drugačen opis obveznosti v zadnji alineji 15. točke obrazložitve (da nobeden od obrokov ni bil plačan) ne ustvarja nejasnosti, ker je sodišče navedlo, da v celoti sledi trditvam tožeče stranke, te pa so jasne in utemeljene z listinami, ki jih sodišče ocenjene kot verodostojne.

14Očitek, da temelja za plačilo ni, ker zavarovalni primer ni nastopil ter je zato pogodba oderuška in nična, ni sprejemljiv. Zavarovalna pogodba je aleatorna, kar pomeni, da je obveznost tožene stranke odvisna od bodočega, negotovega dogodka. Toženčeva obveznost ni odvisna od tega, ali se bo riziko uresničil ali ne (921. čl. Obligacijskega zakonika).

15Pritožbeni očitek – da je sodišče nepravilno ugotovilo višino obresti, ker seštevek zneskov 15,73 EUR in 107,15 EUR znaša 122,88 EUR in ne 122,90 EUR, kot je ugotovilo sodišče – ni dovoljen, zato nanj pritožbeno sodišče ne odgovarja. Odločitev je izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Ker pritožba nasprotuje rezultatu računske operacije – dejanski ugotovitvi – ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za nepravilno uporabo materialnega prava.

16Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka; toženec se zahtevka ni uspel ubraniti, zato do povrnitve stroškov ni upravičen. Sklep o izvršbi je bil razveljavljen tudi v kondemnatornem delu zato, ker prisojeni znesek nima podlage v listini, kakor je bila v predlogu za izvršbo označena. Ker to dejstvo vpliva zgolj na obliko izreka sodbe, ne pa na uspeh strank v postopku, toženec tudi do povrnitve izvršilnih stroškov ni upravičen (154. čl. ZPP).

17Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.