4. člen ZST-1

Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.

Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.

Nastanek taksne obveznosti je pogojen z vložitvijo vloge, ki ima vse zakonsko predpisane sestavine za tožbo. Meja med vlogo, ki jo sodišče obravnava kot drugo vlogo, vloženo pred pravdnim sodiščem, in za katero ni predpisana taksna obveznost, in vlogo, ki jo sodišče obravnava kot nepopolno tožbo, ni opredeljena. Edino zanesljivo ločnico lahko predstavlja zakonska opredelitev pojma tožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo procesni zakon, ko je obrazložilo, da z zakonom določeni roki niso podaljšljivi in je predlog tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 34. člen ZST-1 v povezavi s 110. členom ZPP. Takšno stališče je zavzela obširna sodna praksa tako v primerih drugih zakonsko določenih rokov kot tudi v primeru petnajstdnevnega zakonsko določenega roka za plačilo sodne takse. Sodna praksa je že zavzela stališče, da specialno določilo iz 4. člena ZST-1 (da skrbnik odsotnega, katerega prebivališče je neznano, in skrbnik za premoženje, katerega lastnik je neznan, ter začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, niso dolžni plačevati taks za tistega, ki ga zastopajo) razveljavlja splošno določilo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča. Navedeno ne pomeni, da taksna obveznost ne nastane in je tudi v obravnavanem primeru nastala, razlika je le v tem, da sodišče skladno z določilom 4. člena ZST-1 neplačano takso vpiše v seznam taks in jo kasneje, ko je znano premoženje zastopanih, izterja, zadevo pa začne obravnavati brez plačila sodne takse,

Sodišču prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pripetila očitna pisna pomota, ko se je sklicevalo na izjavo na obrazcu ZST-1. Ta pomota ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Posledica zavrnitve ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je, da plačilni nalog ostane v veljavi. V obravnavani zadevi pa plačilnih nalogov, zoper katera je toženec vložil ugovora, ni več, saj jih je prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o obeh ugovorih razveljavilo. Prvostopenjsko sodišče je torej že samo naredilo prav to, kar je toženec zahteval s svojima ugovoroma. To pa pomeni, da za ugovora ni imel pravnega interesa, saj z njima ne bi mogel doseči zanj ugodnejših odločitev. Ugovor zoper katerega taksni zavezanec nima pravnega interesa, je nedovoljen, zato bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavreči (tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Spremembe odločitve iz zavrnitve ugovora v njegovo zavrženje ni mogoče šteti za strankin uspeh v postopku, zato toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zaradi tega je zakonodajalec posebej določil, da začasni zastopnik ni dolžan plačati takse za tistega, ki ga zastopa, taksa pa se izterja iz premoženja zastopanega (prvi in drugi odstavek 4. člena ZST-1). Navedeno specialno določilo derogira splošno določbo 8. člena ZST-1, ki določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanja sodišča.

Toženec ni uveljavljal dopustnih ugovornih razlogov. Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa, kar pa ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala in tudi ne, da tožencu takse ni treba plačati.

Zakonodajalec je posebej določil, da začasni zastopnik ni dolžan plačati takse za tistega, ki ga zastopa, taksa pa se izterja iz premoženja zastopanega (prvi in drugi odstavek 4. člena ZST-1). Navedeno specialno določilo razveljavlja tudi splošno določilo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanja sodišča. Stranka, ki ji je postavljen začasni zastopnik, po pojasnjenem ni oproščena plačila sodne takse, zato tudi lahko predlaga taksno oprostitev v skladu z 11. členom ZST-1.

Začasni zastopnik opravlja vsa dejanja v imenu in za račun stranke.

„Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti. V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (1. odstavek 36. člena ZST-1). Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 1. (oziroma 2.) odstavka 4. člena ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu, zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati.

Taksni zavezanec za plačilo sodne takse je toženec, ki ga zastopa začasna zastopnica, ne pa začasna zastopnica. Druge pritožbe začasna zastopnica ni vložila v toženčevem imenu, zato toženec ni zavezanec za plačilo te taksne obveznosti. Zavarovalna pogodba je aleatorna, kar pomeni, da je obveznost tožene stranke odvisna od bodočega, negotovega dogodka. Toženčeva obveznost ni odvisna od tega, ali se bo riziko uresničil ali ne.

Glede na to, da je začasna zastopnica odvetnica, torej prava vešča oseba, se v konkretnem primeru domneva, da pozna pravo in s tem tudi določilo 4. člena ZST-1, ki določa, da začasni zastopnik ni dolžan plačevati sodnih taks tistega, ki ga zastopa. Strošek za plačilo takse zato ni potrebni strošek zastopanja.

Pritožba je procesno sredstvo, ki je podlaga samostojnemu (pritožbenemu) postopku, v katerem odloča drugo (pritožbeno) sodišče, zato se v njej ni moč le pavšalno sklicevati na razloge iz vlog, ki so bile podane v predhodnih fazah postopka, temveč jih je potrebno konkretno opredeliti.