VSL sodba II Cp 2572/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 8. 6. 2011, št. 478-13/2011-3, ki sta jo sklenili toženi stranki glede nepremičnin s parc. št. 3381/4 in 3381/5, obe k. o. X, nična, ter da se pri navedenih parcelah v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica prve toženke. Tožniku je naložilo, da toženima strankama povrne njune pravdne stroške.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Vztraja na stališču, da je prodajna pogodba nična, saj parceli sodita v območje površin za promet in zato predstavljata javno dobro, s katerimi pravni promet ni mogoč. Neresnična je navedba v 5. točki pogodbe, da se parceli prodajata bremen in stvarnih pravic prosto, saj tožnik oziroma njegovi predniki po parc. št. 3381/5 že več kot 100 let vozijo z vozovi ter s kmetijsko mehanizacijo. V postopku prodaje ni bila zagotovljena javnost pravnega posla ter enako obravnavanje vseh udeležencev (8. in 6. člen Zakona o stvarnem premoženju države in lokalnih samoupravnih skupnosti, ZSPDSLS). Prva toženka namreč ni spoštovala določbe 40. člena Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da mora biti namera o sklenitvi neposredne pogodbe objavljena na spletni strani najmanj 15 dni. Posledično se tudi ni pogajala z osebami, ki bi bile zainteresirane za nakup, temveč je sodeloval le drugi toženec, tako da s prodajo ni bila dosežena optimalna cena.

3V odgovoru na pritožbo toženca nasprotujeta pritožbenim očitkom ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev priglašenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). V skladu z navedeno določbo lahko prizadeta oseba uveljavlja, da je vknjižba v zemljiški knjigi iz materialnopravnega razloga neveljavna, ter zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižnega stanja, če je zaradi tega kršena njena pravica.

6Pritožba ima načeloma prav, da so javne ceste javno dobro in kot take zunaj pravnega prometa, zaradi česar lastninske pravice na njih ni mogoče pridobiti. Takšna omejitev izhaja iz Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC), ki je veljal v času sklenitve prodajne pogodbe (2. odstavek 2. člena ZJC), enako pa določa tudi sedaj veljavni Zakon o cestah (2. odstavek 3. člena ZCes-1). Zmotno pa je prepričanje, da za opredelitev takšnega statusa zadostuje že zgolj okoliščina, da v naravi po zemljišču poteka pot.

7Javna cesta je le tista prometna površina, ki jo pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije (2. točka 1. odstavka 14. člena ZJC), pri čemer med javne ceste sodijo tudi javne poti (2. odstavek 3. člena ZJC). Nadalje tudi Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) določa, da objekt pridobi status javnega dobra z ugotovitveno odločbo, ki jo (v primeru, da gre za javno dobro lokalnega pomena) izda občinska uprava (21. člen ZGO-1). Takšna odločba nato predstavlja podlago za zaznambo v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1).

8Za odločitev v zadevi je tako bistveno, ali je bila sporna pot po zemljiščih parc. št. 3381/4 in 3381/5 z aktom kategorizirana kot javna pot. Odgovor na to vprašanje pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje negativen, saj sporna pot ni navedena v seznamu javnih poti in lokalnih cest Občine Žužemberk (priloga B10). Na podlagi omenjenega seznama tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da predmetna pot ni bila opredeljena kot javna pot (četudi bi bilo to smotrno, kot zatrjuje tožnik v tožbi). Da bi bila pot namenjena splošni uporabi, ne izhaja (vsaj posredno) niti iz ostalih listin v spisu (zemljiškoknjižnega izpiska z dne 30. 4. 2011 - priloga A8, ter prodajne pogodbe - priloga A3). Pritožbena trditev, da gre za javno dobro, zato ne drži. Okoliščina, da sta (bili) parceli v lasti občine ter namenjeni prometu, takšnega zaključka še ne omogoča. Ker gre za nekategorizirano pot, zakonska prepoved razpolaganja (2. odstavek 2. člena ZJC) zanjo ne velja, kar pomeni, da ni mogoče odreči veljavnosti prodajni pogodbi. Po povedanem se stališče izpodbijane sodbe (o veljavno sprejeti odločitvi občine o prodaji) izkaže za pravilno, kljub nekoliko pomanjkljivi obrazložitvi, ki ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali gre za javno dobro ali ne. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZJC, so zato neutemeljeni.

9Pritožba nadalje ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bil postopek prodaje izveden nepravilno. Na trditve tožnika, da občina (prva toženka) ni spoštovala postopkovnih določb ZSPDSLS, je v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje na strani sedem obrazložitve sodbe. Glede na določilo pete alineje prvega odstavka 23. člena ZSPDSLS je prodaja z neposredno pogodbo dopustna, če je ocenjena vrednost premoženja pod 20.000,00 EUR. Ta pogoj je bil v danem primeru nedvomno izpolnjen, saj je prodajna cena znašala 600,40 EUR.

10Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 40. člen Uredbe, ki določa, da mora občina tudi pri takšnem načinu prodaje zbirati ponudbe interesentov ter se z njimi pogajati za čim višjo ceno. Omenjena določba se lahko nanaša zgolj na tiste primere, za katere že sam zakon določa, da je treba (tudi) pri neposredni prodaji objaviti namero o prodaji ter izbrati najbolj ugodnega ponudnika. Takšne zahteve pa ZSPDSLS za primere, ko je vrednost prodaje pod 20.000,00 EUR, ne predpisuje. Pritožbeno sklicevanje na določbo 40. člena Uredbe je zato neutemeljeno. Prodajna pogodba tudi v tem pogledu ni nična, saj kogentne zakonske določbe niso bile v ničemer prekršene (86. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Že to je zadosten razlog, da tožnik z uveljavljanim tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

11Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ni izpolnjen niti drug pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka iz izbrisne tožbe. Tožnik je namreč v skopi trditveni podlagi navajal le, da mu drugi toženec kot nov lastnik preprečuje vožnje. Pri tem pa ni zatrjeval, da ima (služnostno) pravico, niti ni navajal dejstev (o rednih vožnjah vso priposestvovalno dobo), ki bi omogočala takšen materialnopravni zaključek. Tožnik pomanjkljive trditve sicer dopolni v pritožbi (z navedbami, da s predniki že več kot 100 let uporablja pot za kmetijske potrebe), česar ni mogoče upoštevati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (286. in 337. člena ZPP). Ne glede na to pa tožnik še vedno ne pojasni, kako je zaradi prodaje zemljišč prizadet v svojih pravicah. Odločilno je namreč, ali je služnostna pravica zaradi tega prenehala oziroma je kako drugače omejena, nikakor pa ne zadošča zgolj to, da ga novi lastnik ovira pri izvrševanju. Ker kršitev pravice ni bila zatrjevana in tudi ne dokazana, tožnik ni aktivno legitimiran za predmetno tožbo, kar še dodatno potrjuje pravilnost sprejete odločitve.

12V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo obeh tožencev pa glede na njuno vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, saj nista pripomogla k rešitvi zadeve, zato tudi toženca pritožbene stroške trpita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).