VSL sodba in sklep II Cpg 1691/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede:

- odločitve o razveljavitvi prvega odstavka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 207514/2012 z dne 28. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 560,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila ter za znesek 151,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila;

- odločitve o razveljavitvi tretjega odstavka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 28. 12. 2012 in zavrnitvi zahtevka za povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov;

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o razveljavitvi prve točke izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 207514/2012 z dne 28. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka:

- za znesek 75,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila;

- za znesek 38,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila,

- za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 151,27 EUR od 18. 12. 2012 do vključno 27. 12. 2012.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 207514/2012 z dne 28. 12. 2012 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 77,77 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in povračilo obratovalnih stroškov za mesece od avgusta do oktobra 2006, od januarja do avgusta 2007, od maja do avgusta 2008, za oktober in november 2008, za februar in december 2009, ter od januarja do julija 2010, v skupnem znesku 635,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2012. Zakonske zamudne obresti, ki so tekle do zapadlosti vsakega posameznega računa do 17. 12. 2012, je tožeča stranka obračunala in znašajo 189,79 EUR. Od tega zneska zahteva še zakonske zamudne obresti od 17. 12. 2012 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka upravnik poslovne stavbe.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, ker je ob vložitvi predloga za izvršbo že potekel enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika - OZ (ki po drugem odstavku 355. člena OZ začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo). Navedlo je, da četudi gre za poslovno stavbo, in četudi 6. točka prvega odstavka 355. člena OZ govori o večstanovanjskih stavbah, ta zakonska določba po analogiji velja tudi za upravnika poslovnih stavb, saj ni videti utemeljenega, še manj pa pravičnega argumenta za takšno razlikovanje.

8Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo (na kar višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se v konkretnem primeru ne bi smelo sklicevati na določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ(1), ker se ta zakonska določba nanaša zgolj na terjatve upravnika večstanovanjske hiše (stavbe) in je ni mogoče uporabiti za upravnika poslovne stavbe. Pravni pojem „večstanovanjska stavba“ je definiran v drugem odstavku 2. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), in sicer, da so dvo in več stanovanjske stavbe samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji. Jezikovna razlaga te zakonske določbe narekuje, da se ta člen ne uporablja za poslovne stavbe. Zato določba 6. točke prvega odstavka 346. člena OZ ni lex specialis glede na določbo 346. člena OZ, kot je smiselno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

9Da je to materialnopravno stališče pravilno, potrjuje tudi namenska razlaga določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Namen te določbe je bil namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju, ter njihove obveznosti po določbi 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu (torej dobave, izvršene za potrebe gospodinjstva)(2). Namen je torej v izenačitvi položajev. Uporaba določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ (enoletnega roka) v situacijah, kot je obravnavana, pa bi v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo plačilo neposredno dobaviteljem. Za te terjatve bi namreč še vedno veljal triletni zastaralni rok, ker gre za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člena OZ). Za takšno razlikovanje pa po prepričanju višjega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga.

10Nenazadnje je treba poudariti, da enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj (po preteku koliko časa) preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene(3). Poleg tega je institut zastaranja izjema od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato ga je treba razlagati zožujoče.

11Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje ob presoji, ali je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, zmotno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tako za terjatve iz naslova stroškov upravljanja, kot za terjatve za povračilo obratovalnih stroškov, velja (enak) enoletni zastaralni rok (če bi šlo za terjatve upravnika večstanovanjske hiše in bi bila dobava opravljena za potrebe gospodinjstva, bi bila ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna), so izostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravnim temeljem posameznih postavk v vtoževanih računih (npr. stroški ogrevanja, odvoz smeti, funkcionalni stroški, varovanje, bančni stroški, čistilna dela, stroški upravljanja, ...). Če imajo ti stroški pogodbeni podlago in če je obe pravdni stranki mogoče opredeliti kot gospodarska subjekta, terjatve iz tega naslova zastarajo v triletnem zastaralnem roku (349. člen OZ). Če temeljijo na neupravičeni obogatitvi, pa zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ).

12Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna vsaj v delu, v katerem je le-to zavrnilo zahtevek tožeče stranke za terjatve, v zvezi s katerimi je do vložitve tožbe dne 27. 12. 2012 potekel tudi že petletni zastaralni rok. Ta rok je namreč najdaljši zastaralni rok in je s potem slednjega tudi za terjatve, ki so zastarale v krajšem zastaralnem roku (npr. stroški upravljanja) gotovo, da so zastarane.

13Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 28. 12. 2012, kar pomeni, da so bile ob vložitvi tožbe zastarane(4) vse terjatve, katerih plačilo bi tožeča stranka lahko zahtevala do 28. 12. 2007 (torej tako stroški upravljanja, kot obratovalni stroški). Višje sodišče po materialnopravni presoji trdivene podlage tožeče stranke (red. št. 9, prim. z obračunom na prilogi A3 spisa) ugotavlja, da so do vložitve predloga za izvršbo (tožbe) terjatve za mesece od avgusta 2006 do oktobra 2006 in za mesece od januarja 2007 do julija 2007 (oz. vtoževana razlika po mesečnih obračunih, ki ni bila plačana) že zastarale. Iz povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, pravilna v delu, v katerem se nanaša na:

- znesek 1,09 EUR z valuto 2. 2. 2007;

- znesek 1,42 EUR z valuto 2. 3. 2007;

- znesek 1,17 EUR z valuto 3. 5. 2007;

- znesek 0,62 EUR z valuto 20. 7. 2007;

- znesek 0,56 EUR z valuto 11. 8. 2007;

- znesek 0,96 EUR z valuto 4. 9. 2007;

- znesek 3,30 EUR z valuto 29. 9. 2007;

- znesek 1,71 EUR z valuto 13. 10. 2007;

- znesek 20,52 EUR z valuto 27. 10. 2007;

- znesek 44,29 EUR z valuto 7. 11. 2007;

skupaj 75,64 EUR (s pripadki).

Glede na navedeno in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke delno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP). Glede na določbo 344. člena OZ delna potrditev odločitve o glavni terjatvi narekuje tudi delno potrditev izpodbijane odločitve v obrestnem delu (tožeča stranka je svoj zahtevek oblikovala tako, da je obračunala obresti v posebni listini). Zato je višje sodišče potrdilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zastaranih terjatev v kapitalizirani višini 38,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje (njihova višina izhaja iz obračuna obresti, ki je priloga te odločbe).

14Poleg tega je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo procesnih obresti od zneska 151,27 EUR (189,79 EUR - 38,52 EUR) za obdobje od 18. 12. 2012 do vključno 27. 12. 2012. OZ namreč v 381. členu določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 28. 12. 2012, zato ji po materialnem pravu (na katerega višje sodišče pazi po uradni dolžnosti) pred tem datumom procesne obresti ne gredo.

15V preostalem delu je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe (354. člen ZPP). Ker končni uspeh postopka še ni znan, je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja in upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za terjatve upravnika poslovne stavbe, za katere ne velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 354. člena OZ. Pri tem velja pripomniti, da tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja, ki imajo pogodbeno podlago in vračilo obratovalnih stroškov, ki imajo podlago v neupravičeni obogatitvi. Če bo ugotovilo, da vtoževane terjatve niso zastarale, bo moralo presojati še utemeljenost ostalih ugovornih razlogov, ki jih sodišče prve stopnje dosedaj ni presojalo.

16Glede na delno razveljavitev se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----------------------

Op. št. (1): v 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ je določeno, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Op. št. (2): Kranjc, V,: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014.

Op. št. (3): prim. sodba VS RS II Ips 608/2006 z dne 15.1.2009, VSM sodba I Cpg 330/2013 z dne 16. 1. 2014, VSM sklep I Cp 420/2014 z dne 2. 7. 2014.

Op. št. (4): neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka pripoznala (nezastaran) dolg, niti da bi pripoznala zastarano obveznosti.