354. člen OZ

Tožnica je najkasneje v letu 2014 vedela tako za škodo kot za njenega povzročitelja. Zato se izkaže, da je sodišče ugovoru zastaranja materialnopravno pravilno ugodilo. Subjektivni petletni rok iz 354. člena OZ, ki je na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ začel teči, ko je tožnica izvedela za povzročitelja in škodo, je namreč potekel še preden je vložila tožbo.

Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe. Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in tož

Obstoj nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga napolni sodišče in ne gre za vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjala izvedenka.

Nikakor tako ne more glede na ugotovljeno, kdaj in kako je tožeča stranka pozivala toženo stranko k poplačilu iz sredstev zavarovanj, držati pritožbeno stališče, da tožeči stranki ni bilo znano drugega kot to, da tožena stranka sme zahtevati bančne garancije, ne pa, če jih je pridobila in ne njena zapadlost in da je vse to zvedela šele med tem postopkom, saj po prepričanju pritožbenega sodišča, če bi to res držalo, tožeča stranka ne bi pozivala tožene stranke že k vnovčitvi bančnih garancij. Škodo, ki je nastala tožeči stranki, v okoliščinah konkretnega primera namreč predstavljajo neplačani zneski po izstavljenih situacijah, povzročitelj škode pa je tožena stranka, ki ni vnovčila bančnih garancij za poplačilo teh neplačanih terjatev s strani naročnika tožeče stranke. Škodni dogodek je nastal najkasneje na dan izteka bančnih garancij, kar je bilo 15. 9. 2007 oziroma 31. 5. 2006 oziroma do 15. 3. 2007, ker je s tem dokončno odpadla možnost, da bi bila tožeča stranka poplačana iz bančnih garancij in ker je tožeča stranka tedaj vedela tudi za povzročitelja škode in obseg škode (vtoževana terjatev), je začel teči triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev 16. 9. 20

Iz trditev ni mogoče razbrati, da naj bi deklica umrla zaradi toženkinega ravnanja. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je pravna razlika med prekinitvijo nosečnosti, ker plod ne bo razvil bistvenega za življenje, in smrtjo, ker otrok nima razvitih bistvenih življenjskih funkcij. Sodišče bo moralo v novem postopku najprej rešiti ugovor zastaranja glede na to, kdaj je tožeča stranka izvedela za možnost strokovne napake (subjektivni rok). Če bo ugovor neutemeljen, s strankama razpravljati in ugotoviti ali tožeča stranka uveljavlja pravno priznano škodo. Nato pa ugotoviti, če je bilo mogoče v času, ko je nosečnost spremljala tožena stranka, z ustreznimi preiskavami upoštevaje glede na takratno medicinsko doktrino, strokovne standarde in razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji ugotoviti bolezni otroka in tožeči stranki omogočiti odločitev.