VSL sodba II Cpg 955/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v II. točki izreka ugotovi, da je na dan 13. 1. 2011 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 985,62 EUR;

- v III. točki izreka, skladno s pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 29/2011 z dne 28. 11. 2011, ki je postal pravnomočen dne 24. 2. 2012, toženi stranki v korist tožeče stranke naloži v plačilo znesek 433,67 EUR do 24. 2. 2021, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

- v IV. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 22,69 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 7,58 EUR od 25. 9. 2009 dalje do plačila, 7,58 EUR od 29. 10. 2009 dalje do plačila in 7,53 EUR od 15. 11. 2009 dalje do plačila;

- v V. točki izreka toženi stranki naloži v plačilo 270,07 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 128,59 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 152133/2012 z dne 13. 10. 2012 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan 7. 5. 2010 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 75,90 EUR (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči do 24. 2. 2021 plača znesek 33,40 EUR, od tega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 17,70 EUR toženčevih pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da v obravnavanem primeru ni uporabljiva določba 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Res je sicer, da skladno z določbo 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP sme družba, po uvedbi prisilne poravnave opravljati redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavati svoje obveznosti iz teh poslov. Dovoljena so tudi plačila za obveznosti, ki so nastale pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, če je tako plačilo skladno s 1. odstavkom 34. člena ZFPPIPP (torej, če gre za posle, ki so nujni za redno poslovanje družbe). Vendar pa citirana člena urejata zgolj omejitve dolžnikovih ravnanj med tem postopkom. Ne nanašata se na sodno uveljavljanje terjatev po potrditvi prisilne poravnave. Pravni učinki potrjene prisilne poravnave so urejeni v 4.5 oddelku ZFPPIPP. V 1. odstavku 212. člena je tako določeno, da prisilna poravnava učinkuje na vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik terjatev prijavil. V 1. odstavku 213. člena je nadalje določeno, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane in prednostne terjatve ter na izločitvene pravice. Terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, se nanaša na tekoče stroške, povezane z uporabo poslovnega prostora, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Kot takšna predstavlja navadno terjatev, ki ne spada v nobeno izmed skupin, naštetih v 213. členu ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava učinkuje na vtoževane terjatve in jo je posledično treba upoštevati.

6Pritožnik pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je za zastaranje terjatev tožeče stranke, ki je upravnik poslovne stavbe, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V citirani določbi je namreč jasno zapisano, da se uporablja zgolj za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka ni upravnik večstanovanjske hiše (ampak je upravnik poslovne stavbe), tožena stranka pa ni lastnik stanovanja (ampak je lastnik poslovnega prostora). Institut zastaranja predstavlja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), enoletni zastaralni rok pa izjemo od splošnega, petletnega (346. člen OZ). Izjeme je treba razlagati restriktivno. Uporaba analogije na način, kot je to (molče) storilo sodišče prve stopnje, ni dopustna.

7Da določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, izhaja tudi iz njene sistematične in namenske razlage. Pri tem velja poudariti, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 23/2014 izhaja, da je namen citirane določbe izenačitev pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki enake storitve dolgujejo neposredno dobavitelju, ter njihove obveznosti zastarajo v enem letu, po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ (gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva). Uporaba določbe 6. točke bi v situacijah, kot je obravnavana, pripeljala do nasprotnega položaja: etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki storitve (dobave) plačujejo neposredno dobaviteljem, bi postavila v slabši položaj od tistih, ki jih plačujejo upravniku. Prve namreč niso izvršene za potrebe gospodinjstva, zato ne zastarajo v enem letu.

8Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je za zastaranje vtoževanih terjatev mogoče uporabiti enoletni zastaralni rok, materialnopravno zmoten (341. člen ZPP). Ker tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi ni konkretno ugovarjala ne temelju ne višini terjatev (podala je zgolj ugovor zastaranja in ugovor, da je potrebno ob odločanju upoštevati pogoje prisilne poravnave), je pritožbeno sodišče samo ponovno presojalo ugovor zastaranja. Pri tem pripominja, da obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP). Skladno s 453. členom ZPP sodišče v tovrstnih sporih med drugim ne sme upoštevati novih dejstev, ki jih stranke navedejo v sicer pravočasnih pripravljalnih vlogah (v obravnavanem primeru v drugi pripravljalni vlogi).(1) Ker tožena stranka ugovora, da je Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe X (v nadaljevanju Pogodba, priloga A2) ne zavezuje ni podala pravočasno, je takšen ugovor neupošteven.

9Tožeča stranka del terjatve (stroške upravljanja in bančnega poslovanja) vtožuje na podlagi Pogodbe, preostanek pa na podlagi verzije, kot posebne oblike neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Pogodba v razmerju med pravdnima strankama predstavlja gospodarsko pogodbo (2. in 3. odstavek 13. člena OZ). Terjatve, ki izvirajo iz takšnih pogodb zastarajo v treh letih (1. odstavek 349. člena OZ), terjatve iz neupravičene obogatitve pa v 5 letih (346. člen OZ). Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je za začetek teka zastaralnega roka bistveno, kdaj je posamezna terjatev nastala, torej kdaj je tožeča stranka storitev opravila oziroma izpolnila znake neupravičene obogatitve (ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo), in ne kdaj je za to izdala račune.

10Tožeča stranka vtožuje plačilo storitev, nastalih od julija 2009 do decembra 2010. Zastaranje slednjih je teklo do vložitve predloga za izvršbo, dne 12. 10. 2012, ko je bilo pretrgano (365. člen OZ). Terjatve iz naslova neupravičene obogatitve do tega dne niso zastarale (petletni zastaralni rok še ni potekel). Drugačna pa je situacija glede pogodbenih terjatev (stroški upravljanja in bančni stroški), nastalih v juliju (7,58 EUR), avgustu (7,58 EUR) in septembru 2009 (7,53 EUR), v skupni višini 22,69 EUR. Ob vložitvi predloga za izvršbo je namreč triletni zastaralni rok za te terjatve že potekel. Tožbeni zahtevek (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je bilo zato v tem delu potrebno zavrniti (3. alineja I. točke izreka te sodbe).

11Ob začetku postopka prisilne poravnave (dne 13. 1. 2011) je tako terjatev tožeče stranke znašala 940,85 EUR glavnice, in sicer:

- 29,40 EUR po računu 07/2009

- 193,17 EUR po računu 08/2009

- 25,47 EUR po računu 09/2009

- 35,45 EUR po računu 10/2009

- 43,75 EUR po računu 11/2009

- 62,07 EUR po računu 12/2009

- 90,55 EUR po računu 01/2010

- 35,29 EUR po računu 02/2010

- 32,54 EUR po računu 03/2010

- 39,05 EUR po računu 04/2010

- 49,36 EUR po računu 05/2010

- 29,76 EUR po računu 06/2010

- 51,48 EUR po računu 07/2010

- 27,72 EUR po računu 08/2010

- 27,79 EUR po računu 09/2010

- 32,75 EUR po računu 10/2010

- 59,05 EUR po računu 11/2010

- 75,90 EUR po računu 12/2010

ter 44,77 EUR zakonskih zamudnih obresti (izračun zakonskih zamudnih obresti je priloga te sodbe). Pritožbeno sodišče je namreč tožeči stranki priznalo zahtevane zakonske zamudne obresti za nezastarane terjatve, vsebovane v računih za mesece od julija 2009 do vključno aprila 2010, od naslednjega dne po zapadlosti posamezne terjatve dalje do dneva začetka prisilne poravnave (13. 1. 2011). Zakonske zamudne obresti od ostalih terjatev je tožeča stranka zahteva od datumov, ki so nastopili po začetku postopka prisilne poravnave, ko se terjatve niso več obrestovale. Pritožbeno sodišče posledično takšnih obresti ni priznalo.

12Celotna terjatev tožeče stranke na dan 13. 1. 2011 je tako znašala 985,62 EUR. Skladno s pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 29/2011 z dne 28. 11. 2011, ki je postal pravnomočen dne 24. 2. 2012, je tožena stranka dolžna tožeči plačati 44% te terjatve (433,67 EUR), v 9 letih po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, torej do 24. 2. 2021, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP ji mora zato tožena stranka povrniti celotne stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče odmerilo na 270,07 EUR (razvidno iz obrazložitve sodišča prve stopnje).

14Tožeča stranka je s pritožbo uspela v približno 50% - uspela je z ugovori v zvezi z zastaranjem, ne pa tudi v zvezi z upoštevanjem potrjene prisilne poravnave. Tožena stranka ji mora zato povrniti tudi 50% njenih pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo 89,60 EUR nagrade za postopek in 17,92 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter 126,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 257,17 EUR, 50% pa 128,59 EUR.

15Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tožena stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

-------------------------

(1) N. Betteto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 718.