VSL sodba in sklep I Cpg 1158/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi:

„Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 12.558,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila v 15 dneh kot solidarna dolžnica z drugotoženo stranko in tretjetoženo stranko.“

II. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v 2. točki izreka:

- v delu za 11.611,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

- v delu za 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- v preostalem delu 2. točka izreka spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.558,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila v 15 dneh kot solidarna dolžnica z drugotoženo in tretjetoženo stranko.

V preostalem delu izpodbijane 2. točke izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba drugotožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom se zavrže.

IV. Pritožbi drugotožene stranke zoper 3. točko izreka sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka:

- v delu za 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

- v delu za znesek 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Pritožbam tožeče stranke, prvotožene stranke in drugotožene stranke zoper 4. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

VI. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek drugo in tretjetožeče stranke, da ji tožena stranka plača 27.500,00 EUR z zamudnimi obresti od 1. 1. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora prvotožeči stranki plačati 27.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila v 15 dneh (2. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev prvotožeče stranke do drugo in tretjetožene stranke v višini 27.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila (3. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov prvotožeče stranke v znesku 3.846,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (4. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 22. 5. 2013 pa je prvostopenjsko sodišče 2. točko izreka sodbe popravilo tako, da je plačilo prvotožeči stranki naložilo le prvotoženi stranki.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožile prvotožeča stranka ter prvo in drugotožena stranka.

3Prvotožeča stranka je izpodbijala sodbo v 2. in 4. točki izreka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče plačilo odškodnine in stroškov postopka naloži prvotoženi stranki.

4Prvotožena stranka pa je delno izpodbijala 2. in 4. točko izreka sodbe ter uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 10.104,00 EUR zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Drugotožena stranka pa je izpodbijala 2., 3. in 4. točko izreka sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

6Na pritožbi prvo in drugotožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

7V odgovoru na pritožbo prvotožeče stranke pa je prvotožena stranka nasprotovala predlogu prvotožeče stranke za popravo sodbe v 2. točki izreka tako, da je sama navedena v tej točki izreka kot plačnica, pa tudi, da gre za solidarno obveznost plačila za drugo in tretjetoženo stranko, glede 4. točke izreka pa predlaga spremembo sodbe, upoštevaje tudi njeno pritožbo v tem delu.

8Na pritožbi prvotožeče in prvotožene stranke drugotožena stranka ni odgovorila.

O pritožbi prvotožene stranke:

9Pritožba je delno utemeljena.

10Glede na tožnikovo zmanjšanje tožbenega zahtevka na 27.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenke A. Č. je prvostopenjsko sodišče prvotožeči stranki priznalo odškodnino za:

- navadno škodo v znesku 12.895,84 EUR (od tega predstavljajo poslovni odhodki za september 2008 8.917,00 EUR in dodatni stroški iz naslova obresti, porabe elektrike za sanacijo objekta, selitveni servis, predpravdne odvetniške storitve in stroški nakupa novih regalov 3.978,84 EUR);

- izgubljeni dobiček za čas od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2008 v znesku 14.604,00 EUR.

11Pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija odločitev le glede dosojenega zneska odškodnine v višini 17.396,00 EUR in sicer po sledečih postavkah:

- izgubljeni dobiček v znesku 10.772,00 EUR, ki se nanaša na del le-tega za mesec september in oktober, v celoti pa za meseca november in december 2008;

- poslovni odhodki v septembru 2008 glede materialnih stroškov v znesku 1.204,00 EUR in storitev v znesku 2.126,00 EUR;

- dodatni stroški, ki se nanašajo na obresti 1.114,00 EUR, porabo elektrike za sanacijo objekta 396,00 EUR, predpravdne stroške 184,00 EUR in stroške nakupa regalov 1.600,00 EUR.

12Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka s tožbo in naknadnim zvišanjem tožbenega zahtevka uveljavljala škodo, nastalo v mesecu septembru in škodo, nastalo do zaključka sanacije objekta 14. 10. 2008, izvedenka pa je mimo trditvene podlage izgubo dobička ugotavljala za celoten oktober in še za november ter december 2008, čemur je nekritično sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zmotno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, ker dosojeni znesek izgubljenega dobička v višini 14.604,00 EUR vrednostno ne presega uveljavljanega tožbenega zahtevka iz tega naslova. Tožeča stranka je škodo uveljavljala zaradi nezmožnosti poslovanja kot posledici sanacije objekta (v katerem je sicer opravljala svojo dejavnost) v času od 1. 9. 2008 do zaključka sanacije 14. 10. 2008. Za izgubljeni dobiček v drugi polovici oktobra, novembru in decembru ni pravočasno postregla z ustrezno trditveno podlago, na kateri bi sodišče lahko gradilo odškodninsko odgovornost pritožnice tudi za čas po zaključku sanacije objekta, v katerem je tožeča stranka opravljala svojo dejavnost pred in po sanaciji. Tožeča stranka se je pri izgubi dobička za oktober 2008 zaradi sanacije objekta do 14. 10. 2008, zaradi katere tudi v celotnem oktobru ni mogla opravljati gostinske dejavnosti v polnem obsegu, sicer v vlogi z dne 3. 11. 2008 sklicevala na podatke iz predloga za poravnavo škode za mesec oktober 2008 z dne 20. 10. 2008 (priloga A128) in te podatke glede ustvarjenega prometa ter nabavno vrednost materialna in blaga v oktobru 2008, vendar se ti podatki lahko nanašajo zgolj na poslovanje tožeče stranke do 20. 10. 2008, ko je bil predlog za poravnavo škode za oktober 2008 sestavljen, ne pa tudi za čas po 20. 10. 2008 in do 31. 10. 2008, ker ji za ta čas do sestave predloga za poravnavo škode za oktober 2008 še niso mogli biti v celoti znani. Temu trditvenemu bremenu ne more zadostiti sklicevanje tožeče stranke na izvedensko mnenje A. Č. v vlogi z dne 11. 1. 2013 (list. št. 321), s katero utesnjuje postavljeni tožbeni zahtevek, pri čemer je tudi uveljavljena sodna praksa zavzela stališče, da informativni dokaz ne more nadomestiti potrebnih pravočasnih in relevantnih trditev stranke v postopku. Iz navedenega sledi, da tožeči stranki ni mogoče priznati izgubljenega dobička za čas od 15. 10. 2008 do 31. 12. 2008. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer si je pomagalo z izračunom izvedenke na strani 22 izvedenskega mnenja (list. št. 197) in upoštevalo njen izračun izgubljenega dobička po varianti B (o tem več v nadaljevanju). Tožeči stranki zato ne gre izgubljeni dobiček od 15. 10. 2008 do 31. 10. 2008 (4.336,00 EUR : z 31 dni x 17 dni) v znesku 2.377,80 EUR, za november v znesku 5.443,00 EUR in za december v znesku 2.007,00 EUR, skupno torej 9.827,80 EUR.

13Zmotno pa je pritožbeno stališče prvotožene stranke, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage v smeri, da je ravno v spornem obdobju pričakovala povečan obseg poslovanja. Tožeča stranka je že v vlogi z dne 3. 11. 2008 navedla, da je bilo v septembru 2008 predvolilno obdobje, kar glede na to, da so gostje tožeče stranke pretežno intelektualci in zaradi bližine Državnega zbora RS in drugih državnih institucij tudi politiki, pomeni, da bi bil promet tožeče stranke v predvolilnem obdobju večji kot septembra 2007. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje doseženega manjšega dobička v letu 2008 glede na leto 2007 v primerljivih podjetjih. Izvedenka je namreč na povečan obseg poslovanja tožeče stranke v spornem obdobju izhajala iz primerjave poslovanja tožeče stranke v spomladanskih mesecih 2007 in v spomladanskih mesecih leta 2008 in ugotovila, da je bil obseg poslovanja tožeče stranke v spomladanskih mesecih 2008 za 4,3 % večji od obsega poslovanja v istem obdobju leta 2007. Upoštevaje ugotovitve, da je bil obseg poslovanja tudi v jesenskih mesecih 2007 večji od obsega poslovanja v spomladanskih mesecih 2007, je logično utemeljeno sklepala, da bi bil tudi v jesenskih mesecih 2008 obseg poslovanja večji vsaj v enakem deležu, kot je porast poslovanja ugotovila v spomladanskem obdobju 2008. Tako se pokaže, da pritožbeno izpostavljen dosežen dobiček primerljivih podjetij v letu 2008 ni bil odločilna podlaga za sklepanje izvedenke o pričakovanem višjem dobičku tožeče stranke v jesenskih mesecih 2008. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo izvedenkin izračun pričakovanega dobička v septembru in delu oktobra po varianti B in ne po varianti A, ki je upošteval zgolj poslovanje tožeče stranke v letu 2007.

14Ugotovitev, da tožeča stranka ni mogla opravljati gostinske dejavnosti 44 dni, v času od 1. 9. 2008 do 14. 10. 2008, je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje mag. B. P., tega dejstva pa pritožnica v prvostopenjskem postopku ni prerekala, zaradi česar ga je sodišče utemeljeno upoštevalo kot priznanega na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Pritožnica neutemeljeno pripisuje ugotovitev prvostopenjskemu sodišču, da je tožeča stranka v gostinskem lokalu pričela obratovati že 6. 10. 2008. V tem delu je sodišče le povzemalo trditve tožeče stranke, pri čemer je tožeča stranka navedla, da so bila sanacijska dela končana šele 14. 10. 2008. Po presoji pritožbenega sodišča pa glede na ugotovljeno stanje, da so bila sanacijska dela končana šele 14. 10. 2008, po tožeči stranki zatrjevani začetek obratovanja s 6. 10. 2008 še ni mogoče enačiti tudi z možnostjo pridobivanja prihodka iz opravljanja dejavnosti. Nenazadnje pa so kontradiktorne pritožbene navedbe same pritožnice, ko po eni strani oporeka ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o nemožnosti tožničinega opravljanja gostinske dejavnosti 44 dni, sklicujoč se na 36 dni te nemožnosti, po drugi strani pa sama pritožnica priznava tožeči stranki izgubljeni dobiček tudi za 14 dni v oktobru. Pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede časa nezmožnosti opravljanja gostinske dejavnosti tožeče stranke je spričo obrazloženega neutemeljen.

15Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbenim očitkom, da niti iz izvedenskega mnenja niti iz razlogov izpodbijane sodbe (ki je zgolj povzela mnenje izvedenke), ni razvidno, kaj predstavljajo poslovni odhodki v višini 1.204,00 EUR kot materialni stroški (pomožni material, elektrika, ogrevanje, naročnine) in 2.126,00 EUR storitev (prevoz, telefon, bančne storitve, intelektualne in osebne storitve ter vzdrževanje), ker niti materialni stroški niti storitve niso natančno specificirani in tudi ne zneskovno opredeljeni po posameznem strošku in storitvi. Tako tudi ni mogoč preizkus, ali tako priznani poslovni odhodki ustrezajo s tožbo uveljavljanim, ki izhajajo iz priloge A120 in za katere tožeča stranka izrecno v svoji vlogi z dne 3. 11. 2008 navaja, naj se upoštevajo kot del tožbene naracije. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je v tem delu podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Zmotno pa je pritožbeno stališče, da ni podane vzročne zveze in krivde pritožnice glede priznane navadne škode iz naslova dodatnih stroškov za obresti od najetega kredita in porabo elektrike za sanacijo. Tožeča stranka je že v vlogi z dne 3. 11. 2008 pojasnila, da je zaradi premostitve izpada dohodka kot posledice nezmožnosti opravljanja svoje dejavnosti morala najeti bančni kredit. Navadna škoda je vsakršno zmanjšanje premoženja oškodovanca, ki je posledica protipravnega ravnanja in odškodninske odgovornosti povzročitelja škode (132. člen v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Kot tako zmanjšanje premoženja pa je treba priznati oškodovancu vsak strošek, ki ga ne bi imel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da odgovornost prvotožene stranke, temelji na 187. členu OZ. Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni prerekala trditev tožnika, da je zaradi nemožnosti poslovanja v času sanacijskih del prišlo do izpada dohodka, zaradi česar je za kritje fiksnih stroškov morala pri banki najeti premostitveni kredit. Da je kot pravno priznano navadno škodo tožniku treba priznati bančne obresti za najeti kredit, zato ne more biti dvoma. Ni se namreč mogoče strinjati s pritožnico, da je najemanje kreditov in plačilo obresti zanje del poslovnega rizika in da je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom in po njem najemala kredite, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje. Pri tem pritožnica spregleda nadaljnje ugotovitve izvedenke (na strani 23 njenega mnenja), da tožeča stranka pri zunanjih financerjih v preteklosti ni bila zadolžena in da je družbi denarna sredstva posojal njen lastnik brezobrestno. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu, pa ni relevantno, ali je tožeča stranka tudi kasneje, po sanaciji objekta najemala kredite in kaj je botrovalo potrebi tožeče stranke po teh kreditih.

17Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka v avgustu 2008 (zaradi letnih dopustov) ni poslovala, kot tudi ne, da se je sanacija objekta izvrševala že v avgustu 2008. Edini logičen sklep izvedenke je zato, da se poraba elektrike nanaša na porabo s strani izvajalcev sanacije. Splošno znano dejstvo pa je, da se elektrika po porabi zaračunava (mesečno) za pretekli mesec v naslednjem mesecu (v septembru za porabo v avgustu). Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je navedeni strošek porabljene elektrike strošek za sanacijo objekta, izhajajoč tudi iz dejstva, da teh trditev tožeče stranke tožena stranka ni prerekala. Ne more biti sporno, da stroškov sanacije objekta (tudi stroške elektrike), ni dolžna nositi tožeča stranka.

18Iz tožbene naracije (list. št. 67) izhaja, da tožeča stranka vtožuje tudi stroške predpravdnih odvetniških storitev glede odškodninskih zahtevkov, posredovanih toženim strankam kot poizkus izvensodne rešitve zadeve (list. št. 249) v znesku 220,32 EUR (priloga A120), ki jih je tožeči stranki prvostopenjsko sodišče priznalo v znesku 183,60 EUR (upoštevaje izvedensko mnenje - list. št. 198), ki mu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Toda po presoji pritožbenega sodišča glede teh stroškov ne gre za pravno priznano škodo. Navedena zatrjevana „škoda“, je namreč materialni izdatek, ki naj bi tožeči nastal zaradi v tem postopku uveljavljanega odškodninskega zahtevka za škodo zaradi nemožnosti poslovanja kot posledici sanacije objekta. Tako sodna praksa (sklep VS RS II Ips 144/2008, sodba in sklep II Ips 263/2005), kot pravna teorija (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Betetto, stran 25) tako "škodo" umešča po prvem odstavku 151. člena ZPP med stroške pravdnega postopka, ki so nastali zaradi tega postopka. Ker je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

19Stroške nakupa novih regalov v znesku 1.600,00 EUR je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo kot navadno škodo, pri tem pa zavrnilo obrambo tožene stranke, da je tožeča stranka regale pustila v kleti in jih s tem zavrgla, sicer bi jih bila dolžna preseliti. Pritrdilo je oceni tožeče stranke o neekonomičnosti preselitve regalov glede na stroške preselitve. Pritožnica utemeljeno pritožbeno izpostavlja primerjavo med vrednostjo novih regalov (1.600,00 EUR) in višino selitvenih stroškov za vse ostale umaknjene tožnikove stvari (685,00 EUR). Navedena primerjava ne daje podlage za zaključek o neekonomičnosti selitve regalov, zato je bilo utemeljeno sklepanje, da jih je tožeča stranka s tem, ko jih je pustila v objektu, zavrgla. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke ni zatrjevano nastalo škodo v vrednosti regalov pretrgana z ravnanjem same tožeče stranke. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

20Pritožnica sicer prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kljub navedbam v tožbi, da gre za solidarno odgovornost za vtoževano škodo vseh toženih strank (drugo in tretjetožene stranke kot izvajalca, prvotožene stranke pa kot investitorja), prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe solidarne odgovornosti vseh toženih strank ni upoštevalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 4 obrazložitve) izhaja, da je podana solidarna odgovornost vseh treh toženih strank za vtoževano škodo na podlagi 187. člena OZ. Izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom (list. št. 248 do 249), je zato kljub nasprotju 2. točke izreka sodbe z njeno obrazložitvijo preizkusljiva, zato ne gre za očitano bistveno postopkovno kršitev. Z ugotovljeno solidarno odgovornostjo druge in tretjetožene stranke kot izvajalcev del in prvotožene stranke kot investitorja za škodo, pritožbeno sodišče soglaša, ker pa se navedena ugotovitev ne odraža v izreku sodbe, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v zvezi s popravnim sklepom spremenilo tako, da je v ugodilnem dajatvenem delu odločilo, da je utemeljeni del odškodnine prvotožena stranka dolžna plačati kot solidarna dolžnica, pri čemer sta solidarni dolžnici tudi drugotožena in tretjetožena stranka.

O pritožbi drugotožene stranke

21Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 22.5.2013 ni dovoljena.

22S sodbo VII Pg 2204/2008 z dne 15.3.2013 je prvostopenjsko sodišče v 2. točki izreka razsodilo, da mora tožena stranka prvotožeči stranki plačati 27.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 do plačila v petnajstih dneh. S popravnim sklepom z dne 22.5.2013 pa je sodbo v 2. točki izreka popravilo tako, da je plačilo navedenega zneska s pripadajočimi obrestmi naložilo le prvotoženi stranki. 2. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom se torej na pritožnico ne nanaša, zato ji je treba odreči pravni interes za pritožbo v tem delu. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo (prvi odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

23V preostalem delu je pritožba delno utemeljena.

24Protispisna je pritožbena trditev, da tožniki niso v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev zoper drugotoženo stranko predlagali nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, zaradi česar je njihova terjatev prenehala po sedmem odstavku 301. člena ZFPPIPP. Tožeče stranke so namreč z vlogo z dne 11.4.2012, ki jo je sodišče prejelo 13.4.2012 (list. št. 301 do 302) predlagali nadaljevanje postopka zoper drugotoženo stranko, ker je bila po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 1/2011 z dne 3.4.2012 terjatev tožečih strank v celoti prerekana, zato ni utemeljena uporaba materialnopravne določbe sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP.

25Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija v prvostopenjskem postopku ugotovljeno njeno odškodninsko odgovornost s trditvijo, da pri izvajanju del ni zagrešila nobene strokovne napake, taka napaka tudi ni bila ugotovljena z nobenim izvedenskim mnenjem, niti taka nestrokovnost ni bila zatrjevana v postopku, tudi protipravnega ravnanja ni bilo, vsa dela pa so bila opravljena v skladu z dokumentacijo. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B. P., ta pa tudi na izvedensko mnenje izvedenke A. K., ki ga je po pozivu sodišča predložila sama drugotožena stranka (priloga B6), iz katerih izhaja, da je bil vzrok za poškodbe objekta, v katerem je tožeča stranka opravljala svojo dejavnost, izvajanje del pri obnovi O. v neposredni soseščini in sicer neugodni stranski učinki injektiranja veznega dela začasnih geotehničnih sider, ki so vgrajena v vezno gredo zahodne stene diafragme, z visokimi pritiski (tehnologija jet-grouting) in zniževanja nivoja podzemne vode zaradi nevodotesnosti varovalne konstrukcije, gradbena dela pri obnovi O. pa niso bila izvedena v skladu s pravili stroke in v skladu z naknadnimi vpisi projektanta v gradbeni dnevnik. Vse navedene ugotovitve izvedenke je tožeča stranka povzela v tožbeno trditveno podlago (list. št. 91 do 92), vanjo pa je povzela tožeča stranka tudi ugotovitve izvedenke v dopolnilnem izvedenskem mnenju, da je do poškodb objekta prišlo zaradi neupoštevanja vrstnega reda vgradnje sider, kar je povzročilo pojav razpok na zemljišču in sosednjem objektu, neupoštevanje doseganja vodotesnosti varovalne konstrukcije pa nekonkrolirano posedanje tal in prav tako nastanek poškodb na objektu. Drugotožena stranka je sicer v vlogi z dne 23.8.2010 trdila, sklicujoč se na izvedensko mnenje A. K., da je dela izvajala skladno s PZI projektom in gradbenim dovoljenjem, ni pa ravnala po navodilih projektanta, ker je izvedla sidaranje izkopne jame drugače, kot je to zahteval projektant in menila, da je vzrok za nastale poškodbe na objektu izključno zaradi posedanja, kot posledice nivoja talnice. S tem seveda ni mogla izpodbiti ugotovitev izvedenke o dveh kumulativnih vzrokih za poškodbe objekta - neupoštevanje vrstnega reda vgradnje sider (kar je nesporno opravljala drugotožena stranka) in neupoštevanja doseganja vodotesnosti varovalne konstrukcije. Drugotožena stranka pa drugih dokazov, s katerimi bi dokazovala neobstoj vzročne zveze med njenim vgrajevanjem sider v nasprotju z navodili projektanta, ni ponudila. Ravnanje pritožnice pri vgradnji sider v nasprotju s pravili stroke in navodili projektanta je treba okvalificirati kot protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico poškodbo objekta. Sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca B. P. in posledično izvedenke A. K. je tako implicitno prvostopenjsko sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost drugotožene stranke za škodo na objektu, v katerem je svojo dejavnost opravljala tožeča stranka. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je glede temelja tožbenega zahtevka zoper pritožnico prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialnopravno določbo 187. člena OZ o njeni solidarni odgovornosti za škodo.

26Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. Ker pa je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uveljavljala kot škodo tudi predpravdne stroške, ki pa jih materialno pravo kot škode ne priznava, pač pa po prvem odstavku 151. člena ZPP le kot del pravdnih stroškov, je utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje po 3. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 183,60 EUR (škoda iz naslova predpravdnih stroškov) zavrnilo (358. člen ZPP). Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo glede uveljavljanih poslovnih odhodkov v znesku 1.204,00 EUR (materialni stroški) in 2.126,00 EUR (storitve), da izpodbijane sodbe v tem delu ne more preizkusiti iz razlogov, ki so že navedeni pri obravnavi pritožbe prvotožene stranke. Ker je v tem delu podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v tem delu (torej za znesek 3.330,00 EUR) pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v 3. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

27Pritožba je delno utemeljena.

28Pritožnik utemeljeno opozarja, da je z modificirano tožbo uveljavljal solidarno odgovornost vseh treh toženih strank, pri čemer je dajatveni zahtevek uperil le zoper prvotoženo stranko, ugotovitvenega pa zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko zaradi začetkov stečajnega postopka zoper obe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 22.5.2013 v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je plačilo odškodnine naložilo le prvotoženi stranki, ob hkratni ugotovitvi, da obstaja njena solidarna odgovornost skupaj z drugo in tretjetoženo stranko.

29Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je posledično pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni izrek sodbe (4. točko izreka), pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na utemeljene pritožbe vseh pritožnikov, da bo moralo v ponovljenem postopku sodišče upoštevati uspeh pravdnih strank tudi upoštevaje delni umik tožbe, pri odmeri stroškov pa tudi pravilno uporabiti materialno pravo. Po 41. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008), ki je začel veljati 1.1.2009, se v primeru začetka postopka na prvi stopnji pred uveljavitvijo tega zakona nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi (OT). Predmetni postopek se je začel že v letu 2008, zato bo moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov upoštevati določbe OT in ne ZOdvT. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pritožbo tožeče stranke, ker prvostopenjsko sodišče ni tožeči stranki priznalo stroškov za izvedensko mnenje izvedenca B. P., ker da ti stroški niso bili potrebni. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v zvezi s številom dni nemožnosti obratovanja tožeče stranke sklicevalo prav na izvedensko mnenje izvedenca B. P., zato ni mogoče sklepati, da je bilo to mnenje v predmetnem postopku nepotrebno. Vse navedeno bo moralo sodišče upoštevati v ponovljenem postopku.

30Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).