VSK sodba II Kp 48578/2014

Pritožbi zagovornika obtoženega R.K. se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o premoženjsko pravnem zahtevku oškodovanega M.G. spremeni tako, da je obtoženi dolžan plačati M.G. 1.847,82 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

V preostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa kot neutemeljena zavrne v celoti in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi R.K. kriv, v točki A/I, kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 za katero mu je po drugem odstavku 296. člena KZ-1 izreklo (prav bi bilo: določilo) kazen sedem mesecev zapora, v točki A/II, kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 za katero mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo (prav bi bilo: določilo) kazen štiri mesece zapora in, v točki A/III, kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 za katero mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo (prav bi bilo: določilo) kazen dva meseca zapora ter mu nato na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 se obtoženemu v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti od 20. novembra 2014 od 11.15 ure dalje. Odločilo je še, da se pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 19486/2014 ne prekliče, na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pa je obtoženi dolžan plačati M.G. 1.869,17 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V točki B sodbe je na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP obtoženega R.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP sklenilo, da obtoženi ni dolžan plačati stroškov kazenskega postopka, ki odpadejo na dejanje, katerega je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov postopka.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila za Okrožno državno tožilstvo v Kopru okrožna državna tožilka P.V. in obtoženčev zagovornik, odvetnik M.B..

Obtoženčev zagovornik navaja, da pritožbo vlaga glede obsodilnega dela sodbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin, opisano v izreku pod točko III sodbenega izreka ter glede višine izrečene kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in enotne kazni. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve ZKP, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe KZ in izreka o kazenski sankciji. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru povabi na pritožbeno sejo obdolženčevega zagovornika, pritožbi ugodi, sodbo v napadenem delu spremeni in obdolženca za dejanje pod III izreka sodbe oprosti, obdolžencu izreče posamični krajši kazni in krajšo enotno kazen ter znesek povrnitve premoženjskega zahtevka oškodovancu M.G. vskladi z višino škode iz izreka pod II sodbe, obdolženca pa oprosti stroškov pritožbenega postopka in povprečnine.

Okrožna državna tožilka se pritožuje zoper odmerjene kazni glede kaznivih dejanj opisanih v točki A/I, II in III. Meni, da sodišče pri odmeri ni dovolj upoštevalo teže storjenih kaznivih dejanj ter dejstva, da je bil obtoženec že večkrat obsojen. Predlagala, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo izrečeno obtožencu spremeni tako, da mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 izreče kazen zapora enega leta in treh mesecev, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 kazen zapora sedem mesecev in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 kazen zapora štirih mesecev, prekliče pogojno obsodbo po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu I K 19496/2014, s katero mu je bila določena kazen zapora šest mesecev ter nato določi enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora.

Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena, pritožba zagovornika obtoženega pa je deloma utemeljena.

Glede pritožbe obtoženčevega zagovornika:

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem obtoženčevega zagovornika, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki A/3 izreka, da sodba nima razlogov o protipravnosti, saj da vožnja neregistriranega ali brez identifikacijske številke neoznačenega motornega vozila ni kazniva kot kaznivo dejanje. Obtožencu se namreč v točki A/III očita kaznivo dejanje ponarejanja listin z izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine. Kaznivo dejanje je storil s tem, da je, ko so ga policisti ustavili kot voznika motornega vozila udeleženega v cestnem prometu, vozil neregistrirano motorno kolo na katerem je bila odstranjena ploščica s številko šasije. Pojem listine opredeljuje peti odstavek 99. člena KZ-1 kot vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Kot je zapisano v Kazenskem zakoniku s komentarjem – posebni del (mag. Mitja Daisinger, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 581) se številke na motorju ali šasija avtomobila lahko ponaredijo tako, da se zbrišejo in vklešejo nove, pa tudi tako, da se odstrani pritrjena oziroma privarjena tablica motorja ali šasije in se z drugega vozila vzame takšna tablica in pritrdi na odstranjeno mesto. Kot listino je treba šteti celotno karoserijo ali motor, ki pa sta navadna, in je javna listina. Kot je še zapisano v omenjenem komentarju na isti strani, je uporaba krive ali predrugačene listine podana, ko jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. To so primeri predložitve takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokaza nekega dejstva, npr. predložitve lažnega potrdila o plačanem dolgu, predložitve ponarejenega vozniškega dovoljenja ob policijski kontroli itd. Ni potrebno, da je uporabnik takšne listine hkrati tudi napravil krivo oziroma predrugačil pravo listino.

Sklicevanje zagovornika na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20/2000 je neutemeljeno, ker ne gre za enak primer, pa tudi sicer so navedbe zagovornika vzete iz konteksta navedene sodbe, pri čemer je izpustil bistveno ugotovitev in sicer, da je storilec v citirani sodbi s prenosom identifikacijske številke s karoserije enega vozila na karoserijo drugega napravil krivo listino. V obravnavani zadevi pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obtoženi vozil motorno kolo, s katerega je bila ploščica s številko šasije odstranjena. Šasijo brez številk je v svoje motorno kolo vgradil obtoženi. Glede na obtoženčev zagovor se je za to odločil zavestno (na listu št. 131 spisa) saj bi za šasijo s številko plačal več. Glede na to, da je nato obtoženi v cestnem prometu ob kontroli policistov uporabljal navedeno motorno kolo z vgrajeno šasijo brez številk, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

Pritožba tudi ni utemeljena ko zagovornik obtoženega izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izreku kazenske sankcije za dejanji pod točko I in II izreka sodbe. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Obtožencu določeni kazni sedem mesecev zapora za dejanje opisano v točki A/I in štiri mesece zapora za kaznivo dejanje opisano v točki A/II sta primerni glede na težo storjenih kaznivih dejanj in krivdo obtoženca. Prav tako je primerna določena kazen dveh mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki A/III izreka sodbe in v primernem trajanju izrečena tudi enotna kazen enega leta zapora. Zgolj dejstvo, da je obtoženi v priporu od 20. novembra 2014 na odločitev o izrečeni sankciji ne vpliva, sploh pa ne neobrazložena navedba zagovornika, da je že čas prebit v priporu vplival na obtoženca v smeri poboljšanja in poprave. Pri odmeri kazni namreč, kljub temu, da se je sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, odločilo, da ne bo preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu I K 1, ni moč spregledati tega, da je bil obtoženec že obsojen za druga kazniva dejanja.

Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, kolikor se pritožuje glede ugotovljenega zneska škode, ki jo je obtoženec povzročil oškodovancu M.G.. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve, je le-to ugotovilo na podlagi računa, ki ga je oškodovanec priložil k premoženjskopravnemu zahtevku. Plačilo te škode je glede na obrazložitev v 29. točki priznalo tudi oškodovancu, medtem ko za razliko, kolikor je oškodovancu priznalo plačilo višjega zneska razlogov ni navedlo, čeprav je sicer na podlagi podatkov v spisu moč sklepati, da je k znesku povzročene škode glede na vložen premoženjskopravni zahtevek oškodovanca (na listovni št. 298 do 300 spisa) prištelo tudi znesek 21,35 EUR, ki predstavlja strošek cenitve škode. Ker pa sodba o tem nima razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in znesek, ki ga je obtoženi dolžan plačati M.G. zmanjšalo za 21,35 EUR, v preostalem pa pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke:

Kot je bilo deloma že pojasnjeno v zvezi s pritožbo obtoženčevega zagovornika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva obtožencu za vsako od kaznivih dejanj določilo primerno zaporno kazen, primerna pa je tudi odločitev o izreku enotne kazni zapora v trajanju enega leta. Okrožna državna tožilka sicer izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine kazni ni dovolj upoštevalo težo storjenih kaznivih dejanj ter dejstva, da je bil obtoženec že večkrat obsojen, vendar pri tem navaja zgolj okoliščine, ki jih je ugotovilo in pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Kot je navedlo, za kaznivo dejanje nasilništva obtoženec doslej še ni bil obsojen, kriminalna količina pa le ni taka, da bi terjala daljšo zaporno kazen od sedmih mesecev, s čimer se tudi pritožbeno sodišče strinja. Ustrezno je sodišče prve stopnje presodilo tudi okoliščine glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ter ob ugotovitvi, da je obtoženi dejanje na škodo M.G. storil, ker je bil nanj jezen, upoštevajoč tudi višino povzročene škode, določilo primerno visoko kazen zapora štirih mesecev. Po presoji pritožbenega sodišča je primerno določena tudi višina kazni za kaznivo dejanje ponarejanja listin, glede na to, da je obtoženi odkrito opisal okoliščine v katerih je to dejanje storil. Okrožna državna tožilka sicer meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu tudi preklicati pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 19496/2014, vendar razen mnenja, da bo to izničilo trud pravosodnih organov, za svoje stališče ne ponuja argumentov, ki bi pretehtali nad drugačno odločitvijo sodišča prve stopnje. Kot že sama navaja, zakon ne določa obveznega preklica, pri tem pa ni mogoče spregledati, da ne gre za istovrstno dejanje. Glede na to, da je bila obtožencu za tokrat storjena kazniva dejanja izrečena nepogojna zaporna kazen, se zato ni moč strinjati z državno tožilko, da bo zgolj zaradi v obravnavani zadevi nepreklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu „izničen vest trud pravosodnih organov“.

Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke niso utemeljena, razen glede zneska premoženjskopravnega zahtevka, ki ga mora obtoženi plačati oškodovancu Gerku, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo zgolj v delu glede slednjega (1.odstavek 394. člena ZKP), sicer pa obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker je obtoženi s pritožbo deloma uspel, odločitev o stroških pritožbenega postopka kot nepotrebna odpade oziroma le-ti obremenjujejo proračun.