UPRS sodba III U 176/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim delom izpodbijane odločbe odločila, da se za stavbo bivšega samostana A. ob podržavljenju ležečo na parc. št. 763, vl. št. 17 k.o. B., danes ležečo na parc. št. 763/0 k.o. B. (ID ...), podržavljeno bivšemu solastniku C.C., roj. ... 1913, umrlemu ... 1994, do 2/8, določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, Mala ulica 5, v višini 234.860,41 EUR (z upoštevanim koeficientom dodatne vrednosti 1,2).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da se je predmetnemu samostanskemu objektu po podržavljenju spremenila namembnost v tolikšni meri, da gre sedaj za novo stvar. Glede na ugotovitve z ogleda in glede na zapisnik OLO Koper o stanju nepremičnin z dne 21. 4. 1958 toženka ugotavlja, da so bili v pritličju stavbe v času podržavljenja goveji hlevi, vinske kleti, oljarna, prvo nadstropje pa je poleg prostora, kjer so živeli upravičenci, obsegalo skladišče za žitarice. Sedaj je stavba v celoti namenjena hotelski dejavnosti, kar po mnenju toženke pomeni takšno spremembo, ki v smislu namembnosti predstavlja drugo stvar. Predmeta podržavljenja v prvotni obliki ni, zaradi česar ga ni mogoče vrniti v naravi, zato se po drugem odstavku 2. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) denacionalizacija izvede z odškodovanjem v obliki odškodnine.

Glede zatrjevane ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen toženka navaja, da je hotelska zgradba osrednji del turističnega kompleksa, ki ga sestavljajo avtokamp, plaža, restavracija, bar, samopostrežna restavracija na plaži, odprt in zimski bazen, bungalovi, počitniške hišice, apartmaji, teniška, otroška igrišča in podobno, da je recepcija v hotelu namenjena tako hotelu, kot celotnemu turističnemu naselju, da je hotel centralni in največji ponudnik gostinskih storitev tudi za celotno turistično naselje, ki ima po podatkih iz leta 2011 skupno 600 posteljnih kapacitet. Ne glede na navedeno meni, da vrnitev podržavljenih idealnih deležev upravičencem na bivši samostanski zgradbi ne bi bistveno vplivalo na namen izrabe turističnega kompleksa okoli hotela, bi pa vrnitev navedenega deleža upravičencem na hotelski zgradbi, z vidika sedanjega upravitelja družbe D. d.o.o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), bistveno vplivala na prostorsko celovitost hotela in namen njegove izrabe, saj imajo solastniki po prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati, sorazmerno svojemu idealnemu deležu, s čimer bi imeli upravičenci pravico do uporabe najmanj 40% hotelske zgradbe. To bi nesporno pomenilo, da prizadeta stranka hotela ne bi več mogla neovirano uporabljati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni pravilna ugotovitev toženke, da gre za novo stvar. Meni, da sprememba namembnosti iz poslovno-gospodarskega objekta, v katerem so bili stanovanjski prostori v manjšini, v hotel, ni ovira za vrnitev v naravi, saj gre za nadaljevanje poslovno-gospodarskega namena in ne za pravnoupoštevno spremembo namembnosti. Poleg tega je ugotovitev toženke, da gre za novo stvar, v nasprotju z ugotovitvami na četrti strani izpodbijane odločbe, da je današnja stavba skoraj v celoti ista in gabaritno enaka.

Ne strinja pa se tudi s stališčem toženke, da bi vrnitev solastniškega deleža bistveno vplivala na prostorsko celovitost hotela in njegovo izrabo. Tudi, če bi bil vsem trem upravičencem solastniški delež vrnjen v naravi, bi prizadeta stranka ohranila večino, ki je potrebna za odločanje za posle rednega upravljanja. Prav tako je za morebitno spremembo namena rabe nepremičnine po petem odstavku 67. člena SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov, kar pomeni, da manjšinski solastniki ne bi mogli vplivati na dosedanjo rabo nepremičnine. Toženka pa je tudi spregledala trditve, da je bil objekt v času denacionalizacije (od leta 1991 do leta 2001) dan v najem in ga prizadeta stranka ni uporabljala, kar dokazuje, da uporaba s strani prizadete stranke ne more biti ovira za vračilo. Ovire za vračilo po 19., 20. in 21. členu ZDen zato niso podane. Predlaga, naj sodišče izpodbijani del odločbe odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik neutemeljeno navaja, da gre za isti objekt, ki je bil predmet podržavljenja in da ne gre za pravnoupoštevno spremembo namembnosti. Sklicuje se na mnenje cenilca E.E., iz katerega izhaja, da je bil objekt v času nacionalizacije enonadstropni hlev, pritlični svinjak, lopa, stranišče in krušna peč, v času denacionalizacije pa hotel s cerkvijo, z dograjeno kuhinjo in WC-ji. Te ugotovitve med strankama niso sporne, prav tako pa tudi ni sporno, da so bili na objektu po podržavljenju večkrat izvedeni gradbeni posegi v obliki prizidave dodatnih (novih) objektov in rekonstrukcije osnovnega (starega) objekta. Iz zapisnika in navedenega mnenja izvedenca je nesporno mogoče zaključiti, da ne gre za poslovno-stanovanjski objekt, kot zatrjuje tožnik, temveč pretežno za gospodarsko poslopje, namenjeno kmetijski dejavnosti, ki ga je zavezanka z vlaganji uredila v turistični objekt-hotel, ki je namenjen izključno turistični dejavnosti. Po mnenju prizadete stranke zato ni prišlo le do bistvenega povečanja vrednosti stavbe zaradi novih investicij, temveč je nastala nova nepremičnina. Pojasnjuje, da je identiteto sedanjega objekta potrebno presojati po namenu, kateremu je služila stavba ob podržavljenju in njenemu sedanjemu namenu, po razliki v vrednosti podržavljenega objekta glede na vrednost sedanjega objekta in dejstvu zgrajenega prizidka. Stari del podržavljene stavbe je z izgradnjo prizidka izgubil svojo samostojnost in le skupaj z novima deloma pomeni funkcionalno celoto.

Meni, da bi bile z vzpostavitvijo solastniškega deleža na nepremičnini povzročene motnje, zaradi česar bi bilo lahko resno ogroženo njeno poslovanje in bi lahko utrpela težke posledice. Opozarja na tretji odstavek 66. člena SPZ po katerem lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov in na dejstvo, da idealni delež na solastnini pomeni, da bi imel solastnik lahko upravičenja do deleža na vsaki sobi, jedilnici, kuhinji, apartmajih, recepciji torej na nerazdeljeni stvari in ga pri tem ni mogoče omejevati. Poleg tega opozarja tudi na različne interese prizadete stranke in vlagateljev, saj tožnik, ki ni tudi kapitalsko udeležen v zavezankini lastniški strukturi, nima interesa denarno vlagati v nepremičnine, ki jih ne uporablja. Dolžnost je omejena zgolj na redno upravljanje, ne pa tudi na prilagajanje hotelskega objekta zahtevam trga v turizmu. Zato je zagotovo mogoče trditi, da bi solastnina imela hude negativne posledice za poslovanje zavezanke, ki opravlja turistično dejavnost in bi ogrozila njeno poslovanje v vseh primerih investicijskih vlaganj, kar je zaradi konkurenčnosti na turističnem trgu nujnost. Opozarja, da bodo na objektu v prihodnjem nujno potrebna vlaganja v obnovo strehe, oken in polken, fasade, klimatizacijo in podobno, kar presega okvir rednega vzdrževanja.

Meni, da kompleks zavezanke predstavlja zaokroženo celoto, ki vključuje hotel, bungalove, avtokamp s spremljajočimi objekti. Pojem prostorske kompleksnosti je treba po njenem mnenju razlagati v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin kot zaključeni prostorski celoti. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna ugotovitev toženke, da vrnitev 2/8 predmetne stavbe bivšega samostana A., ob podržavljenju ležeče na zemljišču parc. št. 763 k.o. B., tožnikovemu pravnemu predniku C.C. last in posest ni mogoča, ker zaradi spremenjene namembnosti, ki je posledica vlaganj, ne gre več za isto stvar, kot je bila ob podržavljenju.

Sodišče pritrjuje tožniku, da ima v postopku denacionalizacije vračanje premoženja v naravi prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine. Navedeno izhaja iz drugega odstavka 2. člena ZDen, na katerega se pravilno sklicuje tožnik. Nepremičnine se vrnejo torej praviloma v naravi, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom (prvi odstavek 18. člena ZDen).

Seveda pa že iz narave stvari izhaja, da se nepremičnina lahko vrne v naravi, če ta še obstaja. Če nepremičnine, ki je bila podržavljena, ni več, je ni mogoče vrniti v naravi.

Za novo stvar gre prav gotovo v primeru, ko je bila prejšnja nepremičnina porušena in zgrajena nova. V smislu dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj gre po praksi Vrhovnega sodišča za novo stvar (v smislu določb o gradnji na tujem svetu), če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd., tako odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 658/2008 z dne 3. 2. 2011 in U 1516/1993 z dne 31. 3. 1994 in druge).

Iz drugonavedene sodbe in upravnosodne prakse izhaja enotno stališče, da če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem sama obsežnost (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.

Določba 25. člena ZDen sicer izrecno ne določa omejitve, preko katere zaradi povečanja vrednosti nepremičnine te ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, vendar je pri presoji o tem, do kam lahko seže uporaba te določbe, treba upoštevati načela, na katerih je utemeljen sprejem tega zakona, zlasti načelo, da s popravo nekdanjih krivic ni dopustno povzročati novih. To pomeni, da zaradi investicijskih vlaganj, ki imajo za posledico spremembe objektov, ki so predhodno navedene, nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi niti, če se za razliko v vrednosti plača odškodnina v skladu z tretjo alinejo drugega odstavka 25. člena ZDen.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, te ugotovitve pa niso sporne, saj jim tožnik ne ugovarja, da je bil predmetni objekt v času podržavljenja namenjen stanovanjski in gospodarski oziroma kmetijski rabi. V pritličju objekta so bili v času podržavljenja goveji hlevi, vinske kleti in oljarna, v prvem nadstropju pa so se nahajali bivalni prostori upravičencev in žitnica. Ob izselitvi upravičencev pa je bil objekt preurejen v hotel in se v njem hotelska dejavnost opravlja še danes. Takšna sprememba namembnosti, iz objekta, pretežno gospodarske (kmetijske) in delno stanovanjske namembnosti, v objekt, namenjen izključno za hotelsko-gostinsko turistično dejavnost, do katere je prišlo zaradi investicijskih vlaganj in povečanja objekta po podržavljenju, pa tudi po prepričanju sodišča pomeni, da gre za novo stvar, ki je ni mogoče vrniti v naravi, ne glede na obseg prizidav in nadzidav oziroma delež povečane vrednosti premoženja. Ugovor tožnika, da ne gre za novo stvar, zato ni utemeljen.

Poleg tega v obravnavanem primeru ni mogoče prezreti, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnikov pravni prednik C.C. v pritožbi zoper sklep Občinskega sodišča v Kopru Rpn 133/65 z dne 20. 6. 1966 navedel, da je po vojni dobil v solast predmetno nepremičlnino od Komisije za agrarno reformo zaradi rešitve njegovega stanovanjskega problema. Ta mu je bila leta 1958 odvzeta na predlog podjetja F. prav zaradi adaptacije in spremembe namembnosti v gostinsko, s tem, da mu je bilo dodeljeno drugo stanovanje, kasneje pa mu je bila določena tudi odškodnina zaradi manjvrednosti dodeljenega stanovanja.

Ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločitev temelji, da spornega objekta ni mogoče vrniti v naravi, je zato pravilna že iz tega razloga. Sodišče zato ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev toženke, da bi vrnitev predmetnega premoženja v naravi bistveno vplivala na prostorsko celovitost hotela in namen njegove izrabe.

Zoper odmerjeno višino odškodnine tožnik ni ugovarjal.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).