VSL sodba I Cpg 326/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 893,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo tekle od 16. dne od vročitve te sodbe naprej.

1Spor se je vodil glede plačila za opravljeno ogrevanje prostorov in tople vode za potrebe tožene stranke.

2Tožena stranke je lastnica vrste posameznih delov zgradbe, ki so v etažni lastnini. Za te posamezne dele je toploto ali plin dobavljala tožeča stranka. Dobavljala je tako, da je toploto ali plin spravila do skupnega odjemnega mesta, ki je bilo hkrati tudi skupno merilno mesto za vse posamezne dele v zgradbi. Iz tega mesta so se preskrbovali posamezni deli zgradbe (ki so bili v etažni lastnini), med drugim tudi tisti v lasti tožene stranke. Za to skupno dobavno (in merilno) mesto je tožeča stranka izstavila račun in ga poslala upravniku zgradb. To je bila v tem času družba P. d.o.o. Tega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija.

3Upravnik je po trditvah tožeče stranke terjani znesek razdelil med dolžnike in o višini terjatve obvestil posameznega dolžnika.

4Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku menila, da je za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka dovolj, da je tožena stranka lastnik vsaj enega posameznega dela zgradbe v zgradbi, ki prejema toploto preko skupnega odjemnega mesta. Poleg tega je menila, da zadošča za utemeljitev njene terjatve to, da se terjatev ujema z višino neplačane terjatve, ki jo je kot pooblaščenec sporočil upravnik (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

5Tožena stranka se s tem ni strinjala. Med drugim je ugovarjala, da računov tožeče stranke od upravnika ni prejela. Predložila je pogodbe in zemljiškoknjižna dovolila, s katerimi je dokazovala, da je posamezne dele nepremičnin prodala in da ni več lastnica teh posameznih delov. Nekateri od kupcev so se po navedbah tožene stranke (in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča) vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki „kasneje, kot pa so postali dejanski lastniki in uporabniki kupljenih nepremičnin ali pa … se nekateri od dejanskih kupcev sploh še niso vpisali v zemljiško knjigo“ (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Tožena stranka je v zvezi s tem ugovarjala, da ne more biti zavezanec za plačilo celotnih (še neplačanih) terjatev za ogrevanje, četudi se nemara terjatve nanašajo na kakšno zgradbo, v okviru katere naj bi tožena stranka še imela v lastni kakšen posamezen del zgradbe. Navajala je tudi, da ima v posameznih zgradbah (na katere se nanašajo terjatve tožeče stranke) v lasti le še manjše število posameznih delov. V nobeni od zgradb naj ne bi več imela niti v dejanski lasti niti v dejanski uporabi nobenega stanovanja.

6Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po njegovi presoji je tožena stranka dolžna poravnati terjatev le v deležu, ki se nanaša na toženo stranko kot enega od etažnih lastnikov posamezne zgradbe. Tožeča stranka ni navedla kakršnihkoli dejstev o ključu delitve terjatve, ki je posledica dobave do skupnega odjemnega in merilnega mesta. Tožena stranka zato niti ni mogla preizkusiti, v kakšnem deležu od celote terjatev do svojih odjemalcev bi lahko tožeča stranka zahtevala plačilo. Poleg tega (in neodvisno od tega) pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zato, ker tožena stranka ni dolžna poravnati terjatev za dobavljeno toploto (in plin) „v obdobju, ko je predmetne posamezne dele že uporabljal drug dejanski lastnik in uporabnik in katerih plačnik bi moral biti ta dejanski lastnik oz. uporabnik“. Dejstvo, da so se nekateri od kupcev vpisali v zemljiško knjigo šele dolgo po sklenitvi prodajne pogodbe ali pa sploh še ne, po presoji prvostopenjskega sodišča „ne more negativno vplivati na bivšega lastnika, ki predmetnih nepremičnin ne uporablja že več let, pa v tem postopku nastopa kot tožena stranka“ (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

7Pritožba je navedla, da je tožeča stranka izstavila račune na naslov: „Etažni lastniki D. 194, 196“, „Etažni lastniki D. 184 – 198 in „Etažni lastniki D. 184, 184a“. Takšen način naj bi bil skladen s 71. členom SZ-1. Tožeča stranka naj ne bi mogla izstaviti računa posameznemu etažnemu lastniku, saj s posameznim računom obračuna le skupne stroške obratovanja večstanovanjske hiše, ki niso stroški posameznega dela zgradbe. Ključ razdelitve naj bi bil vsak mesec različen (in ne enak), saj naj bi se stroški obračunavali od stanja kalorimetra ali pa števila oseb. Oboje sta spremenljivki, nad katerimi tožeča stranka nima nadzora. Ključ delitve tudi ne more biti enak. Predpostavka, na kateri naj bi gradila sodba, to pa je nespremenljivost ključa delitve, naj bi bila torej napačna. Nepravilen naj bi bil razlog prvostopenjske sodbe, da tožena stranka sploh ne more preizkusiti terjatev dobaviteljev. To vsekakor lahko stori tako, da od upravitelja na temelju 65, 66. in 67. člena SZ-1 zahteva predložitev računov dobaviteljev in pa tudi podatke o načinu razdeljevanja terjatev. Tožeča stranka je zgolj dobavitelj toplote, ki z razdelitvijo skupnih stroškov nima nič in ne opravlja storitve upravljanja. Nepravilno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka neke vrste prevzemnik terjatev. Navajanje ključa delitve v zvezi s terjatvijo tožeče stranke bi imelo smisel le, če bi tožena stranka lahko ugovarjala v postopku zoper tožečo stranko. Tožena stranka pa ima lahko ugovore le v postopku zoper svojega upravnika.

8Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9Tožeča stranka je s svojim tožbenim zahtevkom zahtevala izpolnitev svojih terjatev, ki jih je imela zaradi dobave toplote ali plina.

10Tožeča stranka je kot pravni temelj za svojo terjatev navajala Pogoje za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja J. (Ur. l. RS, št. 76/1997) in tudi različne pogodbe, ki naj bi bile sklenjene z upravnikom zgradb.

11Pogoji za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja J. (v nadaljevanju: Pogoji) pač niso mogli biti pravni temelj za terjatev tožeče stranke. „Pogoji“ so namreč v 17. členu sami predpostavljali, da je pred dobavo treba skleniti pisno pogodbo. Pravni temelj za dobavo je bil torej lahko le pogodbeni. Terjatev tožeče stranke je bila terjatev iz prodajne pogodbe (1. odstavek 435. člena OZ). Različne oblike energije in valovanja so namreč stvar (2. odstavek 15. člena SPZ).

12Pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj za pogodbeni stranki (1. odstavek 121. člena OZ); isto sicer velja tudi za vse zakonske obveznosti.

13Niti SPZ niti SZ-1 glede tega ne ustvarjata nobene izjeme od tega pravila. Sicer lahko za etažne lastnike sklene pogodbo (pod določenimi predpostavkami) upravnik. Upravnik je pri tem zgolj v pravnem položaju zastopnika etažnih lastnikov (4. odstavek 118. člena SPZ, 1. odstavek 68. člena SZ-1). Sklenjena pogodba zavezuje zastopanega in tretjo osebo (1. odstavek 70. člena OZ). Stranki pogodbe sta torej tretja oseba in posamezni etažni lastnik. Upravniku je izrecno prepovedana le sklenitev pogodbe, ki bi vodila do solidarne odgovornosti etažnih lastnikov (70. člen SZ-1).

14Pravne posledice navedene pravne ureditve za to zadevo so naslednje: tožeča stranka je po lastnih trditvah sklenila pogodbo s toženo stranko kot enim od etažnih lastnikov. Iz te pogodbe je bila dolžna dobavljati toploto in plin. Upravičena je bila terjati plačilo (1. odstavek 435. člena OZ). Plačilo je lahko zahtevala le v tisti višini, v kateri je bila tožena stranka dolžnica tožeče stranke (1. odstavek 121. člena OZ).

15Prodaja toplote ali plina v zgradbi z več posameznimi deli ima lahko to posebnost, da dobavitelj ne more meriti, koliko je dobavil posameznem etažnemu lastniku. Kupčeva obveznost (dolg) je ne glede na to deljiva, saj je denarna (1. odstavek 393. člena OZ). Če je dejanski položaj takšen, opredeljuje dobaviteljevo terjatev do posameznega etažnega lastnika tudi merilo, na temelju katerega se razdeli skupna obveznost etažnih lastnikov in se določi del, ki odpade na posameznega etažnega lastnika (1. in 2. odstavek 393. člena OZ; gl. tudi 2. odstavek 70. člena SZ-1).

16Tako je bilo tudi v tej zadevi. Odjemna in merilna mesta so bila skupna za več etažnih lastnikov, njihove obveznosti so bile deljive. Glede na to je lahko prodajalec (tožeča stranka) zahteval plačilo le za del celotne, na določenem odjemnem in merilnem mestu dobavljene toplote ali celotnega plina. Kolikšen je bil ta del, so določala merila in pa spremenjljivke.

17Merilo je lahko določeno s pogodbo o upravljanju, ali pa tudi na temelju zakona. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je bilo v tej zadevi določeno z Energetskim zakonom. Pravni vir, v katerem je bilo določeno merilo, sicer za odločitev ni pomemben, zato se pritožbeno sodišče s tem v nadaljevanju ne bo ukvarjalo. V vsakem primeru je bilo merilo („formula“) določeno vnaprej in je bilo praviloma nespremenljivo; spremenilo se je lahko le zaradi spremembe predpisa ali pogodbe o upravljanju. Spreminjale pa so se lahko t. i. spremenljivke, na primer odčitki na kalorimetru ali število oseb.

18V okviru sodnega postopka je tožeča stranka nosila trditveno in tudi dokazno breme, da je v razmerju do tožene stranke izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je, tako se vsaj zdi, od tožene stranke zahtevala plačilo zneska, ki so ga dolgovali vsi dolžniki – neplačniki na določenem merilnem in odjemnem mestu.

19Ker sta pogodbeni stranki pogodb o dobavi toplote in plina tožeča in tožena stranka, je tudi jasno, da lahko tožena stranka seveda ugovarja terjatvi tožeče stranke. Prav nobenega pravnega razloga ni, da bi smela ugovarjati tožena stranka le upravitelju, saj upravitelj niti (nikoli) ni bil upnik za terjatev iz prej navedenih pogodb.

20Tožena stranka je to upravičenje tudi izkoristila. Ugovarjala je, da ne more biti zavezanec za plačilo celotnih obračunanih stroškov, tudi če se terjatve nanašajo na kakšno zgradbo, v kateri je tožena stranka lastnica kakšnega posameznega dela (prvostopenjska sodba, r. št. 8).

21Ker je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, je tožeča stranka morala utemeljiti tudi, zakaj je terjala znesek v višini njenega tožbenega zahtevka. Temu trditvenemu in dokaznemu bremenu pa ni zadostila, kot je pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče. Da bi utemeljila svojo terjatev, bi morala tožeča stranka med drugim navesti tudi, kakšno je bilo merilo in kakšne so bile spremenljivke, ki so vplivale na delitev obveznosti. Te podatke bi tožeča stranka lahko pridobila na temelju 2. odstavka 71. člena SZ-1, saj mora upravnik priskrbeti upniku („tretji osebi“, v tej zadevi pa tožeči stranki) „podatke o etažnem lastniku … potrebne za vložitev tožbe“. Torej mora preskrbeti podatke ne le o osebi etažnega lastnika, temveč tudi o delu, ki odpade nanj, in o merilih, ki so pripeljali do razdelitve obveznosti.

22Tožeča stranka v teku celotnega prvostopenjskega postopka ni postavila nobenih trditev ne o merilih, ne o spremenljivkah. Ker ni zmogla utemeljiti, kolikšna je njena terjatev, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

23Pritožbeno pravno stališče, da je postavitev zahtevka z izstavitvijo računa upravniku stavbe v skladu s SZ-1, je sicer pravilno. Ali je takšen način sporočanja zahtevka do celote etažnih lastnikov (in ne do posameznega etažnega lastnika) sploh zadosten, da povzroči zapadlost in po preteku roka (ali opominu) tudi zamudo, v tej zadevi sploh ni treba odločiti. Tožbeni zahtevek je namreč neutemeljen že zato, ker tožeča stranka ni niti navedla meril in spremenljivk, na temelju katerih bi utemeljila višino svojega zahtevka.

24Pritožba ima tudi prav, da lahko vsak posamezni etažni lastnik zahteva pojasnila od upravnika (zlasti 65. člen SZ-1), vendar pa je to zgolj obveznost upravnika do etažnega lastnika. Ne vpliva na razmerje med dvema drugima osebama, namreč dobaviteljem energije kot upnikom (tožečo stranko) in etažnim lastnikom (toženo stranko). Da tožeča stranka ne opravlja storitev upravljanja je seveda res, zakaj pa ne more terjati več in drugače kot tisto, kar tožena stranka dolguje, je že bilo pojasnjeno. Seveda terjatev tožeče stranke v bistveni meri opredeljujejo merila in spremenljivke. Čeprav tožeča stranka ni upravnik, je na merila in spremenljivke vezana.

25Pravno stališče prvostopenjske sodbe, ki vidi v tožeči stranki „neke vrste prevzemnika terjatev“ je sicer očitno nepravilno. Pritožba ima vsekakor prav, da tožeča stranka ni prevzemnik terjatev; obrazloženo je že bilo, da ima položaj upnika. Gre pa za manjšo pomanjkljivost v obrazložitvi, zaradi katere sama odločitev ni nepravilna.

26Materialnopravno zmotno je razlikovanje med „formalnim“ in „dejanskim“ lastništvom. Zmotno je tudi s tem povezano stališče prvostopenjske sodbe, ki meni, da ni pomembno, kdo je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, temveč da je odločilno „dejansko lastništvo“.

27Glede na veljavno pravno ureditev obstaja le lastninska pravica (37. člen in nasl. SPZ). V 1. odstavku 11. člena SPZ je tudi povsem jasno določeno, da se domneva, da je lastnik tisti, ki je kot takšen vpisan v zemljiško knjigo. Praviloma je torej v zemljiško knjigo vpisana oseba lastnica, razen izjemoma, npr. zaradi priposestvovanja. Kar pa je odločilno, je nekaj drugega: SPZ ne razlikuje med „formalnim“ in „dejanskim“ lastništvom, teh pojmov ne pozna in jih ne ureja.

28Zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe kupec še ne postane lastnik, potreben je še vpis v zemljiško knjigo „Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo.“ (1. odstavek 49. člena SPZ). Kupec, ki se še ni vpisal v zemljiško knjigo kljub sklenjeni kupni (prodajni) pogodbi, torej ni lastnik, niti dejanski lastnik temveč je nelastnik. Napačna je tudi argumentacija, da opustitev vpisa kupca kot lastnika v zemljiško knjigo ne sme škoditi prodajalcu, ki je bila v tej zadevi tožena stranka. Glavna pravna dolžnost prodajalca je, da priskrbi kupcu lastninsko pravico (1. odstavek 435. člena OZ). Prodajalec je torej tisti, ki mora vložiti zemljiškoknjižni predlog, ne kupec. Da je praksa pogosto drugačna, in predlog vloži kupec, je nepomembno, saj je zakonska ureditev jasna in tudi prisilna. Če prodajalec svojih obveznosti do kupca ne izpolni, je seveda prav, da nosi posledice svoje kršitve zakonskih obveznosti sam. Ena od posledic je določena v SZ-1. SZ-1 nalaga prav lastniku, da postane stranka različnih obveznostnopravnih razmerij in da mora torej poravnavati določene obveznosti (npr. 30. člen SZ-1). Dokler prodajalec ostane lastnik, mora torej nositi obveznosti, kljub sklenjeni prodajni pogodbi.

29Ne glede na to, materialnopravno zmotno stališče, pa je sodba pravilna, ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, kot je že bilo obrazloženo.

30Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazložila svoje stališče, iz katerih razlogov je sodba prvostopenjskega sodišča pravilna. Upravičena je do povrnitve stroškov odgovora na tožbo po ZOdvT (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbe.

31Stroški tožene stranke znašajo na temelju tar. št. 3210 712,00 EUR, na temelju tar. št. 6002 20,00 EUR in tar. št. 6007 22 % od vsote prejšnjih dveh postavk. Upravičena je torej do povrnitve 893,04 EUR. Ta znesek bo morala povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).