VSRS Sodba I Up 731/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 020-2/2004/2 z dne 14. 4. 2004, zavrnilo kot neutemeljeno, deloma pa tudi iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka, v 2. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, v 3. točki izreka pa zavrglo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožbi A. A., ki je v tem sporu prizadeta stranka, ugodila in odpravila prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in tožeči stranki kot prvostopenjskemu organu zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Tožeča stranka je s prvostopenjsko odločbo A.A. zavrnila zahtevo, s katero je od tožeče stranke zahteval:

- izročitev kopije odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev ter vlog in sodb s tem v zvezi glede odvzema dovoljenja za upravljanje skladov družbi B., d.d.,

- izročitev kopije (eventualnih) dokončnih odločb Agencije za trg vrednostnih papirjev ter vlog in sodb s tem v zvezi, izrečenih zaradi nepravilnosti oz. kršenja zakonodaje družbam C., D., E., F. in vsem njihovim pravnim naslednikom ter sedanjemu upravljavcu G.,

- podatek, ali Agencija za trg vrednostnih papirjev proti prej navedenim družbam in njihovim vodilnim vodi kak postopek v zvezi s kršenjem zakonodaje, za katerega je pristojna Agencija za trg vrednostnih papirjev, še posebej postopke, za katere je že podana ovadba ali predlog sodniku za prekrške.

2Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi navedlo, da tožba ni utemeljena, saj ureditev Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03, ZDIJZ) ne posega v nasprotju z ustavo v pridobljene pravice tožeče stranke. Prav tako prvostopenjsko sodišče meni, da se Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, 31/00 in 52/02, ZTVP-1) in ZDIJZ ne derogirata, ampak imata oba vpliv na odločanje v konkretnem posamičnem primeru, zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Glede ostalih ključnih razlogov svoje odločbe se prvostopenjsko sodišče pridružuje razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, kajti po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo zahtevek za povrnitev taks za vodenje postopka pred pooblaščencem, ker ne gre za stroške v upravnem sporu ampak za takse, o katerih se odloča v upravnem postopku.

3Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da retroaktivni učinek ZDIJZ obstaja, vendar gre v tem primeru za takšen poseg v pridobljene pravice, ki je skladen z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje nima pristojnosti, da bi presojalo, ali gre pri konkretnem zakonu (ZDIJZ) za ustavno dopusten poseg v pridobljene pravice, saj je za takšno vrsto presojanja pristojno le Ustavno sodišče RS. Po mnenju tožeče stranke so si posamezna stališča oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje glede retroaktivnega učinka ZDIJZ in poseganja v pridobljene pravice medsebojno tudi v nasprotju. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju, da je ZDIJZ kasnejši predpis. Po njenem mnenju gre za napačno razumevanje pojma specialnega zakona, ki je v tem primeru ZTVP-1 in ZISDU-1, ne pa ZDIJZ. Posledično se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da se ZDIJZ in ZTVP-1 medsebojno ne derogirata, ampak imata oba vpliv na odločanje v konkretnem posamičnem primeru, saj daje de facto takšna interpretacija ZDIJZ pomen specialnega predpisa (z vidika posredovanja informacij) glede na določbe ZTVP-1 (in ZISDU-1), saj mora po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka na zahtevo prosilcev omogočiti dostop do informacij, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ, razen tistih, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti (po 6. členu ZDIJZ). Nujno je treba odločiti, po „pravnem režimu“ katerega zakona (ZDIJZ ali ZTVP-1 oziroma ZISDU-1) je v konkretni zadevi treba obravnavati zahtevo prosilca za izročitev informacij oziroma kateri zakon je treba šteti kot specialni predpis.

4Navaja tudi, da zaprošene listine temeljijo na podatkih oziroma vsebujejo posamezne podatke, zlasti podatke o tem, s katerimi vrednostnimi papirji, po kakšni ceni in v kakšni količini so z njimi trgovale oziroma jih kupovale in prodajale določene družbe, ki se po svoji vsebini štejejo za poslovno skrivnost družbe. Zato jih je v skladu s 39. členom in 40. členom ZGD dolžna varovati kot poslovno skrivnost in jih skladno z 2. točko 6. člena ZDIJZ ni dolžna razkriti. Pri utemeljevanju svojih razlogov ni bila dolžna navesti, česa ni ugotovila, pač pa je dolžna izrecno navesti, kaj je ugotovila, in to je tudi storila. Zakonska definicija poslovne skrivnosti iz 39. člena ZGD „da je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba“, nikakor ne pomeni, da mora tožeča stranka prosilcu v konkretnem primeru dokazati obstoj oziroma vse elemente takšne škode po pravilih civilnega prava (ki bi jo utrpela družba kot posledico izročitve podatkov) oziroma kot meni sodišče prve stopnje „do razumne verjetnosti utemeljiti nastanek škode“, da bi mu bila upravičena zavrniti izročitev posameznega podatka. Takšno dokazovanje škode s strani tožeče stranke bi bilo v obrazložitvi njene odločbe popolnoma nemogoče, ne da bi se pri dokazovanju uporabili ravno tisti podatki, ki se po 39. členu in 40. členu ZGD štejejo za poslovno skrivnost družbe in se jih zato ne sme sporočati tretjim osebam. Takšno situacijo priznava tudi sodišče prve stopnje, ko citira sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zadeva T-204/99 z dne 12. 7. 2001), ki pravi, da je možen primer, ko je praktično nemogoče podati razloge za zavrnitev dostopa za določen dokument, ne da bi ob tem prišlo do razkritja.

5Meni, da ne more razkriti kot informacijo javnega značaja podatkov o kršitvah zakona. Zlasti podatki o pravnomočnih sodnih odločbah se lahko po njenem mnenju izročajo upravičenim osebam le pod pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 96/04 - ZKP-UPB2; v nadaljevanju ZKP) oziroma se izročajo upravičenim osebam pod pogoji, ki jih določa Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 23/05 - ZP-1-UBP1, v nadaljnjem besedilu ZP-1). V nasprotju s temeljnimi načeli pravne države bi namreč bilo, da bi lahko kdorkoli in brez vsakih omejitev pridobival katerokoli podatke o družbah, ki se nahajajo v kazenskih spisih oziroma spisih sodnikov za prekrške oziroma podatke iz kazenske evidence in evidence o storjenih prekrških, še zlasti, če se upoštevajo določbe ZKP o izbrisu obsodbe in določbe ZP o izbrisu pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških ter opozoril in odločb o prekrških. Skladno s 3. točko 6. člena ZDIJZ je ovira za posredovanje zahtevanih dokumentov tudi varstvo osebnih podatkov. Skladno s to zakonsko določbo se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (to je bil v času izdaje odločbe tožeče stranke veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov - Uradni list RS, št. 59/99, št. 57/02, št. 59/01 in št. 52/02; v nadaljevanju ZVOP). Posamezne zaprošene listine temeljijo na podatkih oziroma vsebujejo podatke, s katerimi vrednostnimi papirji, po kakšni ceni in v kakšni količini so z njimi trgovale oziroma jih kupovale in prodajale posamezne fizične osebe, ki se po svoji vsebini štejejo za osebne podatke in jih zato tožeča stranka ne sme sporočati tretjim osebam. Ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala za navedeno odločitev na prepričljiv način utemeljiti.

6Podatki o posamezniku oziroma fizični osebi oziroma podatki o tem, s katerimi vrednostnimi papirji, po kakšni ceni in v kakšni količini so z njimi trgovale oziroma jih kupovale in prodajale posamezne fizične osebe po svoji vsebini nesporno ustrezajo zakonski definiciji osebnega podatka po ZVOP. V obrazložitvi svoje odločbe je natančno opisala, da je omenjene podatke štela za osebne podatke. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju v tej zvezi tudi napačno uporabilo 23. člen ZVOP. Spregledalo je, da se navedena določba nanaša le na tiste izjeme od varstva pravic posameznikov glede posredovanja osebnih podatkov, ki jih določa zakon. V tem primeru pa takšen zakon, ki bi posameznikom omejeval varstvo njihovih pravic, ne obstaja. Takšen zakon ne more biti ZDIJZ, ki glede sporočanja osebnih podatkov v 3. točki 6. člena odkazuje nazaj na ZVOP. Zato v konkretnem primeru tudi ni dopustno uporabiti sistem „tehtanja“ varstva pravice posameznikov pri varovanju njihovih osebnih podatkov po ZVOP s pravico prosilcev do dostopa do informacije javnega značaja po ZDIJZ, saj za to ni nobene podlage.

Sodišče prve stopnje odločbe tožene stranke ni odpravilo iz razloga, ki napotuje na opravi „tridelnega testa“, pa bi to moralo storiti, saj je tožeča stranka po tretjem odstavku 251. člena ZUP (veljavnega v času izdaje odločbe tožene stranke) vezana na napotke tožene stranke. Vendar je za to pristojna tožeča stranka, kot to zatrjuje sodišče prve stopnje. Če je sodišče prve stopnje podvomilo v ustavnost ZVOP in ZDIJZ, oziroma v njuno medsebojno komplementarnost, pa bi moralo ravnati v skladu s prvim odstavkom 156. člena Ustave RS ter začeti postopek za oceno ustavnosti teh zakonov pred Ustavnim sodiščem RS.

7Glede delnega dostopa poudarja, da je v svoji odločbi konkretno navedla, da iz zaprošenih listin iz tč. 1 in tč. 2 zahteve stranke z interesom glede na njihovo vsebino tudi ni mogoče izločiti samo zaupnih informacij na tak način, ki bi zagotovil njihovo dejansko varstvo in zaupnost, saj bi jih bilo mogoče ugotoviti posredno ali na njih sklepati iz drugih podatkov v citiranih listinah, s čimer pa ne bi bilo zagotovljeno njihovo varstvo oziroma bi bila ogrožena njihova zaupnost. Tudi posredovanje podatkov glede sprožitve kazenskih postopkov oziroma postopkov o prekrških je argumentirano zavrnila (med drugim) tudi na podlagi 6. člena ZDIJZ. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje povsem spregledalo njeno obrazložitev. Iz stališča tožene stranke, s katerim se strinja tudi sama, nedvoumno izhaja, da bi lahko zahtevo stranke z interesom iz tč. 3 zahteve v skladu z ZDIJZ zavrnila tudi iz razloga, ker gre pri tej zahtevi glede na njeno vsebino za vprašanje, kar pa ni informacija javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ, pač pa informacija, ki bo šele morala nastati in v trenutku, ko je prosilec zaprosil zanjo, še ni obstajala.

8Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izreklo o pritožbenih navedbah tožeče stranke tč. IV. tožbe, čeprav so bistvene za zakonitost odločbe tožene stranke. Tožena stranka je namreč v izreku svoje odločbe odločila, da se pritožbi stranke z interesom ugodi, da se odpravi odločbo tožeče stranke ter da se ji zadeva vrne v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Tožena stranka je, kot sama navaja v obrazložitvi svoje odločbe, navedeno odločitev sprejela v skladu z določbo tretjega odstavka 251. člena ZUP in prvega odstavka 252. člena ZUP. V obrazložitvi svoje odločbe se tako tožena stranka sklicuje na obe med seboj popolnoma nasprotni pravni podlagi za svojo odločitev, ki ustvarjata za tožečo stranko povsem različne procesne posledice. Očitno je, da bi se lahko tožena stranka v svoji odločbi sklicevala le na tretji odstavek 251. člena ZUP (v skladu s katerim je izrek izpodbijane odločbe) ali pa le na prvi odstavek 252. člena ZUP, nikakor pa ne na oba omenjena člena ZUP. Posledično je izrek odločbe tožene stranke v očitnem nasprotju z razlogi oziroma obrazložitvijo odločbe tožene stranke, s čimer je podana bistvena kršitev določb (upravnega) postopka, kar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo.

9Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi, odločbo tožene stranke pa odpravi in samo odloči o stvari tako, da zavrne pritožbo prosilca A. A. zoper odločbo tožeče stranke, oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

10Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

11Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je v tem primeru pravnomočnost sodbe po 3. odstavku 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005) pogoj za izvršitev upravnega akta.

12Pritožba ni utemeljena.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča zakonita, deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.

14Kot je pritožbeno sodišče že navedlo v zadevi I Up 122/2006, je ZDIJZ s svojo uveljavitvijo dne 22.3.2003 vzpostavil novo obveznost državnih organov, organov lokalnih skupnosti, javnih agencij, javnih skladov in drugih oseb javnega prava, nosilcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb (organi v smislu 1. člena ZDIJZ), da posredujejo določene informacije, s katerimi razpolagajo, kot informacije javnega značaja vlagateljem zahtev pod pogoji in po postopku, ki ga glede dostopa do teh informacij ureja ZDIJZ. ZDIJZ je torej uvedel nove pravice posameznikov skladno z 2. odstavkom 39. člena Ustave in nove obveznosti nosilcev oblasti in izvajalcev javnih nalog. Za (pravo) retroaktivnost predpisa gre tedaj, kadar zakon naknadno in v celoti posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti, tista dejanska stanja, ki so že nastala in bila zaključena pred uveljavitvijo zakona(1). V tem primeru pa se nastop in obstoj novih obveznosti ugotavlja v vsakem primeru odločanja o odstopu do informacij javnega značaja na podlagi dejstev, ki so ugotovljena v vsakem postopku posebej, torej vprašanja, ali v trenutku odločanja organ razpolaga z informacijo javnega značaja, ki jo je dolžan posredovati, pri čemer je vprašanje, kdaj je to informacijo pridobil, za odločitev povsem irelevantno. Zaradi tega ni mogoče govoriti o retroaktivnosti, saj ZDIJZ s svojimi učinki ne posega v čas pred svojo uveljavitvijo, niti ni posegel v pridobljene pravice posameznikov (155. člen Ustave). Obveznost posredovanja informacij velja za organe v smislu ZDIJZ šele po 22. 3.2003, ko je zakon pričel veljati, tako da o pravi retroaktivnosti ni mogoče govoriti. Če organ posreduje določeno informacijo, ki je nastala pred 22. 3. 2003, pa predstavlja dejansko okoliščino in ne pravno varovanega položaja, glede katerega bi organ s sprejemom ZDIJZ izgubil kakšno pravico ali pravni interes. To pomeni, da se organi ne morejo upirati nalaganju novih zakonskih obveznosti s sklicevanjem na poslabšanje lastnega pravnega položaja. Zato obveznosti organov po ZDIJZ veljajo za vse informacije in vse dokumente, s katerimi razpolagajo, ne glede na to, kdaj je tak dokument nastal, če seveda gre za informacijo javnega značaja.

15Vsako sodišče je dolžno oceniti, ali je določen zakon, ki ga je dolžno uporabiti, morda neustaven, saj mora v primeru, če meni, da je določen zakon protiustaven, ravnati po 156. členu Ustave RS in postopek prekiniti ter začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Tožeča stranka se torej moti, ko navaja, da ocena ustavnosti rešitev ZDIJZ ni dolžnost prvostopenjskega sodišča. Seveda pa skladnost zakonov z ustavo z učinkom za vse presoja ustavno sodišče. Pritožbeno sodišče v tem primeru tudi samo ne dvomi v ustavnost zakonov, ki jih je treba uporabiti v tem primeru.

16Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje mnenju prvostopenjskega sodišča, da med ZDIJZ in ZTVP-1 ne obstoji razmerje splošnosti in specialnosti. Vprašanje derogacije kasnejšega oziroma specialnejšega predpisa se pojavi zgolj tedaj, kadar dva predpisa urejata isto materijo, kadar torej dva predpisa določata pravila za oblikovanje istega javnopravnega razmerja. To pa v danem primeru ni podano, saj ZTVP-1 ureja obdelavo in posredovanje podatkov v razmerju do drugih pristojnih organov, ki izvršujejo nadzorstvena pooblastila (182. člen, ki je uvrščen v poglavje „8. Sodelovanje z nadzornimi organi in organi Evropskih skupnosti“), ZDIJZ pa dostop prosilcev do informacij javnega značaja. Tožeča stranka zato napačno razlaga, da je ZTVP-1 zanjo izključil uporabo ZDIJZ preprosto zaradi tega, ker sam ZTVP-1 kot „matični“ predpis ne ureja posredovanja informacij javnega značaja in da je treba njegove določbe o posredovanju podatkov upoštevati kot izključni temelj o posredovanju podatkov s strani tožeče stranke nasploh. Tako sta pravna temelja za posredovanje podatkov tožeče stranke v resnici dva, tako ZTVP-1 kot tudi ZDIJZ, vsak v okviru svojega postopka in področja uporabe. Glede uporabe določb Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 110/02, 73/03, 32/04 in 42/04) v razmerju do ZDIJZ enako. Izjeme, ki dopuščajo zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, ureja ZDIJZ (6. člen), tako da je treba pravni temelj za zavrnitev zahteve zainteresirane stranke presojati v okviru določb tega zakona, poleg tega pa je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Tako prepoved je organ dolžan upoštevati ne glede na to, ali je izrecno določena, ali pa izhaja posredno iz posameznih določb področnega zakona: npr. iz opredelitve, da je posredovanje določenih podatkov sankcionirano kot kaznivo dejanje ali prekršek, kot razlog za uveljavljanje odgovornosti pristojne osebe, in podobno. Pri tem je potrebno upoštevati, da takih prepovedi v posameznih področnih zakonih ZDIJZ ob odsotnosti izrecnih prehodnih zakonskih določb s svojo uveljavitvijo ni razveljavil. Ali take omejitve obstajajo v ZTVP-1 oziroma drugih zakonih, ki urejajo delovanje tožeče stranke, je dolžna tožeča stranka v ponovljenem postopku tudi ustrezno preveriti.

17ZDIJZ je kot izjemo od pravice do informacij javnega značaja določil, da se lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (2. točka 6. člena ZDIJZ). Ali je glede na zahtevano informacijo podana podlaga za uporabo navedene zakonske določbe, predstavlja pravno presojo, ki mora biti ustrezno ugotovljena in obrazložena. Tako se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da mora biti to, ali so določeni podatki varovani kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ali ne, mora biti ugotovljeno v vsakem konkretnem primeru in tudi ustrezno obrazloženo, zato zgolj splošno sklicevanje tožeče stranke na zakonske določbe ne zadošča. Če se morda v posameznem primeru pokaže, da tega ni mogoče obrazložiti, ne da bi s tem že razkrili zahtevane informacije, pa je to okoliščino treba v sami obrazložitvi odločbe ustrezno predstaviti in argumentirati.

18Glede dostopa do informacij, ki so vključene v sodbe kazenskega sodišča ali odločbe o prekršku, in razmerje med Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), Zakonom o prekrških (ZP-1) ter ZDIJZ pritožbeno sodišče poudarja, da je tudi v tem primeru treba upoštevati, da gre za različne pravne temelje, na katerih se določeni podati posredujejo in da med njimi ne velja razmerje splošnosti in specialnosti oziroma starejšega in novejšega predpisa. Poleg tega pa je glede obveznosti posredovanja določenih informacij treba preveriti, ali gre pri zahtevanih podatkih za informacijo javnega značaja, ki jo je dolžna posredovati tožeča stranka. Informacija javnega značaja je po 4. členu ZDIJZ tista informacija, „ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb“. To pomeni, da je za pojem informacije javnega značaja pomembna opredelitev različnih kriterijev: iti mora za informacijo iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v neki materializirani obliki (glej Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana: Pravna fakulteta, 2005, str. 210). Kot že navedeno v sodbi pritožbenega sodišča v zadevi I Up 122/2006, je pri upravnih organih njihovo delovno področje opredeljeno z njihovimi pristojnostmi, pri izvajalcih javnih služb pa je delovno področje opredeljeno z javno službo, ki jo opravljajo. Iz tega izhaja, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije. Tako je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno to, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. V nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o informaciji, ki izvira iz delovnega področja organa in torej ne gre za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, zato je organ, ki z njo razpolaga, ni dolžan posredovati osebi, ki tako informacijo zahteva. Sodba v kazenski zadevi ali odločba o prekršku je akt pristojnega sodišča ali prekrškovnega organa, zato je ta dokument lahko informacija, ki sodi v delovno področje tožeče stranke in s tem informacija javnega značaja, ki jo je dolžna stranki z interesom posredovati tožeča stranka, le tedaj, če je bila taka sodba ali odločba povezana z izvrševanjem pristojnosti tožeče stranke: če je služila kot podlaga za postopek, ki ga je vodila tožeča stranka, ukrepe ki jih je prejela, itd. Če je temu tako, pa je treba pri odločanju o posredovanju take informacije spoštovati načelo, da morajo za pridobitev določene informacije veljati isti pogoji ne glede na to, od katerega organa se njeno posredovanje zahteva: tako informacije, ki so sestavni del sodbe ali odločbe organ ne more posredovati, če take informacije ne bi smel posredovati tisti organ, ki je navedeno sodbo ali odločbo izdal v okviru svojega delovnega področja - v konkretnem primeru torej pristojno kazensko sodišče ali prekrškovni organ. Če bi za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskim omejitev in varstev, ki so jih določilo ZDIJZ in drugi relevantni zakoni. Ob upoštevanju navedenega načela je tožeča stranka dolžna skrbno preveriti, ali ne obstoji kakšna od izjem po 6. členu ZDIJZ glede dolžnosti posredovanja take informacije, še posebej morebitni poseg v varstvo osebnih podatkov.

19Pritožbeno sodišče pa se strinja z navedbami tožeče stranke, da je bil po predpisih v času odločanja konflikt med ustavnima pravicama varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja razrešen s tedaj veljavno zakonsko ureditvijo ZDIJZ in ZVOP tako, da je bil osebni podatek določen kot absolutni razlog za zavrnitev dostopa do zahtevane informacije skladno s 3. točko 6. člena ZDIJZ. Glede tega ne obstaja v zakonu nobena pravna podlaga za kakršnekoli "tehtanje" med obema pravicama ali možnost "testa" na podlagi katerih bi bilo mogoče kljub izrecni in absolutni zakonski prepovedi razkriti osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov skladno z ZVOP. Tako je treba zavrniti dostop do določenih informacij, ki bi po 3. točki 6. člena ZDIJZ predstavljale izjemo od dostopa do informacij javnega značaja, vendar pa je to treba ugotoviti in obrazložiti glede vsakega zahtevanega dokumenta. Na obstoj take izjeme mora paziti organ po uradni dolžnosti, saj gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Poleg tega pa je treba upoštevati, da je po določbah ZVOP posameznik, katerega osebni podatki se varujejo, "določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se lahko identificira na način, ki ne povzroča velikih stroškov ali ne zahteva veliko časa" (2. točka 2. člena ZVOP). To pomeni, da mora tožeča stranka presoditi, ali je mogoče na podlagi splošno znanih podatkov, javno dostopnih podatkov ali podatkov, s katerimi očitno razpolaga vložnik zahteve za posredovanje osebnih podatkov, določeno informacijo brez težav povezati z določenim posameznikom: v tem primeru je zahtevana informacija osebni podatek, ki je varovan po zakonu in ga ni dovoljeno posredovati kot informacijo javnega značaja. To omejitev mora tožeča stranka upoštevati tudi v primeru odločanja o delnem dostopu do zahtevanih informacij, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do izigravanja ustavnega in zakonsko določenega varstva osebnih podatkov. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi lahko podatki o tem, s katerimi vrednostnimi papirji, po kakšni ceni in v kakšni količini so z njimi trgovale oziroma jih kupovale in prodajale določene fizične osebe, predstavljali osebne podatke, ki zaradi varstva po ZVOP niso dostopni na podlagi ZDIJZ.

20Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka ni zadostno utemeljila svoje trditve, da podatkov, ki predstavljajo izjemo od dostopa do informacij javnega značaja zaradi varstva osebnih podatkov, poslovne skrivnosti ali druge izjeme, ni mogoče izločiti iz dokumentov in stranki omogočiti delnega dostopa na podlagi 7. člena ZVOP; zgolj splošna navedba tožeče stranke, da bi bilo mogoče te podatke ugotoviti posredno ali na njih sklepati iz drugih podatkov v citiranih listinah, s čimer ne bi bilo zagotovljeno njihovo varstvo oziroma bi bila ogrožena njihova zaupnost, za takšno odločitev ne zadošča, saj je tako pomanjkljiva, da je niti ni mogoče preizkusiti. Tako je tožeča stranka glede potrebe po varstvu osebnih podatkov skladno s 3. točko 6. člena ZDIJZ dolžna preveriti, ali bi ob izbrisu osebnih podatkov določena oseba še zmeraj bila določljiva kot posameznik v smislu 2. točke 2. člena ZVOP, kot navedeno zgoraj, ter svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložiti.

21Pritožbeno sodišče meni, da je treba prošnje oziroma zahteve za dostop do informacij javnega značaja v primeru, če so nejasne oziroma nepopolne, poslati stranki v dopolnitev skladno z določbami 67. člena ZUP. To velja tudi za primer, ko ni jasno, ali stranka zahteva določen dokument, ki ga organ že ima in bi lahko bila informacija javnega značaja, ali pa želi pridobiti odgovor na vprašanje, kar bi predstavljalo ustvarjanje dokumenta, ki ga organ še nima in ga tudi po določbah ZDIJZ ni dolžan ustvariti. Tako je tudi v primeru zahteve zainteresirane osebe po posredovanju podatka, ali tožeča stranka proti določenim subjektom vodi kakšen postopek v zvezi s kršenjem zakonodaje, za katerega je pristojna tožeča stranka, to vlogo šteti za nejasno vlogo, če iz nje ni mogoče razbrati, ali zainteresirana oseba želi pridobiti določen obstoječ dokument, ali ustvaritev novega. V takem primeru pa bi morala tožeča stranka sladno s 67. členom ZUP zainteresirano osebo tudi poučiti, kako naj tako pomanjkljivost oziroma nejasnost svoje zahteve ustrezno odpravi in ne take zahteve takoj zavrniti zgolj zaradi neustrezne formulacije.

22Glede pomanjkljive obrazložitve prvostopenjske sodbe glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe tožene stranke v zvezi z navajanjem 251. člena ter 252. člena ZUP pritožbeno sodišče ugotavlja, daje ta pomanjkljivost odločbe tožene stranke nebistvena, saj so izrek in posledice odločbe tožene stranke jasne in temeljijo na 251. členu ZUP, v kar tudi tožeča stranka ne izraža nobenega dvoma.

23Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1.

----

(1) L. Šturm, Komentar k 2. členu Ustave RS v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, FPDEŠ, 2002, str. 57