4. člen ZDIJZ

Da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer mora informacija izvirati iz delovnega področja organa, ki mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki. Tožnica je zavezana k posredovanju dokumentov le v delu, v katerem ti kažejo na njeno delovanje v okviru opravljanja javne službe. Kadar določen dokument vsebuje tako informacije, povezane z opravljanjem javne službe kot tudi informacije, ki s tem niso povezane, se posredujejo le tisti izseki dokumenta, ki predstavljajo informacije javnega značaja. Ostale dele dokumentov lahko tožnica prekrije, saj jih v okviru določb ZDIJZ ni zavezana posredovati prosilcu. S prekritjem dela dokumenta, ki ne predstavlja javne službe, se dokument kot tak ne spreminja in se ne "predrugači", saj se prosilcu posredujejo točno tiste informacije, ki jih dokument že vsebuje, vendar v obsegu, v katerem informacije kažejo na izvrševanje javnih nalog.

Med strankami ni sporno, da je Mnenja o GZ-1 podpisala pooblaščena oseba pri tožnici in da so bila odposlana izven tožnice. To sta okoliščini, ki sta bistveni za odločitev, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja, ki jo je tožnica glede na namen ZDIJZ dolžna razkriti prosilki Dokazno breme za izkaz, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji zahtevani za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nosi organ, ki se na izjemo sklicuje; če eden izmed treh kriterijev ni izkazan, izjeme ni mogoče uveljaviti. Ni relevanten tožbeni ugovor, da pooblaščena oseba tožnice ne sprejema nobene odločitve o vladnem gradivu, na katerega tožnica poda mnenje, zato njen podpis ne izpolnjuje kriterija, ki ga za dokumente kot zaključene celote zahteva Uredba. Niti ZDIJZ niti Uredba ne zahtevata, da bi morala iz zaključenega dokumenta izhajati neka odločitev pristojnega organa, Uredba zahteva le podpis uradne oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen. Poslovnik vlade kot podzakonski akt ne more ožiti zakonsko določenih pogojev za dostop do informacij javnega značaja i

Kadar iz dokumentov ni mogoče razbrati informacij, ki se varujejo s tajnostjo glasovanja, s sklicevanjem na tajnost logično ni mogoče omejiti dostopa do informacij javnega značaja. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je po končanem tajnem glasovanju neveljavne glasovnice opredelila kot informacije javnega značaja. Sama tajnost glasovanja, določena v drugem odstavku 111. člena Ustave, ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno. Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, ne da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila. Ta namen je bil v konkretnem primeru že izpolnjen, saj je bilo tajno glasovanje izvedeno in zaključeno. Med strankama ni sporno, da so bile zahtevane neveljavne glasovnice nepodpisane in da iz njih ni mogoče ugotoviti identitete glasujočega, zato zaradi razkritja teh glasovnic poslanci ne bi mogli biti deležni nobenih pritiskov. Ena od temeljnih nalog DZ je poleg zakonodajne in nadzorne funkcije tudi njegova volilna funkcija, ki je urejena s predpisi i

Tehtanje javnega interesa za razkritje na eni strani se izvede s primerjavo interesa drugih oseb za omejitev dostopa, to pa na podlagi dejanskih ugotovitev, za katere more biti predhodno navedena trditvega podlaga. Zato se od primera do primera tehta, ali je treba dati prednost javnemu razkritju podatkov ali poslovni skrivnosti glede na "občutno škodo", ki bi z njenim razkritjem lahko nastala. Opravljeno tehtanje torej lahko obvaruje poslovno skrivnost, koliko bi njen pomen zaradi možnosti nastanke občutne škode pretehtal. Vendar pomena podatkov za subjekt, organ ne more ugotoviti drugače, ko da mu jih ta subjekt predstavi - in to je okvir, ki ga ima organ za ugotavljanje dejstev s tem v zvezi, pri tem pa mora tudi upoštevati, da se izjeme od dostopa do intormacije javnega začaja razlagajo ozko, ne pavšalno oziroma široko.

Med strankami ni sporno, da: (1) je tožnik kot javni zavod zavezanec za dostop do informacij javnega značaja; (2) z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, saj jih je posredoval toženi stranki; (3) zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. ZDIJZ ne določa, da je lahko informacija javnega značaja le tisti dokument, ki je zaključen oziroma tisti, ki lahko predstavlja materialno resnico ali pravo voljo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da je to lahko tudi (elektronska) korespondenca in da so pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ izpolnjeni. Zmotno je tožbeno stališče, da na zlorabo pravice kaže to: (1) da naj bi bil prosilec žvižgač, ki je nastrojen proti tožniku; (2) da prosilec že razpolaga z nekaterimi od zahtevanih dokumentov in (3) da želi te dokumente revidirati. Tudi če te okoliščine držijo, po presoji sodišča ne predstavljajo ustavnih ali zakonskih ovir, ki bi prosilcu preprečevale dostop do informacij javnega značaja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poslovno komunikacijo glede izvedbe logističnih storitev, za konkretne podatke o pogojih, cenah in načinu

Tožeča stranka RTV Slovenija je oseba javnega prava in s tem v svojem celotnem delovanju zavezanka po ZDIJZ. Zahtevana pogodba je informacija, ki izvira iz delovnega področja tožeče stranke, ki je pravna oseba javnega prava, torej je zahtevana pogodba že iz tega razloga informacija javnega značaja in ker med strankami ni sporno, da pri njej ni podana nobena izmed izjem iz 6. člena ZDIJZ, razen v delu, ki se nanaša na osebne podatke, je že iz tega razloga odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna. Predmet pogodbe je prav tisto, kar je javna služba glede na določila 3. in 4. člena ZRTVS-1. S sredstvi javnih financ so mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena Zakona o zavodih, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.

Zahtevani dokument je iz delovnega področja zavezanke, ki z njim razpolaga in se nahaja v materializirani obliki, vendar vsebuje podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov. Tem pravno pomembnim dejstvom pa tožnica v upravnem postopku in tožbi ni nasprotovala.

Kot je tožena stranka ugotovila na ogledu in camera, ima organ v informacijskem sistemu zaveden dokument, ki je opremljen z odtisom žiga, iz katerega je razviden organ, ki je dokument prejel, datum prejema in številka dokumenta. Gre torej za dokument, ki izpolnjuje zahteve upravnega poslovanja, zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da je to dokument, ki ustreza 1. točki zahteve prosilca.

Pri ZDIJZ in ZKP oziroma ZDT-1 gre za različne pravne podlage, vendar pa navedeni predpisi urejajo isto vprašanje, torej ali je (vsaj deloma) iste informacije sodišče oziroma državno tožilstvo kot državni organ dolžno oziroma upravičeno posredovati določeni osebi, ki je zanje zaprosila, ali ne. Upravičenja in omejitve iz navedenih predpisov v zvezi s tem so sočasno veljavne, hkrati pa tudi medsebojno nasprotne in izključujoče, zato je treba za razrešitev navedenega konflikta norm na podlagi splošnih pravil uporabe prava ugotoviti, katero od njih je treba uporabiti v konkretnem primeru. Iz 181. člena ZDT-1 izhaja, da je ta zakon uredil pravico različnih oseb do seznanitve s podatki, s katerimi razpolaga državno tožilstvo v zvezi z njegovimi pristojnostmi. Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih i

Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da je bilo z navedenim pojasnilom in priloženimi dopisi ter zaslonskem posnetku izkazano, da zahtevani dokument ne obstaja in da na podlagi navedenega tožena stranka ni mogla podvomiti, da organ z navedenimi informacijami razpolaga, vendar jih v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati.

Če gre zgolj za priklic obstoječih podatkov iz računalniške baze, to ne pomeni ustvarjanje novega dokumenta, vendar le pod pogojem, če je to mogoče opraviti zelo enostavno in hitro, v nasprotnem primeru pa glede na določilo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ zavezancu zares ni mogoče nalagati, da bi moral iz obstoječih dokumentov na zamuden način pridobivati podatke, ki jih v zahtevani obliki sicer nima. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe, kot je bilo že navedeno, se drugostopenjski organ ni opredelil do najbolj bistvenega dela pritožbenih navedb, kjer je tožeča stranka predlagala, na kakšen način bi se po njenem mnenju dalo enostavno pridobiti zahtevane podatke.

Sodišče sodi, da je odločitev organa, ki je tožnikovo ponovno zahtevo za posredovanje zahtevanega dokumenta na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, utemeljena. Skladno s 4. alinejo prvega odstavka 129. člena ZUP namreč organ zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenila.

Organ je zavezanec za posredovanje javne informacije le, kolikor s tako informacijo tudi dejansko razpolaga in ta informacija izhaja iz njegovega delovnega področja ter je v materializirani obliki, kar pomeni, da jo je prosilcu dolžan posredovati samo, kolikor tako informacijo ima. Ni pa organ informacije dolžan na podlagi prošnje prosilca pridobivati pri drugih organih, ki s tako informacijo dejansko razpolagajo ali jo celo sam ustvariti.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožena stranka iz njenih lastnih izkušenj sklepa, da je možno podatke pridobiti na enostaven način, vendar pa v svoji odločbi ni obrazložila, kako naj bi na enostaven način bilo možno pridobiti zaprošene podatke, zato je v tem delu odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti. Po drugi strani pa je tožeča stranka v tožbi zelo natančno in obsežno obrazložila, zakaj zaprošenih podatkov ni mogoče pridobiti na enostaven način. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo odgovorila, kako bi po njenem mnenju bilo možno enostavno pridobiti zaprošene podatke, vendar pa navedbe v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe. Če gre zgolj za priklic obstoječih podatkov iz računalniške baze, to res ne pomeni ustvarjanje novega dokumenta, vendar le pod pogojem, če je to mogoče opraviti zelo enostavno in hitro, v nasprotnem primeru pa glede na določilo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ zavezancu ni mogoče nalagati, da bi moral iz obstoječih dokumentov na zamuden način pridobivati podatke, ki jih v zahtevani obliki sicer nima. Obstaja pravna podlaga za razkritje zahtevanih podatkov, saj j

Drugi odstavek 16. člena ZIN, v skladu s katerim je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih se opravlja inšpekcijski nadzor, se na podlagi jazikovne razlage nanaša izključno na vir prijave oziroma vir drugih informacij, torej na subjekt, ki je dal določene podatke ali obvestila, in da vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta. Da tožena stranka ni ravnala skladno z navedenimi izhodišči iz 7. člena ZDIJZ, saj razen osebnih podatkov prijavitelja in drugih fizičnih oseb ni prekrila vseh naveznih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na vir prijave, zaradi česar bi bila ogrožena njegova tajnost.

Po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Kot informacijo javnega značaja lahko organ posreduje zgolj dokument v materializirani obliki (fotokopijo dokumenta), kot se hrani pri organu.

Kriterij materializirane oblike ni izpolnjen. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da je bilo s pojasnilom in priloženimi prilogami (posnetki zaslona) izkazano, da zahtevani dokumenti ne obstajajo in da na podlagi navedenega tožena stranka ni mogla posumiti, da organ z navedenimi informacijami razpolaga, vendar jih v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati.

Stališče tožene stranke je pravilno, ko navaja, da je potrebno izhajati predvsem iz tega, na kakšen način je zahteva prosilca oblikovana. V konkretnem primeru prosilec v zahtevi ni navajal imena in priimka nobene osebe, ampak se je le skliceval na nepremičnino, ki je bila predmet televizijske oddaje. Iz navedenega razloga tožeča stranka ne bi smela zahteve v celoti zavrniti. Organ ne sme odločati preko meja zahtevka in presojati, na kakšen način lahko prosilec določi prekrite posameznike, še zlasti ne iz razloga, ker gre pri pravici do uveljavljanja dostopa do informacij javnega značaja za tako vrsto pravice, kjer ni pomembno, iz kakšnih razlogov nekdo prosi za dostop do informacije javnega značaja, torej motiv prosilca ni pomemben. V nasprotnem primeru bi morali organi v vsakem primeru preverjati, ali so prosilcu morda posredno poznani določeni podatki iz drugih javno dostopnih virov. Zavezanci namreč niso dolžni ob vložitvi zahteve prosilca preverjati, ali je zahteva morda povezana z objavo v kakšnem izmed medijev.

Da bi bila podana navedena izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje), morata biti kumulativno izpolnjena dva kriterija: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, razkritje takšnega podatka pa bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

Plače v javnem sektorju so javne v tem smislu, da se lahko za vsakega javnega uslužbenca poimensko ve, kakšno plačo ima, razen zakonsko določenih omejitev. Javnosti so dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. Javnosti so dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da bi v postopku morali sodelovati javni uslužbenci, katerih osebni podatki se razkrivajo, saj s sodelovanjem v tem postopku namreč svojega položaja ali interesa za nerazkritje zahtevanih podatkov (za katere je že zakonodajalec presodil, da je za njihovo razkritje podan javni interes) ne bi mogli zavarovati oziroma ga preprečiti, torej izboljšati svojega pravnega položaja.