VSK sodba II Kp 22924/2012

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v znesku 195,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega B.S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti ne bo storil novega kaznivega dejanja. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v znesku 130,00 EUR.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi obdolženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Obdolženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično temu zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolžencu izreče 80 dnevnih zneskov denarne kazni in v skladu z določilom 71. člena KZ-1 prepoved opravljanja poklica za čas enega leta.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1019/2015 z dne 9.4.2015.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

Ko obdolženčev zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja trdi, da je v obravnavani zadevi bistveno, da od „konkretnega postopka ni bilo nič, saj je bil upravni postopek ustavljen, da pa so „po drugi poti“ prišli do enakega rezultata, torej, da sta sinova pokojne E.P.B. lahko pridobila lastninsko pravico na zemljišču, tako, kot je tudi že samo sodišče ugotovilo, ko je vpogledalo v zemljiškoknjižne izpiske pri parcelnih št. 976/11 in 976/12“. Pritožnik iz te trditve izpelje zaključek, da je bil obdolženec spoznan za krivega za ravnanja, ki jih je bilo možno storiti oziroma z njimi doseči zastavljen cilj, saj je očitno, da je prišlo do spremembe bonitiranja zemljišč.

Okoliščina, da je bil postopek, ki se je na Območni geodetski upravi začel na zahtevo za evidentiranje spremembe bonitete zemljišča in za evidentiranje sprememba vrste rabe, katastrske kulture in katastrskega razreda ustavljen in zahteva zavržena, torej okoliščina, da na podlagi postopka opisanega v izreku izpodbijane sodbe ni prišlo do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolženca, za obravnavano zadevo ni pravno relevantno, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, tega pritožnik niti konkretizirano ne izpodbija, da je obdolženec kot uradna oseba izdelal poročilo oziroma strokovno mnenje za spremembo katasterske kulture iz katasterskega razreda „travnik II“ v „pašnik I“, boniteto zemljišča pa je iz vrednosti „61“ preračunal na vrednost „54“, navedeno pa ne izkazuje dejanskega stanja v naravi ter je navedeno poročilo oziroma strokovno mnenje bilo priloženo zahtevi za evidentiranje spremembe bonitete zemljišča in za evidentiranje spremembe vrste rabe, katasterske kulture in katasterskega razreda za parcelni številki 976/11 in 976/12 k.o. S. s ciljem, da bi lahko E.P.B., lastnica teh nepremičnin, upravno enoto zaprosila za dovoljenje za prepis le-teh na njena sinova. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo, da ugotovljenih nepravilnosti v poročilu in strokovnem mnenju, ki ga je izdelal obdolženec ni mogoče prepisati naključju ali nestrokovnemu delu, ampak je šlo glede na njihovo naravo in število za načrtno nepravilno uporabo določil obstoječih pravilnikov, vse z namenom, da se parcelama naročnice spremeni katasterska kultura iz travnika v pašnik, kar pa dejansko stanje v naravi ni izkazovalo. Okoliščina, da sta v letu 2014 sinova E.P.B. vendarle pridobila v last navedeni nepremičnini, na kar opozarja obdolženčev zagovornik v pritožbi, za obravnavano zadevo ni pravno relevantno.

Obdolženčev zagovornik ima prav, da do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolžencev v konkretni zadevi ni prišlo, torej da ni bilo posledic, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali zaradi teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva ter že po svoji naravi ne gre za njegov majhen pomen. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar tudi kaže na večjo stopnjo družbene nevarnosti ter ovrže pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nizko stopnjo obdolženčeve krivde. Kot že rečno okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bilo očitano kaznivo dejanje izvršeno ustavljen, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, je pa upoštevno pri izreku kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo. Ker torej v obravnavani zadevi pomen kaznivega dejanja ni majhen, ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 358. člena ZKP, kot neutemeljeno meni pritožnik.

Pritožnik nadalje trdi, da gre v obravnavanem primeru za „nenamerno oziroma nenaklepno ravnanje, niti z malomarnosti“, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolžencu dokazana krivda v obliki direktnega naklepa, da ni šlo za naključje ali na nestrokovnost pri delu obdolženca. To je v točki 7 in 9 tako prepričljivo obrazložilo, da ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razrešilo okoliščino, ki jo je izpostavljal obdolženec v svojem zagovoru in na katero opozarja pritožnik v pritožbi, to je, v kakšnem razmerju je bil obdolženec s S.B. oziroma družbo A. oziroma kdo je bil naročnik njegovih storitev. To je v točki 9 prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja nima pomislekov. Tudi sicer ni odločilna okoliščina kdo je bil naročnik storitve, ampak so pomembne okoliščine in dejstva, ki so opisana v izreku izpodbijane sodbe in izpolnjujejo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Te je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričanje sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Preizkus odločbe o kazenski sankciji ter preizkus pritožbe okrožne državne tožilke

Obdolženčev zagovornik trdi, da je odločitev o izrečeni kazenski sankciji napačna, saj bi po njegovi oceni moral biti obdolženec oproščen obtožbe, vendar, kot je že zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče tej oceni ni sledilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno dolžino preizkusne dobe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

Okrožna državna tožilka nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje izreči denarno kazen. To je predlagala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v 12. točki pravilno odgovorilo, da za izrek denarne kazni ni podlage, ker ni ugotovilo posebno olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni (2. alineja 50. člena KZ-1). Obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke pravilno izpostavlja, da pritožba okrožne državne tožilke oziroma pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja, ni obrazložen do take mere, da bi lahko izpodbil pravilne in prepričljive zaključke sodišča prve stopnje. Okrožna državna tožilka neutemeljeno izpodbija spoznanje sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi upravičeno pričakovati, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Pritožnica opozarja na okoliščino, da je obdolžencu dokazana krivda v obliki direktnega naklepa, vendar ta na odločbo o kazenski sankciji ne more imeti relevantnega pomena, saj je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom. Izpostavljena okoliščina, da obdolženec dejanja ni ocenil kot zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ni mogoče upoštevati pri odmeri kazenske sankcije, saj bi šlo v tem primeru za poseg v obdolženčevo pravico do obrambe. Tudi okoliščina, da je obdolženec zaposlen in da prejema plačo ni merilo oziroma pogoj za izrek kazenske sankcije – denarne kazni, saj je za obravnavano kaznivo dejanje mogoče izreči denarno kazen le v primeru, ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za omilitev kazni. Obstoj posebno olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek predlagane kazni pritožnica ni zatrjevala ne pred sodiščem prve stopnje niti jih ne zatrjuje v pritožbi, zato s pritožbo ne more uspeti. Ko sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo njenemu predlogu, da obdolžencu izreče tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po 71. členu KZ-1, pritožba ni utemeljena (obrazložena), medtem ko je sodišče prve stopnje v 12. točki izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge, ki ne utemeljujejo izreka predlaganega varnostnega ukrepa.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki v skladu s taksno tarifo 7122 Zakona o sodnih taksah znaša 195,00 EUR.