VSL sodba I Cpg 724/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 45,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68394/2008 z dne 18. 9. 2008 v 1. odstavku izreka razveljavi za: znesek 71,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2005 do plačila; znesek 73,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2006 do plačila; znesek 82,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2006 do plačila; znesek 73,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2006 do plačila; znesek 81,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2006 do plačila; znesek 68,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2006 do plačila; znesek 36,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2006 do plačila; znesek 36,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2006 do plačila in znesek 36,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila ter v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka). V preostalem delu je s sodbo zgoraj citirani sklep v 1. odstavku izreka obdržalo v veljavi ter v 3. odstavku izreka za 40,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70233/2009 z dne 27. 5. 2009 je sodišče prve stopnje v 1. in 3. odstavku izreka v celoti vzdržalo v veljavi (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.301,11 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, mora razpisati obravnavo (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). V skladu s citiranim določilom je pritožbeno sodišče na seji dne 25. 3. 2015 sklenilo, da bo v predmetni zadevi dne 20. 5. 2015 opravilo pritožbeno obravnavo, pri čemer je pooblastilo za pripravo in vodenje obravnave preneslo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP). V dokaznem postopku je sodišče druge stopnje ponovilo dokaz s pregledom listin v spisu in nato istega dne odločilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru sta pravdni stranki dne 21. 9. 2004 sklenili Pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi z uporabo infrastrukture območja B. (v nadaljevanju Pogodba) iz katere izhaja: 1. da je tožeča stranka lastnik infrastrukture območja B., ki z območjem B. upravlja in gospodari,(1) tožena stranka pa solastnik nepremičnine – poslovne stavbe v izmeri 981 m2, ki je oziroma bo do 72359/493000 vpisana v zemljiški knjigi pod vl. št. 123, k. o. X na ime tožene stranke (1. in 3. alineja 1. člena Pogodbe); 2. da sta se, upoštevajoč predhodno navedene ugotovitvene določbe, pravdni stranki dogovorili, da ima tožena stranka in njeni pravni nasledniki pravico do souporabe infrastrukture območja B., hkrati pa ima tožena stranka do tožeče stranke v zvezi s to svojo pravico neodpovedljivo in trajno stvarnopravno obveznost – stvarno breme vsakomesečnega plačevanja nadomestila za souporabo infrastrukture območja B. v višini 601,30 EUR mesečno neto, povečano za vsakokratne davčne dajatve preračunano v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje vsakokratnega računa, ki ga bo tožeča stranka izstavljala do vsakega 16. dne v vsakem tekočem mesecu za tekoči mesec uporabe infrastrukture območja B., tožena stranka pa bo račun poravnavala v roku 15 dni od njegove izstavitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 2. člena Pogodbe) in 3. da toženo stranko bremenijo obveznosti po tej Pogodbi do dneva, ko po spremembi lastništva poslovnih prostorov, od katerih se plačujejo obveznosti po tej Pogodbi, obveznost preko pogodbe, sklenjeno s tožečo stranko prevzame nase lastnik poslovnih prostorov (6. člen Pogodbe). Poleg navedenega se je tožena stranka kot porok in plačnik v smislu tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožeči stranki zavezala, da bodo od 1. 7. 2004 dalje tožeči stranki poravnane tudi obveznosti do tožeče stranke, ki izhajajo iz pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij in vpisu realnega bremena v zemljiško knjigo sklenjene dne 23. 5. 1997 med tožečo stranko in družbo P. d. o. o., pri čemer poroštvo tožene stranke velja do dneva, ko morebitni pravni naslednik družb P. d. o. o. ter R d. d. s tožečo stranko sklene pogodbo, s katero nesporno in neposredno prevzame vse obveznosti do tožeče stranke, ki po tej Pogodbi kot poroka bremenijo toženo stranko (7. člen Pogodbe).

6Tožeča stranka je v predmetnem postopku od tožene stranke (po delnem umiku tožbe) zahtevala plačilo 30.304,21 EUR na podlagi 2. člena v povezavi s 6. členom ter 7. člena Pogodbe, pri čemer je med pravdnima strankama sporno: 1. kakšna je narava obveznosti iz 2. člena Pogodbe, 2. ali je tožena stranka upoštevaje besedilo 6. člena Pogodbe še vedno zavezana za izpolnitev vtoževanih obveznosti in 3. ali za vtoževane obveznosti tožena stranka jamči tudi kot porok v skladu z 7. členom Pogodbe.

Glede narave obveznosti iz 2. člena Pogodbe

7Dvostransko obligacijsko razmerje je razmerje, v katerem je vsaka pogodbena stranka zavezana opraviti določeno izpolnitveno ravnanje in hkrati upravičena od druge pogodbene stranke zahtevati, da opravi (nasprotno) izpolnitveno ravnanje, ki se ga je ta s pogodbo zavezala opraviti.(2) Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala, da bo toženi stranki za plačilo stroškov uporabe infrastrukture izstavljala račune v dogovorjeni višini, tožena stranka pa, da jih bo poravnala v dogovorjenem roku, medtem ko je sodišče druge stopnje po opravljeni obravnavi ugotovilo še, da je bila obveznost tožeče stranke tudi v tem, da toženi stranki zagotavlja uporabo svoje infrastrukture, ki je bila dogovorjena v 1. členu Pogodbe.

8Po oceni pritožbenega sodišča tako opisano razmerje popolnoma ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu (dvostranskega) obligacijskega razmerja in kar velja tudi v primeru, če sledimo argumentaciji pritožnice, da sta pravdni stranki s Pogodbo dogovorili stvarnopravno pravico/obveznost. Nastanek stvarne pravice/obveznosti namreč vselej sestoji iz zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. V konkretnem primeru določba 2. člena Pogodbe ustreza zavezovalnemu pravnemu poslu (in kar izhaja tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z 23. 6. 2010, str. 3, četrti odstavek), določba 4. člena Pogodbe pa sestavnemu delu razpolagalnega pravnega posla. Pri tem pa zavezovalni pravni posel ni zgolj predpostavka za ustanovitev stvarne pravice/obveznosti, temveč predstavlja samostojno obligacijsko zavezo, za katero je značilno, da bo, tako v primeru, če pride do prenosa lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini, kot tudi v primeru, če kasneje na podlagi zavezovalnega pravnega posla ne pride do ustanovitve stvarne pravice,(3) dolžnik še naprej (osebno) zavezan k izpolnitvi dolžnega ravnanja, upnik pa upravičen zahtevati izpolnitev od dolžnika.(4)

9Da je šlo za samostojno pogodbeno obveznost potrjuje tudi besedilo 6. člena Pogodbe, v kateri sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da „družbo S. d. o. o. bremenijo obveznosti po tej pogodbi do dneva, ko po morebitni spremembi lastništva poslovnih prostorov, od katerih se plačujejo obveznosti po tej pogodbi, obveznosti preko pogodbe sklenjene z družbo B. d. d. prevzame nase lastnik poslovnih prostorov“ in ni mogoče slediti razlagi pritožnice, da je 2. člen Pogodbe pravdni stranki le opozarjal na stvarno breme, ki je že bilo vpisano v zemljiški knjigi – v takem primeru bi bila določba 6. člena Pogodbe povsem odveč, saj se obveznosti iz naslova stvarnega bremena prenašajo ex lege, tj. s samo spremembo lastništva v zemljiški knjigi.

10Odločitev sodišča prve stopnje, da obveznost tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska temelji na pogodbeni (obligacijski) podlagi, je glede na navedeno pravilna, vsled česar postane pravno neodločilno ali je tožena stranka še lastnica vseh, nekaterih ali nobenega od lokalov v sporni nepremičnini in ali so bili vpisi spremembe lastništva v zemljiško knjigo pravilni ali zmotni (navedeno bi bilo relevantno le, če tožena stranka ne bila pogodbena stranka, tožeča stranka pa bi od nje zahtevala plačilo iz naslova vknjiženega stvarnega bremena).

Glede prenehanja pogodbenih obveznosti

11Ravnanje tožene stranke, ko se je z novimi kupci dogovorila za prevzem plačila mesečnega nadomestila oziroma sprememba lastništva, o kateri je tožena stranka obvestila tožečo stranko, že z upoštevanjem jezikovne razlage zgoraj povzetega besedila 6. člena Pogodbe, ne more ustvarjati učinkov prenehanja obveznosti plačila vtoževanih terjatev, niti sklenjen dogovor med toženo stranko in novimi kupci ne more imeti učinkov prevzema dolga, kot to zatrjuje pritožnica. Za to, da je pogodba o prevzemu dolga veljavna, se namreč zahteva izrecna (prvi odstavek 427. člena OZ) bodisi konkludentna (tretji odstavek 427. člena OZ) privolitev upnika (tožeče stranke). Le v takšnem primeru bi kupci stopili na mesto tožene stranke, ta pa bi s tem postala prosta svoje obveznosti (prvi odstavek 429. člena OZ). Nič od navedenega pa tožena stranka ni zatrjevala, še manj dokazala (sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka o prevzemu dolga ni bila obveščena, vanj ni privolila, niti ni prejela nobene izpolnitve od kateregakoli zatrjevanega prevzemnika), zato imajo pogodbe, sklenjene med toženo stranko in kupci, tudi v kolikor bi šlo za pogodbo o prevzemu dolga, pravno le učinek prevzema izpolnitve (prim. prvi odstavek 434. člen OZ). V takšnem primeru pa prevzemnik (kupec) odgovarja izključno dolžniku (toženi stranki), medtem ko upnik (tožeča stranka) nasproti prevzemniku nima nobene pravice, vsled česar tožena stranka, kljub sklenjenim pogodbam z novimi kupci, ostaja zavezana za plačilo vtoževanih obveznosti (prim. tretji odstavek 434. člen OZ).

12Tožena stranka sicer v pritožbi vztraja, da je tožeča stranka privolila v prevzem dolga s strani novih kupcev že s samo Pogodbo oziroma vnaprej in o čemer izpodbijana sodba naj ne bi imela nobenih razlogov, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 24., 26., 27. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge zakaj v konkretnem primeru o (vnaprejšnji) privolitvi ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge kot pravilne v celoti sklicuje, dodaja pa še, da je obstoj vnaprejšnjega soglasja potrebno presojati strogo, saj je bistvo prevzema dolga v prenosu obveznosti in je za drugo pogodbeno stranko zelo pomembna sposobnost prevzemnika, da bo lahko izpolnil obveznosti iz prenesene pogodbe. Vnaprejšnja privolitev upnika mora biti zato jasna in nedvoumna, kaj takega pa iz besedila 6. člena Pogodbe ne izhaja. Prav nasprotno: pravdni stranki sta se v 6. členu pogodbe izrecno dogovorili, da se bo tožena stranka razbremenila obveznosti, ki jo bremenijo po Pogodbi, šele, ko bo 1. prišlo do spremembe lastništva in 2. bo novi lastnik s tožečo stranko sklenil novo pogodbo, s katero bo prevzel obveznosti Pogodbe. Nobeden od navedenih pogojev pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen,(5) niti tožena stranka od tožeče stranke ni zahtevala, da v prenos pogodbe oziroma prevzem dolga med toženo stranko in novimi kupci privoli – tožena stranka je v dopisih (zavrnitvah računov) tožeči stranki zgolj sporočila, da je lokale odsvojila ter naprošala, da „podatke o lastništvu lokalov preuči in da obremeni z infrastrukturno uporabnino nove lastnike lokalov od dne pridobitve lastništva“, kar pa ne zadošča, saj ni nujno, da je s prenosom lastništva (pri čemer novi lastniki v tistem obdobju niti še niso bili vknjiženi kot lastniki v zemljiško knjigo) prišlo tudi do prenosa Pogodbenih obveznosti. Stališče pritožnice, da je kot dober gospodar storila vse potrebno, da bi lahko tožeča stranka samostojno izstavljala novim kupcem lokalov račune tako ni utemeljeno.

13Tožena stranka ni zatrjevala, da si je (ustrezno) prizadevala, da bi novi kupci s tožečo stranko sklenili novo pogodbo, tožeča stranka pa bi to odklanjala. Če bi prišlo do situacije, v kateri bi upnica neutemeljeno odklanjala sklenitev pogodbe z novimi lastniki, bi imelo sodišče prve stopnje materialnopravne pogoje za presojo, ali je zaradi opustitve sodelovalne dolžnosti upnice nastopil razvezni pogoj. Ker pa taka situacija ni bila ugotovljena, tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ničnost 6. člena Pogodbe, pod pogojem, da „tožeča stranka kljub potrebnemu prizadevanju tožene stranke, da novi kupci sklenejo pogodbo, ne bi izkazala ustrezne sodelovalne dolžnosti“. Ker takšnega dejanskega stanu tožena stranka v postopku ni izkazala, očitek o nemoralnosti in s tem ničnosti 6. člena Pogodbe ni utemeljen.

14Glede očitka o ničnosti razveznega pogoja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da le-ta ni relevanten, saj tudi v kolikor je pogoj nemogoč, Pogodba, ker je tožena stranka zaradi nemogočega pogoja ni pravnoveljavno odpovedala, ostane v veljavi (nemogoč pogoj pa se šteje za neobstoječega – prim. drugi odstavek 60. člena OZ).

15Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo njeno pravico do izjave s tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč navedbe tožene stranke, da je tožečo stranko večkrat obvestila, da so lokali prodani, preverilo že na podlagi pisnih dokazov in je glede resničnosti tega dejstva pritrdilo toženi stranki (glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi s tem dejstvom ni bilo več potrebno. Še dodatno, ker ta okoliščina niti ni relevantna, saj samo obvestilo tožene stranke tožeči, da je lokale prodala, za razbremenitev obveznosti plačevanja mesečnega nadomestila, ne zadošča.

16Končno so nerelevantni, pa tudi sicer neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (kjer niti ne gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, temveč le za povzetek navedb strank) protispisno zapisalo, da naj bi tožena stranka prodala vse lokale razen enega. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je povsem pravilna, saj še iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka lokal št. 106 prodala kupcu E. šele 15. 5. 2009, torej po vtoževanem obdobju, enako (tj. da ima še vedno v posesti en lokal) pa je tožena stranka zatrjevala tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

17Glede na to, da tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune že na temelju obligacijske zaveze iz 2. člena Pogodbe (tožena stranka ni izkazala, da bi ta njena obveznost prenehala), se pritožbeno sodišče do navedb pritožnice glede njenih eventualnih obveznosti na temelju poroštvene zaveze, kot pravno ne več odločilnih, ni opredeljevalo.

18Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali z zastopanjem odvetnice na pritožbeni obravnavi. V skladu z Odvetniško Tarifo, ki se v tem sporu uporablja (Ur. l. št. 67/2003 in nasl.), je v zvezi s pravnimi sredstvi vrednoteno le pravno sredstvo in odgovor nanj, ne pa tudi zastopanje stranke na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, kar pomeni, da je v storitev rednega pravnega sredstva in odgovora na redno pravno sredstvo (Tar. št. 21) zajeta tudi storitev udeležbe na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Tožeča stranka bi bila upravičena za odgovor na pritožbo do nagrade po tar. št. 18, zvišano za 25 % (1000 točk). Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila, zato ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, niti do zahtevane povrnitve stroškov obravnave v višini priglašenih 1000 točk, pač pa le do še priglašenega stroška urnine v višini 100 točk (45,90 EUR), kolikor ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

-------------

Op. št. (1): Zlasti tako, da planira, izvaja in nadzira: investicije v infrastrukturo območja B.; storitve tekočega vzdrževanja infrastrukture območja B.; storitve investicijskega vzdrževanja infrastrukture območja B.; storitve čiščenja in urejanja območja B.; ter storitve s področja prometne in splošne varnosti na območju B.

Op. št. (2): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 164.

Op. št. (3): Kot je bilo to v predmetni zadevi, saj je bilo stvarno breme dejansko že vpisano na spornih nepremičninah.

Op. št. (4): Lastnik obremenjene nepremičnine, ki je hkrati tudi pogodbena stranka z upravičencem, bo odgovarjal tudi osebno, vendar ne zaradi ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ampak iz naslova obligacijskopravnega razmerja z upravičencem (prim. R. Vrenčur. SPZ s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 1006, smiselno enako tudi VSL sodba II Cpg 449/2013 z dne 7. 4. 2014 in VSL sodba I Cp 70/2010 z dne 7. 4. 2010).

Op. št. (5): Iz listin na prilogi C1 izhaja, da v vtoževanem obdobju na spornih nepremičninah še ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice na nove kupce, niti novi kupci nepremičnin s tožečo stranko niso sklenili novih pogodb, s katerimi bi prevzeli obveznosti iz Pogodbe.