VSRS Sodba I Ips 27541/2011-257

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 5. 2014 obsojeno M. Z. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po četrtem in prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena ter tretjim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in ji izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 je sodišče obsojenki naložilo plačilo 112.000,00 EUR premoženjske koristi in ji na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovano družbo H. d.o.o., je sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obsojenkinega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da obsojenki ni izreklo odvzema premoženjske koristi v znesku 112.000,00 EUR. Pritožbo obsojenkinega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik 3. 11. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil 13. 1. 2015, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 9. 12. 2014 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Enako meni tudi v odgovoru na dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je podala 28. 1. 2015.

4Vrhovno sodišče je odgovora vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku. Zagovornik je v izjavah na odgovora dne 12. 12. 2014 in 9. 2. 2015 ponovil navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbo, da obsojenka kot prokuristka gospodarske družbe R. d.o.o., glede na pristojnosti in pooblastila, ki so prokuristu podeljena z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), objektivno gledano očitanega ji kaznivega dejanja sploh ni mogla storiti oziroma ni mogla uresničiti objektivnih in subjektivnih znakov tega kaznivega dejanja, ker je bila upravičena le do zastopanja družbe v okviru podeljene prokure. Iz zagovornikovih navedb je razbrati, da uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP.

6Kaznivo dejanje zatajitve, kot je opredeljeno v prvem odstavku 208. člena KZ-1, stori oseba, ki si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki ji je zaupana. V gospodarski družbi bo stvar s strani tretje osebe praviloma zaupana prav osebi, ki je pooblaščena za zastopanje družbe proti tretjim osebam. V primeru gospodarskih družb, med katere sodi tudi družba z omejeno odgovornostjo, bo zastopnik družbe poslovodja družbe, ki je zakoniti zastopnik družbe, lahko pa tudi prokurist, ki mu pristojni družbeni organ, največkrat poslovodja, podeli pooblastilo za zastopanje družbe (prokuro). Po prvem odstavku 35. člena ZGD-1 sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvojitve in obremenitve nepremičnin, za kar mora biti posebej pooblaščen. V obravnavani kazenski zadevi pa za tak pravni posel ni šlo. V luči predstavljenih določb KZ-1 in ZGD-1 zato ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da kaznivo dejanje zatajitve lahko stori zgolj oseba, ki vodi posle gospodarske družbe (poslovodja). Pogosto bo ravno nasprotno, da bodo, kot v obravnavanem primeru, stvari zaupane osebi kot zastopniku družbe – bodisi zastopniku na podlagi zakona bodisi zastopniku na podlagi pooblastila. Za obstoj kaznivega dejanja zatajitve je bistveno, da so stvari osebi, preden si jih protipravno prilasti, zaupane. Ker iz opisa dejanja v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da so bile obsojenki kot zastopnici (prokuristki) družbe R. d.o.o., stvari, ki si jih je protipravno prilastila, zaupane, kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik obsojenke, ni podana.

7Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja z navedbo, da v opisu dejanja v obtožbi in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretizirano in razmejeno, katera protipravna ravnanja se nanašajo na obsojenko in katera na obdolženega sostorilca R. Z. Ob tem zagovornik še navaja, da je bil zadevni kazenski postopek izveden brez sodelovanja obdolženega R. Z. in bi se moralo kaznivo dejanje v sostorilstvu obravnavati istočasno za oba sostorilca.

8Katero kršitev kazenskega postopka zagovornik uveljavlja v zahtevi ni izrecno navedeno. Kolikor uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je izrek sodbe nerazumljiv, pa ta po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. V obravnavani kazenski zadevi je treba upoštevati, da je bil kazenski postopek zoper soobdolženega sostorilca R. Z. s sklepom sodišča (list. št. 439) z dne 16. 7. 2014 (pred tem je bil že na glavni obravnavi 8. 10. 2013 sprejet tak sklep) na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP izločen in dokončan posebej, in da je državni tožilec iz tega razloga na glavni obravnavi 9. 5. 2014 opis dejanja v obtožbi prilagodil tako, da se je le-ta namesto „R. Z. in M. Z. sta skupaj zavestno sodelovala ...“ glasil „M. Z. je skupaj z R. Z. zavestno sodelovala ...“. V izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe je dejanje obsojenke opisano z besedami, da „si je skupaj z R. Z. kot prokuristka družbe R. d.o.o., protipravno prilastila več konkretno navedenih predmetov, ki so ji bili zaupani na podlagi leasing pogodb med R. d.o.o., in H. d.o.o., in ki jih po odstopu leasingodajalca od pogodbe ni vrnila. S tem svojim dejanjem si je prilastila predmete v skupni vrednosti 112.000,00 EUR. Da si je predmete v taki vrednosti hotela prilastiti se kaže v tem, da je kot zastopnica leasingojemalca odplačala le del obveznosti po sklenjenih leasing pogodbah, in da je predmete leasinga uporabljala še po razdrtju leasing pogodb.“ Po presoji Vrhovnega sodišča je dejanje obsojenke, s katerim je izpolnila vse zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja zatajitve, v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe tako konkretno in določno opisano, da je izrek sodbe v tem delu popolnoma razumljiv. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, na način kot jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

9Zagovornik tudi ni navedel, katero kršitev uveljavlja z navedbo, da je bil obravnavani kazenski postopek izveden brez sodelovanja obdolženega R. Z. Kolikor uveljavlja bistveno kršitev določbe prvega odstavka 33. člena ZKP, bi moral v zahtevi za varstvo zakonitosti določno opredeliti vpliv te kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Ker tega ni storil, Vrhovno sodišče njegovih navedb ni presojalo.

10Zagovornik sodišču prve stopnje očita protispisnost, ker je, ne da bi napravilo obračun, zaključilo, da si je obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist, kljub temu, da so bile obveznosti družbe R. d.o.o. do družbe H. d.o.o. delno poplačane; da je slednja delovne stroje dne 2. 12. 2013 prevzela v svojo posest in razpolaganje; da je F. Z. za obveznosti jamčil kot zastavitelj in solidarni porok; in kljub temu, da družba H. d.o.o. v zvezi z zadevnimi denarnimi terjatvami že razpolaga z izvršilnim naslovom do družbe R. d.o.o. in do soobdolženega R. Z.

11Protispisnost je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Glede na zakonsko opredelitev protispisnosti, le-te ni mogoče uveljavljati z zatrjevanjem nasprotja med izrekom sodbe in vsebino listin v spisu. Zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da je v razlogih sodbe napačno povzelo vsebino listin, ampak da bi moralo predstavljena dejstva drugače vrednotiti. Zagovornik s svojimi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. To velja tudi za preostale zagovornikove navedbe, da so bile premičnine vseskozi na istem mestu, da jih ni nihče odtujil, si jih prisvojil ali jih kakor koli fizično premikal.

12Kršitev pravice obsojenke do izvajanja dokazov v svojo korist zagovornik uveljavlja z navedbo, da so sklepi sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenke, ki jih je sodišče sprejelo na glavni obravnavi dne 9. 5. 2014, napačni in nezakoniti, ker so bili dokazni predlogi obrambe zadosti konkretizirani. Navaja še, da je sodišče ravnalo napačno, ker ni dovolilo izvedbe tistih dokazov, ki jih je obsojenka predlagala po opravljenem predobravnavnem naroku.

13Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišče Up-203/97 z dne 16. 3. 2000).

14Iz vsebine zagovornikovih navedb je razbrati, da uveljavlja kršitev tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče prve stopnje se je do zavrnitve dokaznih predlogov obrambe opredelilo na naroku za glavno obravnavo dne 9. 5. 2014 (list. št. 393) in razloge za zavrnitev ponovilo v 37. točki izpodbijane sodbe, ki jim je v 13. točki sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Slednje je na podlagi celotne vsebine predloga razbralo, da je želela obramba s predlaganim ogledom nepremičnine, z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 891/2011 in s postavitvijo izvedenca strojne stroke in izvedenca za stroje za predelavo plastike, dokazati, da so se predmeti leasinga ves čas nahajali v delavnici na naslovu obsojenkinega bivališča, dokler jih ni zasegla družba D. d.o.o. in onemogočila njihovo uporabo. Ker je bilo navedeno dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že ugotovljeno na podlagi drugih izvedenih dokazov, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč, da izvedba predlaganih dokazov ne bi ničesar doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi zavrnilo tudi dokazna predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 1950/2009, ker obramba ni navedla, katera dejstva želi s tema dokaznima predlogoma dokazovati. Zagovornikove navedbe o napačnem postopanju sodišča prve stopnje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je obsojenka predlagala po opravljenem predobravnavnem naroku, pa Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Iz splošne navedbe v zahtevi ni mogoče ugotoviti na katere dokazne predloge obsojenke se zatrjevana kršitev nanaša in kdaj so bili dokazni predlogi podani.

15Zagovornik z navedbami, da ni jasno, kdo je imel nazadnje v posesti polpriklopnik Krone, da to zagotovo ni bila obsojenka in da bi moral samostojni podjetnik S. B., ki je bil zaslišan kot priča v tej kazenski zadevi, sodišču povedati, komu in kdaj je izročil navedeni polpriklopnik, ki ga je imel v uporabi, uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16Z navedbami, da obsojenka ni imela zavesti in volje, da naklepno oziroma z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi stori očitano ji kaznivo dejanje, zagovornik izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje iz 28. in 30. točke obrazložitve sodbe, da je obsojenka očitano ji kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom. Razlogom sodišča prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ob reševanju identičnih pritožbenih navedb. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti prav tako ni dopustno uveljavljati.

17Zagovornik z navedbami, da najemne pogodbe z dne 1. 1. 2007, ki se nikoli ni realizirala, obsojenka ni podpisala in tudi ni prevzela obveznosti ali pridobila pravic iz te pogodbe, prav tako uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izključen. Enako velja za navedbo, da je navedeno pogodbo pripravila računovodkinja, ki je soobdolženemu R. Z. odredila, naj pogodbo podpiše.

18Katero kršitev zakona zagovornik uveljavlja v dopolnitvi zahteve z dne 13. 1. 2015, ni razvidno, zato Vrhovno sodišče njegovih navedb ni presojalo.

C.

19Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

20Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.