VSC sodba II Kp 36402/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi V. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem in prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so mu bili naloženi povrnitev stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanke, potrebnih izdatkov in nagrade njene pooblaščenke ter plačilo sodne takse.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je obdolženec po zagovornikih pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

Uvodoma se pritožnik sklicuje na zaključno besedo podano 6. 6. 2013, ki naj jo pritožbeno sodišče prouči in ji sledi. Ugotoviti gre, da je v tem delu pritožba neobrazložena. Po 3. točki prvega odstavka 369. člena ZKP je namreč obrazložitev obvezna sestavina vsake pritožbe. Z aktualno pritožbo pritožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo razglašeno in spisano po končani glavni obravnavi 6. 6. 2013, torej tudi po besedi strank. Glede na navedeno je očitno, da z navedbami iz besede strank ni mogoče izpodbijati odločitve sodišča, ki ji je sledila in ki je obrazložena v napadeni pisno izdelani sodbi.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik vidi v tem, da naj bi bil izrek napadene sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo ter na glavni obravnavi izvedenimi dokazi. V nadaljevanju teh trditev ne substancira in zato izpodbijane sodbe v smislu zatrjevanih procesnih kršitev ni mogoče preizkusiti. Napačno je stališče pritožbe, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh predpisanih zakonskih znakov. Temeljno obliko kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje in prestrašenost. Opis obdolženemu očita storitev kaznivega dejanja na delovnem mestu in v zvezi z delom in sicer na ta način, da je v proizvodnih prostorih na naslovu ..., nadziral delovni proces in delo delavcev, sicer formalno zaposlenih pri sinu A. V., s. p. Pritožnik zmotno tolmači zakonsko dikcijo, ko meni, da je lahko storilec predmetnega kaznivega dejanja le delodajalec oziroma formalno nadrejeni delavec ali sodelavec žrtve, skratka oseba, ki je zaposlena v isti družbi kot žrtev. Zakon storilca opredeljuje le z navedbo „kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom“. Sodišče prve stopnje pa je pod točko 7 obrazložitve zapisalo tehtne, razumne ter s tem prepričljive razloge, zakaj je štelo za dokazano, da je obdolženi na delovnem mestu in v zvezi z delom izvajal izvajal nadzor nad delom in delovnim procesom delavcev na lokaciji ..., ..., med njimi torej tudi nad delom oškodovanke E. N.. Do takšnega zaključka prvo sodišče ni prišlo le na podlagi oškodovankinih izpovedb. Tudi priči J. S. in S. S., katerih verodostojnost je prvo sodišče temeljito preizkusilo, sta potrdili, da je obdolženi napram oškodovanki nastopal kot nadrejeni. Tako je J. S. izpovedal (l. št. 136), da je oškodovanki delo odrejal obdolženi, ki je bil v proizvodnih prostorih ves čas prisoten. Tudi priča S. S. je izpovedala (l. št. 152, 154), da je delo poleg A. V. odrejal tudi obdolženi. Sodišče prve stopnje je na drugi strani z razumnimi razlogi kot neverodostojno ocenilo pričo A. V. in izpostavilo, da ta sicer v času kaznivega dejanja neposredni delodajalec oškodovanke, ni vedel niti, da se je slednja v inkriminiranem obdobju nahajala dalj časa v bolniškem staležu. Na podlagi pravilno ocenjenih dokazov je po prepričanju drugega sodišča prvostopenjsko sodišče zavzelo neomajen sklep, da so bila obdolženčeva ravnanja neposredno povezana z delovnim mestom in delom oškodovanke, ki je obdolženca ves čas tudi sprejemala kot nadrejenega v delovnem procesu. Zato ni moč priznati uspeha pritožniku v zatrjevanju, da pomeni opis predmetnega kaznivega dejanja nedovoljeno širjenje kroga možnih storilcev. Zaradi izčrpno zapisanih ter pravilnih argumentov prvostopenjskega sodišča s katerimi je obdolženca opredelilo kot možnega storilca predmetnega kaznivega dejanja, čeprav formalno ni bil oškodovanki nadrejen niti ni bil formalno njen sodelavec, ne gre priznati uspeha pritožnikovi trditvi, češ da prvo sodišče glede tega odločilnega dejstva sodbe sploh ni obrazložilo, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Pritožnik skuša izpodbiti zaključke prvega sodišča o verodostojnosti oškodovanke s trditvijo, da je pri njej podan namen škodovati obdolžencu, saj naj bi kazensko ovadbo podala šele potem, ko je izgubila tožbo na delovnem sodišču. Ta trditev je protispisna. Oškodovanka je po pooblaščenki kazensko ovadbo podala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju 14. 12. 2010 (l. št. 4), medtem ko je Delovno sodišče v Celju v delovnem sporu razsodilo 31. 3. 2011, Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo 6. 9. 2011. Tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja je seveda oškodovanka lahko vložila le zoper formalnega delodajalca in sicer A. V., s. p., kar pa še ne pomeni, da zato ni v dejanskem delovnem procesu dojemala obdolženca kot nadrejenega, po katerega navodilih je izpolnjevala delovne obveznosti. Na podlagi izčrpne analize in dokazne ocene oškodovankinega pričevanja, podkrepljenega z izpovedbami prič J. S., S. S., S. K. in M. N. ter preizkušenega še z izvedenskima mnenjema izvedencev psihiatrične stroke dr. A. P. in prof. dr. M. T., je prvostopenjsko sodišče zanesljivo dognalo, da so obdolženemu dokazana posamezna ravnanja, ki jih gre opredeliti kot psihični pritisk in trpinčenje v delovnem procesu podrejene oškodovanke. Ob izkazanih (kvalifikatornih) posledicah psihičnega nasilja in trpinčenja, ki so se manifestirale v nastanku anksiozno - depresivne motnje reaktivnega značaja v sklopu prilagoditvene motnje in psihosomatskih težav oškodovanke, potrjenih po obeh izvedencih, nikakor ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi oškodovanka kot ženska svoj šibkejši položaj izkoristila s položajem žrtve.

8Tudi tistem delu pritožbe, v katerem pritožnik izpodbija obstoj utemeljenega suma, oškodovankino ovadbo šteje kot izvajanje psihičnega nasilja nad obdolžencem ter zavrača obtožbo kot neutemeljeno, ni mogoče pritrditi, saj je bil utemeljen sum pravno formalno dognan že z preizkusom obtožnega akta in razpisom glavne obravnave po okrajni sodnici.

9Pritožnik s pomočjo zaključkov izvedenke psihiatrične stroke skuša izpodbiti zaključke prvostopenjskega sodišča o obdolženčevi krivdi. Meni namreč, da obdolženec neustreznosti svojih ravnanj sploh ni uvidel. Svojih ravnanj naj se ne bi zavedal in ji ni hotel storiti oziroma vanje ni privolil, zaradi česar naj ne bi šlo za naklepno ravnanje. S tem pritožbenim izvajanjem se sodišče druge stopnje ne strinja. Zaključki prvostopenjskega sodišča pod točko 11 obrazložitve o obdolženčevi krivdi, tako o zavestni kakor tudi voljni sestavini njegovega direktnega naklepa, so temeljiti, logično in razumno argumentirani ter povsem prepričljivi za pritožbeno sodišče, ki se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Iz spisovnega dokaznega gradiva, ki ga je prvo sodišče pravilno ocenilo izhaja, da je bila oškodovanka dobra delavka (obdolženi jo je sprva imel za „prvo violino“), ko pa je njeno delo zaradi zmanjšana naročil postalo odvečno, se je pričelo njeno šikaniranje po obdolžencu, katerega jasen motiv je bil, da se jo prisili k odpovedi pogodbe o delu. Podobno izkušnjo je kot priča opisal tudi J. S.. Ob zaključku, da je bilo obdolženčevo šikaniranje oškodovanke motivirano s točno določenim ciljem, pa seveda ni mogoče trditi, da se svojih ravnanj ni zavedal in jih ni hotel storiti.

10Pritožnik nadalje meni, da obdolžencu niso dokazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker naj bi izvedenka psihiatrične stroke ugotovila, da oškodovanka obdolženčevega odnosa do nje ni sprejemala kot ponižanje in prestrašenost. Takšnemu zatrjevanju pritožnika nikakor ne ustreza že sama reakcija oškodovanke na obdolženčevo šikaniranje meseca julija 2010 (ko je jo hotel „spremeniti iz desničarke v levičarko“), katerega posledica je bila, da se je oškodovanka morala zateči po zdravniško pomoč in je pristala v bolniškem staležu. Kar pa se tiče izvedenskega mnenja prof. dr. M. T. pa gre izpostaviti, da je izvedenka pod točko 2 mnenja (list. št. 199) dognala sledeče: „Ravnanje obdolženca je doživljala (op. oškodovanka) kot poniževalno, ustrahujoče in diskriminatorno, še bolj zato, ker je to ravnanje razvrednotilo za njeno samospoštovanje in notranjo gotovost najbolj pomembno področje uveljavitve (delovno zavzetost in učinkovitost).

11Pritožnik je pritožbeno večkrat izpostavil, da naj bi bila obdolžencu v predmetnem kazenskem postopku kršena domneva nedolžnosti. Ta ustavna pravica (27. člen Ustave RS) in procesno načelo (3. člen ZKP) zagotavlja tistemu, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti ima še druge, specifično kazensko procesnopravne funkcije. Tako mora krivdo zatrjevati in dokazovati tožilec, če pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku v dvomu in krivda obdolžencu ni nesporno dokazana, mora obdolženo osebo oprostiti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v predmetnem kazenskem postopku ni zaznati postopanj v škodo navedene obdolženčeve pravice, morebitnih kršitev pa pritožnik ni niti konkretiziral, vsaj v smislu predmeta njenega varstva po 27. členu ustave in 3. členu procesnega zakona.

12Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti, saj je pritožnik v uvodu pritožbe to odločbo izpodbijal le na načelni ravni. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni šestih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine. Zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženca po zagovornikih zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.