VSL sodba II Cpg 1584/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 198344/2011 z dne 19. 12. 2011 v zvezi s sklepom z dne 20. 9. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zmotno je stališče tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o zahtevku tožeče stranke ni meritorno odločilo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo in v razlogih sodbe tudi navedlo jasne razloge za takšno odločitev.

6Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ) morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Oškodovanec oziroma regresni upravičenec mora zatrjevati in nato še dokazati (z izjemo krivde) vse naštete elemente civilnega delikta (in so drugačne pritožbene navedbe, češ, da gre pri opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke za negativno dejstvo, ki ga mora dokazovati tožena stranka, neutemeljene). Pri tem je zahteva po konkretizaciji protipravnosti ravnanja še toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tedaj prave naravne vzročnosti ni. Pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da je zavarovanec tožene stranke kršil določeno pravno normo in s čim konkretno jo je prekršil (protipravnost v ožjem smislu), bodisi da je bila negativna posledica (škoda) objektivno predvidljiva in bi zato (v skladu z načelom neminem laedere) zavarovanec tožene stranke moral ukrepati (protipravnost v širšem smislu).

7V sklopu svoje trditvene podlage je tožeča stranka zavarovancu tožene stranke očitala, da je bil zaradi strmega, kamnitega in skalnatega terena ob cestišču dolžan pravočasno ukrepati oziroma poskrbeti za primerno preventivno vzdrževanje cestne nabrežine tako, da padec skal in kamenja na cestišče ne bi bil mogoč in bi bila na spornem cestišču stalno zagotovljena varna vožnja (na primer s postavitvijo ovir, zaščitnih preprek, s primernim vzdrževanjem cestne nabrežine). Ker tega zavarovanec tožene stranke ni storil, naj bi kršil 5., 6., 8. in 40. člena Zakona o javnih cestah, 15. in 18. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Pravilnik), 2. in 3. člen Koncesijske pogodbe št. 2415-09-001329/0 ter točki 7.8 in 2.1.2 Koncesijske pogodbe št. 2415-09-001329/0 za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja in varstva državnih cest, ki so v upravljanju Direkcije RS za ceste na koncesijskem območju št. 5 od 1. 8. 2009 do 31. 7. 2012 (Koncesijska pogodba).

8Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so takšne trditve preskope in ne zapolnjujejo pravnega standarda protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. Predpisi, na katere se sklicuje tožeča stranka določajo, da mora zavarovanec tožene stranke skrbeti za varno in nemoteno odvijanje prometa ter vzdrževanje in ohranjanje cest v dobrem stanju, ne določajo pa, da bi moral takšno stanje zagotavljati stalno in popolnoma. Prav tako nikjer ni izrecno predpisano, da bi moral zavarovanec tožene stranke na spornem odseku preprečiti vsakršno odpadanje materiala z brežin na cesto oziroma postaviti prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na možnost padanja kamenja. Ustrezno zavarovanje in zaščito nabrežin je zakonodajalec predvidel le v primeru, ko je material na nabrežini nestabilen (18. člen Pravilnika) oziroma če bi šlo za „nevarno mesto“ (7. 8. točka Koncesijske pogodbe), česar pa tožeča stranka ni zatrjevala (zgolj dejstvo, da je bila nabrežina kamnita in strma še ne pomeni, da je tudi nestabilna ali sama po sebi nevarna). Protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke v ožjem smislu (kot izrecno kršitev pravnih pravil) torej tožeča stranka ni (ustrezno) zatrjevala. Zato ne drži njeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zavzelo pretirano stališče glede tega, kaj mora tožeča stranka zatrjevati, da zadosti standardu materialne sklepčnosti.

9Odškodninska odgovornost bi tako lahko bila podana le še ob predpostavki, da bi tožeča stranka zatrjevala konkretne okoliščine, na osnovi katerih bi zavarovanec tožene stranke ob dolžni skrbnosti moral ali bi bil mogel vedeti, da se bo v kritičnem trenutku na cestišču znašlo kamenje, da je torej bila možnost nastanka škode objektivno predvidljiva. Na primer, če bi bile zavarovancu tožene stranke znane težave s padanjem kamenja na spornem odseku že pred škodnim dogodkom oziroma je bil nanje opozorjen, pa kljub temu ne bi ukrepal. Vendar takšnih ali podobnih okoliščin tožeča stranka ni zatrjevala.(1) Ko je tako, pa zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati niti ohlapnejšega kriterija nedopustnosti ravnanja, tj. opustitve ravnanja, za katerega zavarovanec tožene stranke sicer ni bil izrecno zadolžen (oziroma ni bilo posebej predpisano), a bi ga bil v konkretnih okoliščinah dolžan opraviti zaradi načela neminem laedere.

10Ob izostanku trditev, zakaj konkretno naj bi bila brežina nevarna, je torej potrebno šteti, da je šlo za običajen (v konkretnem primeru pač skalnat in kamnit) obcestni teren. Seveda to ne pomeni, da do padanja kamenja ne more priti (navsezadnje se je v obravnavanem primeru zgodilo prav to), vendar pa je verjetnost za to majhna, tako kot pri številnih drugih (vsakdanjih) življenjskih situacijah. Da bi bilo potrebno tudi v takšnih primerih, „kar tako“, v luči preventive, z zaščitno mrežo, prometno signalizacijo ali kako drugače zavarovati prav vse nabrežine na vseh cestah, je zato pretirana. Zahteva, da bi moral vselej biti nekdo zadolžen, da določeno nizko stopnjo nevarnosti na vse poznane in mogoče načine še dodatno zmanjša, bi namreč ad absurdum pripeljala do ukinitve normalnega življenja, kar pa gotovo ne more biti cilj odškodninskega prava.(2)

11Glede na vse navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zmogla trditev o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka kot nesklepčnega. Zgolj objektivno stanje stvari (kamenje na cestišču) in nastanek škode za obstoj odškodninske odgovornosti ne zadoščata. V takšnem primeru je tudi vsakršno dokazovanje odveč, saj dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, niti služiti v informativne namene.

12Ker so se uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

14O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

----------

Op. št. (1): pritožnica sicer v pritožbi navaja, da je v svojih pripravljalnih vlogah izrecno zatrjevala, da zavarovanec tožene stranke ni redno opravljal pregledov odseka oziroma, da je preglede opravljal pomanjkljivo, vendar je takšna trditev protispisna, saj je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi, in kar povzame celo v pritožbi, zapisala, da je zavarovanec tožene stranke opravljal preglede spornega cestnega odseka.

Op. št. (2): tako VS RS II Ips 267/2005 z dne 15. 3. 2007.