5. člen ZJC-D

Po oceni sodišča druge stopnje je tožničin soprispevek k nastanku prometne nezgode, ko hitrosti svoje vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, enak prispevku zavarovanke toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve poledice na vozišču z ustrezno izvedbo ukrepov - posipavanjem).

V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti. Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil. Udor cestišča ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na

Med razsutjem pšenice s strani neznanega voznika po cestišču in škodnim dogodkom (prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda) obstaja pravno relevantna vzročna zveza, saj brez razsutja pšenice s strani neznanega tovornega vozila (kar je ustvarilo nevarno situacijo) škoda ne bi nastala. Opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke ni pretrgala vzročne zveze. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in kasnejšo prometno nesrečo bi bila pretrgana le, če bi kasnejše ravnanje neodvisno od prvega ravnanja povzročilo enako škodo.

Glede na v sodni praksi že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika (vključno z robnikom), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v vboklino na pločniku stopila in padla zaradi opustitve dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke, ki na kritičnem mestu v okviru izvajanja komunalne dejavnosti ni zagotovil potrebnih vzdrževalnih ukrepov v smislu sanacije poškodovane pohodne površine. Le če ni verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi bilo mogoče zahtevek iz tega naslova zavrniti. V kolikor takšen zaključek ni sprejet, pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode tožeče stranke večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (zavarovanec tožene stranke) oziroma odg

Vzdrževalec ceste ne odgovarja objektivno, temveč krivdno. Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Drži, da mora upravljalec javnih cest poskrbeti za njihovo varno uporabo tudi v slabih zimskih razmerah in da ga pri opravljanju dejavnosti zavezujejo pravila strožje – profesionalne skrbnosti. Vendar je sodišče ugotovilo, da je opravljal dela zimske službe tako, kot mu je nalagal sprejeti izvedbeni program zimske službe, zato je presoja, da je v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, pravilna.

Zahteva po konkretizaciji protipravnosti ravnanja je še toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tedaj prave naravne vzročnosti ni. Pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da je zavarovanec tožene stranke kršil določeno pravno normo in s čim konkretno jo je prekršil (protipravnost v ožjem smislu), bodisi da je bila negativna posledica (škoda) objektivno predvidljiva in bi zato (v skladu z načelom neminem laedere) zavarovanec tožene stranke moral ukrepati (protipravnost v širšem smislu).

Upoštevajoč, da se je škodni dogodek zgodil v zelo zgodnjih jutranjih urah ter da je izvajanje nadzora nad stanjem in prevoznostjo cest praviloma sicer naloga vzdrževalca, bi dolžnost toženkine zavarovanke, da tudi po odstranitvi zapore stalno in celo izven svojega rednega delovnega časa spremlja promet in začasno prometno signalizacijo in opremo presegla njeno dolžno skrbnost.

Cesta, na kateri je tožnik utrpel škodo, je bila v izredno slabem stanju. Toženka kot vzdrževalec takšne ceste, je v skladu s skrbnostjo, kakršna se zahteva od dobrega strokovnjaka bila dolžna pogostnost pregledov in način vzdrževanja ceste prilagoditi stanju ceste.

V obravnavanem primeru občina z Odlokom sporne pešpoti ni kategorizirala kot javne poti, tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi, ob izpolnjenjih merilih, občina opustila ustrezno kategorizacijo sporne pešpoti kot javne poti. Zato (upoštevaje tudi, da je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini, ki je delno v zasebni lasti) sporna pešpot ni javna pot v smislu ZJC. Na splošno velja, da zakon, kadar želi lastniku naložiti konkretno dolžnost do uporabnikov, to tudi izrecno pove. Ker ZJC ne vsebuje določbe v smislu, da bi morala občina (prva toženka) uporabnikom zagotoviti varno uporabo katerekoli pešpoti, obveznosti vzdrževanja in zagotovitve varnosti na sporni pešpoti ni mogoče utemeljiti z ZJC.

Zakonski in podzakonski predpis zahtevani nivo vzdrževanosti ceste in brežin opredeljujejo po kriteriju končnega rezultata, ki je v varnem odvijanju prometa. Promet se ne odvija varno, če z brežin ob cesti pada kamenje. Obveznosti, ki jih zakon nalaga toženi stranki, niso obligacije rezultata, pač pa izjemno skrbnega prizadevanja.

Ugotovljeno dejansko stanje, da se je že večkrat zgodilo, da se je na avtocesti znašla divjad, dokazuje utemeljenost očitkov tožnice, da varovalni ukrepi na avtocesti niso bili zadostni. Cestne naprave in ureditve morajo biti namreč v skladu z 20. členom Pravilnika vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje. Namen varovalne ograje, ki divjadi preprečuje dostop do avtoceste, je divjadi onemogočiti dostop na avtocesto. Le tako je namreč možno zagotoviti varne razmere za uporabnike. Vzroke, ki to preprečujejo, mora druga toženka v skladu z 20. členom Pravilnika nemudoma odpraviti, če to ni mogoče, pa izvesti začasne rešitve in ustrezne zavarovalne ukrepe. Ker je bila divjad na avtocesti že večkrat, je očitno, da varovalna ograja proti divjadi svojega namena ne izpolnjuje, torej njeno delovanje ni brezhibno. Zato je tožničin očitek o nezadostnih varnostnih ukrepih tožene stranke utemeljen. S tem pa je podana protipravnost ravnanja druge toženke, in sicer opustitev dolžnostnega ravnanja, določenega v 7. točki drugega odstavka 13. člena in 20. členu Pravilnika, zaradi česar na avtocesti niso bili zagotovljeni pogoji za varen promet. Tudi če bi srna na avtoc

Od vzdrževalca ceste, zavarovanca tožene stranke, je mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. Ker celotnega območja lokalne skupnosti ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, je razumno, da sta upravljalec in vzdrževalec sprejela Načrt zimske službe z v naprej predvidenimi prioritetami, kar predvideva tudi 31. člen Pravilnika. Ker je zavarovanec tožene stranke k vzdrževanju pločnikov pristopil, mu opustitve dolžnega ravnanja ni mogoče očitati.

Omejitev iz 1. odstavka 458. člena ZPP velja tudi v primeru, če izdana prvostopenjska sodba ne vsebuje popolnega pravnega pouka, v katerem bi sodišči stranki opozorilo na omejitev. Navedena opustitev strankam namreč ni mogla povzročiti nobenih škodljivih posledic. Odgovornost subsidiarnega zavezanca po splošnih obligacijskih pravilih nastopi takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poskušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca. Pristavka v 53. členu ZGJS „če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti“ ni mogoče razumeti tako, da lahko koncendent z učinkom za tretje svojo odgovornost za škodo prenese na koncesionarja.

Cestno podjetje kot koncesionar ne odgovarja za opustitveno ravnanje. Splošni in abstraktni predpisi nalagajo dolžnost vzdrževanja, upravljanja, grajenja cest itd. v breme države, ki to nalogo opravlja preko Direkcije RS za ceste. Na strani države je zato podana tudi odškodninska odgovornost. Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju oškodovanca, naravne (fizikalne) vzročne zveze ni. Pravnorelevantna vzročna zveza je zato umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. To pa pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Poleg takšnega primera pa odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje obstaja izjemoma še tedaj, ko obveznost določenega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti.

Stališče sodišča druge stopnje, da zgolj položaj oziroma vloga prvotoženke kot upravljavca državnih cest ne more biti podlaga za sklep o kakršnikoli njeni odgovornosti, je glede na zakonito poroštvo koncedenta za obveznosti koncesionarja, določeno v 53. členu Zakona o gospodarskih javnih službah, materialnopravno zmotno.

Skladno z določbo 5. člen ZJC morajo biti pločniki vzdrževani tako, da jih tudi ob slabih vremenskih razmerah lahko varno uporabljajo vsi uporabniki, ki so jim namenjeni, torej tudi pešci. Sodišče prve stopnje je o poledenelosti pločnika pravilno sklepalo na podlagi zaslišanih prič in je neutemeljeno toženkino zatrjevanje, da ni ravnala v nasprotju s potrebno strokovno skrbnostjo.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Ker tožena stranka po nobenem predpisu ni bila dolžna čistiti (plužiti in posipavati) makadamskega zemljišča, za škodni dogodek ne odgovarja.

Sestop s pločnika pred prečkanjem ceste tako, da pešec stopi na robnik pločnika, je vsakdanja hoja pri sestopu s pločnika in je povsem v skladu s tem, čemur so pločniki namenjeni.