40. člen ZJC-UPB1

Golo sklicevanje na zakonsko podlago splošne obveznosti vzdrževanja cest ne more nadomestiti konkretnega očitka kršitve te obveznosti. Solidarnost dolžnikov ne pomeni, da ti kot stranke v procesu nastopajo kot enotni sosporniki. O pripoznavi zahtevka je možno govoriti zgolj med konkretnima pravdnima strankama. Zavarovalnica tožeče stranke ni stranka tega postopka, zato se morebitnega njej opravljenega plačila ne more šteti za priznanje obstoja obravnavane terjatve.

Zahteva po konkretizaciji protipravnosti ravnanja je še toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tedaj prave naravne vzročnosti ni. Pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da je zavarovanec tožene stranke kršil določeno pravno normo in s čim konkretno jo je prekršil (protipravnost v ožjem smislu), bodisi da je bila negativna posledica (škoda) objektivno predvidljiva in bi zato (v skladu z načelom neminem laedere) zavarovanec tožene stranke moral ukrepati (protipravnost v širšem smislu).

Zavarovanka prvotožene stranke bi morala glede na to, da je za nevarnost vedela, pri vzdrževanju brežine ravnati še bolj skrbno ter z dodatnimi ukrepi (tudi odstranjevanjem nestabilnega materiala) in pogostejšim nadzorom poskrbeti, da do nastanka škode ne bi prišlo. Ker tega ni storila, je opustila svoje dolžno ravnanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do prvotožene stranke (zavarovalnice) pravilna.

Zavarovanec tožene stranke ne odgovarja objektivno za vzroke škode, ki izvirajo iz samega cestišča in njene opreme, temveč odgovarja krivdno, to je ob opustitvi skrbnosti strokovnjaka pri izvajanju nadzora nad stanjem cestišča.

Ugotovljeno dejansko stanje, da se je že večkrat zgodilo, da se je na avtocesti znašla divjad, dokazuje utemeljenost očitkov tožnice, da varovalni ukrepi na avtocesti niso bili zadostni. Cestne naprave in ureditve morajo biti namreč v skladu z 20. členom Pravilnika vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje. Namen varovalne ograje, ki divjadi preprečuje dostop do avtoceste, je divjadi onemogočiti dostop na avtocesto. Le tako je namreč možno zagotoviti varne razmere za uporabnike. Vzroke, ki to preprečujejo, mora druga toženka v skladu z 20. členom Pravilnika nemudoma odpraviti, če to ni mogoče, pa izvesti začasne rešitve in ustrezne zavarovalne ukrepe. Ker je bila divjad na avtocesti že večkrat, je očitno, da varovalna ograja proti divjadi svojega namena ne izpolnjuje, torej njeno delovanje ni brezhibno. Zato je tožničin očitek o nezadostnih varnostnih ukrepih tožene stranke utemeljen. S tem pa je podana protipravnost ravnanja druge toženke, in sicer opustitev dolžnostnega ravnanja, določenega v 7. točki drugega odstavka 13. člena in 20. členu Pravilnika, zaradi česar na avtocesti niso bili zagotovljeni pogoji za varen promet. Tudi če bi srna na avtoc

Vzdrževalec ceste lahko odgovarja le po načelih krivdne odgovornosti, če je za nastalo škodo podana njegova krivda, torej opustitev dolžnega ravnanja. Da bi se lahko razbremenila odgovornosti, bi morala druga toženka dokazati, da je v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bil dolžan ukrepati profesionalno skrben vzdrževalec javne ceste. Merilo skrajne skrbnosti narekuje vzdrževalcu ceste kot strokovnjaku, da mora v dvomu izvesti vse preventivne ukrepe.

Vzdrževalec ceste oziroma cestno podjetje, ki je prevzelo dolžnost vzdrževanja ceste, je dolžan s ceste odstraniti vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa. Glede na to, da se je na cestišču v času nesreče nahajala večja količina peska (na prisotnost peska na tem delu pa je bil predhodno večkrat opozorjen s strani udeležencev v prometu), te obveznosti očitno ni izpolnil. Zgolj z rednim pregledovanjem ceste se svoje odgovornosti še ne more razbremeniti.

Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je podala ugovor zastaranja z utemeljitvijo, da je od nastanka škode pa tudi od sestave cenilnega zapisnika preteklo več kot 3 leta. Ta dejstva pa so bila uveljavljena prepozno in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, glede na 451. in 452. čl. ZPP, po katerih mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo oziroma še v eni pripravljalni vlogi kot odgovoru na vlogo tožeče stranke.

Sestop s pločnika pred prečkanjem ceste tako, da pešec stopi na robnik pločnika, je vsakdanja hoja pri sestopu s pločnika in je povsem v skladu s tem, čemur so pločniki namenjeni.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v materialnopravnem pogledu pravilno zaključilo, da tožena stranka s tem, ko je sklenila pogodbo s cestnim podjetjem o vzdrževanju cest, ni prenesla odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja, na cestno podjetje, ampak glede na izrecne določbe Zakona o javnih cestah ostaja sama odgovorna za škodo, ki zaradi slabega vzdrževanja nastane. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, ureja le razmerje med njima, ne more pa spremeniti zakonite obveznosti tožene stranke, da vzdržuje državne ceste.

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika, kot je to njena zakonska dolžnost (primerjaj 20. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. člen Zakona o javnih cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka je torej odgovorna v smislu prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je treba odgovornost upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30 %. Pri tem je ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo, ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja, hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom,<br

Občina se z ustanovitvijo javnega podjetja ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Odgovornost obeh je solidarna.

Odgovornosti cestnega podjetja za prometno nezgodo zaradi na cestišče padlega drevesa ni mogoče izključiti le zato, ker je drevo prej stalo na zemljišču v privatni lasti, čeprav na območju varovalnega pasu.

Škodni dogodek je posledica dveh protipravnih ravnanj. Tožena stranka kot vzdrževalka ceste ni poskrbela za redno vzdrževanje, tožnik (motorist) pa kljub temu, da je poznal slabo stanje vozišča, vožnje ni prilagodil temu stanju.