6. člen ZJC-D

Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage. Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju. Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja. Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, d

Soglasje z dne 13. 7. 2001 je izdala Direkcija RS za ceste glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje navedeno soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz vsebine soglasja in kar med strankama niti ni sporno. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).

Direkcija za infrastrukturo izda soglasje za postavitev objekta za oglaševanje, če s predlaganim posegom v varovalni pas ceste niso prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej. Določba 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, na katero je svojo odločitev oprl prvostopni organ, po mnenju sodišča v ničemer ne širi določb in ne presega namena zakona, zato se na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 uporablja tudi po uveljavitvi ZCes-1.

Ni podlage za tožbeno stališče, da bi se izvedbo del v varovalnem pasu državne ceste presojalo zgolj po določbi 78. člena ZCes-1, kot gramatikalno razlaga tožnik določbo tretjega odstavka 78. člena ZCes-1, z navedbo, da ta taksativno določa pogoje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Navedena zakonska določba ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, vendar je ni mogoče razlagati neodvisno od namena določbe 66. člena ZCes-1, ki je določen v prvem odstavku, in tretjega odstavka, ki določa širino varovalnega pasu in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi z vidika varovanja državne ceste. Določbe 78. člena ZCes-1 tudi ni mogoče razlagati neodvisno od prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje izvajati kakršnakoli dela na zemljiščih ali objektih ob javni cesti, s katerimi bi se ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Pravilnik o projektiranju cest ne širi zakonskih določb, ampak zgolj podrobneje opredeljuje, kdaj bi bili lahko prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, to pa je bil tudi razlog za zavrnitev soglasja v obravnavani zadevi.

Ni podlage za tožbeno stališče, da bi se izvedbo del v varovalnem pasu državne ceste presojalo zgolj po določbi 78. člena ZCes-1, kot gramatikalno razlaga tožnik določbo tretjega odstavka 78. člena ZCes-1, z navedbo, da ta taksativno določa pogoje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Navedena zakonska določba ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, vendar je ni mogoče razlagati neodvisno od namena določbe 66. člena ZCes-1, ki je določen v prvem odstavku, in tretjega odstavka, ki določa širino varovalnega pasu in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi z vidika varovanja državne ceste. Določbe 78. člena ZCes-1 tudi ni mogoče razlagati neodvisno od prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje izvajati kakršnakoli dela na zemljiščih ali objektih ob javni cesti, s katerimi bi se ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Pravilnik o projektiranju cest ne širi zakonskih določb, ampak zgolj podrobneje opredeljuje, kdaj bi bili lahko prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, to pa je bil tudi razlog za zavrnitev soglasja v obravnavani zadevi.

Zastavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, ker je splošno, odgovor nanj pa je najti v jasnih zakonskih določbah ZCes-1 (in ZJC). Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi za uporabo in vzdrževanje cest, je bil sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC. Pravilnik v navedenem vsebinskem okviru ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 pa izhaja, da se Pravilnik (kolikor ni v nasprotju s tem zakonom) uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker je 9. člen ZCes-1 predvidel med drugim tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, je ugotoviti, da uporaba tega tudi ni v nasprotju z ZCes-1.

Vzdrževalec ceste ne odgovarja objektivno, temveč krivdno. Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Drži, da mora upravljalec javnih cest poskrbeti za njihovo varno uporabo tudi v slabih zimskih razmerah in da ga pri opravljanju dejavnosti zavezujejo pravila strožje – profesionalne skrbnosti. Vendar je sodišče ugotovilo, da je opravljal dela zimske službe tako, kot mu je nalagal sprejeti izvedbeni program zimske službe, zato je presoja, da je v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, pravilna.

Zahteva po konkretizaciji protipravnosti ravnanja je še toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja, saj tedaj prave naravne vzročnosti ni. Pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da je zavarovanec tožene stranke kršil določeno pravno normo in s čim konkretno jo je prekršil (protipravnost v ožjem smislu), bodisi da je bila negativna posledica (škoda) objektivno predvidljiva in bi zato (v skladu z načelom neminem laedere) zavarovanec tožene stranke moral ukrepati (protipravnost v širšem smislu).

Objekt ni sam po sebi grajeno javno dobro, ampak lahko to postane le z ugotovitveno odločbo, ki jo izda pristojni občinski organ. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je v konkretni zadevi tožnike (stanovalce) razumeti kot celoto, skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču.

Ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo s pomočjo izvedenca, so dejanske narave, zato v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku niso več predmet preizkusa.

Javna pot že po definiciji ni izpolnjevala pogojev po Pravilniku o projektiranju cest, zato v tej zadevi (priključitve na javno pot) njegove določbe niso mogle biti pravna podlaga odločanja. Izrek je najpomembnejši sestavni del odločbe, glede na to, da postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen, narava soglasja, ki se (ne) izdaja, pa je bistveni element predmeta tega postopka.

Ob ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na javni poti, ki bi jo bila dolžna vzdrževati občina v okviru izvajanja lokalne javne službe, je zaključek o (delni) odškodninski odgovornosti občine pravilen.

Odločanje o širini oziroma o obsegu javne ceste kot grajenega javnega dobra nujno implicira odločitev o statusu slednjega in ki ga je mogoče podeliti ali odvzeti le s konstitutivnim aktom o ustanovitvi ali ukinitvi javnega dobra. Način pridobitve (v celoti ali v delu) oziroma izgube (v celoti ali v delu) statusa javne ceste je urejen v določbah 5. in 6. člena ZJC, v katerih so določeni podlaga, postopek in pristojnost upravnega organa, ki o tem odloči z odločbo konstitutivne narave. Z razglasitvijo statusa se določi tudi režim uporabe javnega dobra. Ureditev takega režima, ki zasleduje javno korist, je v pristojnosti upravnega organa; sleherno poseganje vanj s sodno odločbo, izdano v pravdnem postopku, pa bi hkrati pomenilo poseg v ustavno načelo delitve oblasti.