VSK sklep II Ip 127/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora v osmih dneh povrniti upniku njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.355,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od devetega dne).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika, vložen dne 26.1.2015, zoper sklep o izvršbi z dne 14.1.2015 (I. tč. izreka) ter mu naložilo, da upniku povrne v roku osmih dni stroške postopka v višini 1.331,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. Izreka).

Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščenki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Izpostavlja, da ker sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen (zaradi pritožbe dolžnika in nekaterih upnikov), bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrniti. Mnenja je, da je pravno-formalno v postopku prisilne poravnave dokler postopek prisilne poravnave ni pravnomočno zaključen. Dolžnik je namreč še vedno pod »upravljanjem« upravitelja, ki še ni bil razrešen. Nadalje iz vpogleda v AJPES izhaja, da je pri dolžniku še vedno vpisan začetek postopka prisilne poravnave, ne izhaja pa vpis sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave. Zato dobroverni tretji, zaradi zaupanja v pravilnost podatkov AJPES, in skladno z določbo 131. člena ZFPPIPP, zoper dolžnika ne bo vložil izvršbe, saj utemeljeno sklepa, da sklepa o izvršbi po začetku postopka zaradi insolventnosti proti dolžniku ni dovoljeno izdati. Navaja še, da ZFPPIPP na več mestih veže posledice na pravnomočnost sklepa, npr. v 14., 214., 215. in 216. členu ZFPPIPP, saj izrecno govori o pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Izhajajoč iz navedenega je potrebno razlagati tudi nastop posledic izdaje sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave. Izpostavlja tudi, da je bilo pred začetkom postopka prisilne poravnave v teku več izvršilnih postopkov zoper dolžnika, ki so z dnem uvedbe postopka prisilne poravnave prekinjeni. Noben od teh postopkov pa se ne nadaljuje. V kolikor bi bilo stališče sodišče prve stopnje (da je postopek prisilne poravnave zaključen že na podlagi nepravnomočnega sklepa o ustavitvi postopka) pravilno, bi se vsi ti postopki že nadaljevali. V nadaljevanju pritožbe dolžnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP, saj upnik ni izkazal, da je o cesiji terjatve obvestil upravitelja. Tako je vse od prijave terjatve procesno upravičenje ostalo na upniku MM E. d.o.o. Ne strinja se niti s stališčem sodišča prve stopnje, da je zgolj pavšalno izkazal, da naj bi bila cesijska pogodba nična. Dolžnik drugače kot z dokazom o vložitvi tožbe, ničnosti cesije ne more dokazati, saj pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še vedno teče spor. Dolžnik je zaradi ugotovitve ničnosti cesijske pogodbe vložil obsežno tožbo, v kateri je pojasnil okoliščine zadeve in svoje trditve. Ker sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, bi moralo obrazložiti, zakaj ničnost ni podana.

Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnika, jo označil za neutemeljeno, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je nad dolžnikom tekel postopek prisilne poravnave, a je dne 29.5.2014 sam dolžnik vložil umik predloga za začetek prisilne poravnave. S sklepom z dne 6.1.2015 je stečajno sodišče prve stopnje postopek prisilne poravnave ustavilo. Nato je 8.1.2015 upnik vložil predlog za izvršbo, ki mu je izvršilno sodišče ugodilo in dovolilo izvršbo, saj dolžnik naj ne bi bil več v postopku prisilne poravnave.

Višje sodišče v Ljubljani je, s sklepom Cst 420/2014 in Cst 422/2014 z dne 25.9.2014 (s katerim je odločalo v postopku zaradi insolventnosti dolžnika), obrazložilo, da je sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave deklaratorne narave, saj izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo učinkuje v trenutku, ko je dana oz. ko jo prejme sodišče. Umik predloga za prisilno poravnavo tako pomeni konec postopka prisilne poravnave, pri čemer je potrebno upoštevati, da se postopek pred sodiščem lahko konča le z odločbo sodišča. Po drugem odstavku 125. člena Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Za sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave pa zakon ne določa drugačne ureditve. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, kot primerjava, na 214., 215. in 216. člen ZFPPIPP za določene sklepe, saj zakon v teh primerih izrecno veže pravne posledice na pravnomočnost sklepa o potrditvi prisilne poravnave (ki pa ima čisto drugačno pravno naravo kot deklaratorni sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave zaradi umika predloga).

Ker za pritožbo ni sporno, da je dolžnik podal v postopku prisilne poravnave umik predloga in je Okrožno sodišče v Kopru izdalo sklep z dne 6.1.2015 o ustavitvi postopka prisilne poravnave, ter da se nad dolžnikom (še) ni začel postopek stečaja (239. oz. 244. člen ZFPPIPP), pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik ni več v postopku prisilne poravnave, ne glede na to, da sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen (ker se je zoper njega pritožil sam dolžnik). To pa pomeni, da v času vložitve predloga za izvršbo dne 8.1.2015 ni bilo več ovire za nedovoljenost izvršbe po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Upoštevaje navedeno na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da upravitelj še ni bil razrešen oz. da se še ne nadaljujejo izvršilni postopki, ki so bili prekinjeni zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

Ker je sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave z dne 6.1.2015 objavljen na spletnih straneh AJPES (skladno z 122. členom ZFPPIPP), so neutemeljene pritožbene navedbe, da to dejstvo ni znano dobrovernim tretjim (četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP).

Pritožba v nadaljevanju tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP, ker o prenosu terjatve na novega upnika naj ne bi bil obveščen upravitelj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je o prenosu terjatve bil obveščen poleg dolžnika tako upravitelj kot stečajno sodišče, saj je upnik priložil dopis upravitelja (A16) in sklep stečajnega sodišča (A17), iz katerih to izhaja. Tako je na podlagi Pogodbe o cesiji terjatve z dne 25.3.2014 novi upnik K. d.o.o. pridobil procesno legitimacijo, upniku MM E. d.o.o. pa je prenehala (tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP).

Pritožba tudi ne more uspeti v zvezi z ničnostjo cesijske pogodbe z dne 25.3.2014 med upnikom MM E. d.o.o. in novim upnikom K. d.o.o.. Zgolj s skopimi navedbami v ugovoru o navideznosti cesijske pogodbe in s predložitvijo tožbe v dokaz, tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je bilo na njemu, da bi sodišče prve stopnje lahko opravilo presojo ničnosti omenjene pogodbe v izvršilnem postopku (kot odločitvi o predhodnem vprašanju; prim. sklep VS RS II Ips 51/2009), za kar se zavzema pritožba. Pri tem je potrebno upoštevati, da dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive

trditvene

podlage; pri čemer pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožba kot taka, brez predlaganih konkretnih dokazov, s katerimi se dokazujejo trditve, niti ne predstavlja dokaza, s katerim bi se uspešno dokazovala morebitna ničnost cesijske pogodbe.

Dolžnik tako s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče pa je upniku priznalo stroške za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo, in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) mu gre nagrada za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 1091,40 EUR (tarif. št. 3468), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupaj znese 1.355,91 EUR, ki jih mora upnik povrniti dolžniku v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. Ni pa mu priznalo priglašenih stroškov v višini 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov (tarif. št. 6000), saj stroški v tej višini niso izkazani.