125. člen ZFPPIPP

Sodišče v postopku zaradi insolventnosti odloča s sklepom ali odredbo, pritožba pa je dovoljena le proti sklepu. Predlog oziroma izredno poročilo upravitelja ne pomeni odločitve o zadevi, o kateri odloči sodišče s sklepom, zato ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo oziroma pritožba zoper tak akt ni dovoljena. V zvezi z dajanjem navodil upravitelju, ki so v pristojnosti sodišča, niti upnik nima kakršnega koli predloga v smislu pravovarstvenega zahtevka, temveč zgolj pobudo.

Pravna sredstva v stečajnem postopku ne zadržijo učinkov imenovanja, ki nastopijo z objavo oklica ter je posledično stečajni upravitelj edini zakoniti zastopnik družbe, dokler ni razrešen. Če bo predlagatelj uspešen s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka in bo razveljavljen, bo lahko oživel njegov pravni interes za imenovanje poslovodje.

Temeljno opravilo v postopkih zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), saj se je treba zavedati, da nasproti pravicam insolventnega dolžnika stojijo pravice upnikov, da prejmejo (vsaj delno) poplačilo svojih dospelih terjatev. Ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora dolžnik izkazati, da obstajajo resne možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja. Zato mu ZFPPIPP v drugem odstavku 236. člena nalaga, da že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja predloži ustrezne listine, ki takšno resno možnost uspešnega finančnega prestrukturiranja izkazujejo in so opredeljene v 1. do 4. točki drugega odstavka 236. člena ZFPPPIPP. To pomeni, da mora dolžnik že izvajati določene aktivnosti za svoje finančno prestrukturiranje in odpravo insolventnosti, zaradi česar je določen tudi kratek tridnevni rok za dopolnitev dolžnikove zahteve za odložitev odločanja za predložitev manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Navedeni rok glede na izrecno zakonsko določbo iz četrtega odstavka 236. člena ZFPPIPP ni podalj

Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Za tiste sklepe, ki so potrebni za uspešno vodenje postopka zaradi insolventnosti, pa jih ZFPPIPP ne ureja drugače, ker jih sploh ne ureja (tak tipični primer je tudi možnost združitve predhodnih stečajnih postopkov v obravnavani zadevi), je treba uporabiti določbe ZPP, na katere citirano določilo odkazuje. Prvi odstavek 125. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP se ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta. Ker gre za sklep formalnega procesnega vodstva sodišča, zoper tak sklep posebna pritožba ni dovoljena.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na sodno prakso (VSL Cst 2/2021), saj iz navedene odločbe ne izhaja, ali je v "še odprtih dolžnikovih pravdah" stečajni dolžnik upnik ali dolžnik niti ni razvidno, kakšni tožbeni zahtevki se v teh pravdah uveljavljajo. Razlika je po oceni višjega sodišča odločilna. Poleg tega je v citirani stečajni dolžnik (poleg še odprtih pravd) imel tudi še odprte terjatve do svojih dolžnikov in še nevnovčeno premoženje in (predvsem) v takšnem primeru stečajnega postopka ni mogoče zaključiti po 378. členu ZFPPIPP.

Ne glede na dejstvo, da je več zadev dodeljenih istemu sodniku, mora sodišče, ki vodi stečajni postopek, v vsakem postopku odločiti s posebnim sklepom. Tudi v primeru, če sodišče odloči o prodaji nepremičnine kot celote, se mora v vsakem postopku odločiti o prodaji premoženja, ki spada v stečajno maso posameznega stečajnega dolžnika. Odločitev kot v primeru dveh združenih postopkov ni pravilna, ker tudi po naravi stvari dveh postopkov zoper različna stečajna dolžnika ni mogoče voditi skupaj.

Iz normativne ureditve izhaja, da je za kršitev obveznosti iz sklepa o zasegu denarnega dobroimetja odgovorna pritožnica kot banka, pri kateri je imel dolžnik odprt denarni račun in mora za to nositi tudi posledice, določene v tretjem odstavku 393. člena ZFPPIPP. Materialnopravno nerelevantna je zato že v prvostopenjskem postopku zatrjevana in v pritožbenem postopku ponovljena trditev o dolžniku kot prejemniku neutemeljeno izplačanega zneska, zaradi česar ga je na upraviteljičin fiduciarni denarni račun dolžan plačati dolžnik, ne pa pritožnica. Po ZFPPIPP pritožba zoper sklep o zasegu denarnega dobroimetja iz 394. člena nima suspenzivnega učinka, zato ni bila ovira za izvršitev sklepa še pred njegovo pravnomočnostjo.

Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Kot stranki postopka (upniku) mu je gotovo treba priznati možnost vplivati na sodišče, vendar le v smislu pobude. Če bi sodišče pobudo sprejelo, bi upravitelju dalo ustrezno odredbo. Sodišče z navodili usmerja delo upravitelja, če meni, da upravitelj obveznosti, ki jih ima kot organ postopka, ne izvaja ali ne izvaja pravočasno.

Zloraba pravice je uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem. Pri tem gre za zlorabo pravic, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna. Upraviteljica je tedaj razumno pojasnila svojo odločitev in svoje ravnanje, zakaj ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, upniški odbor se je s tem strinjal, zato ji tega, da ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, ni mogoče očitati kot ignoriranje jasnih zakonskih določb in s tem zlorabo procesnih pravic. Če je upraviteljica pooblastila odvetnika kot strokovno kvalificirano osebo za zastopanje stečajnega dolžnika, je pooblaščenec kot strokovnjak dolžan storiti vse potrebno za varovanje koristi stečajnega dolžnika. Stroški, ki nastanejo s takim zastopanjem predstavljajo tekoče stroške stečajnega postopka. Pritožnik neutemeljeno zahteva, da naj izda sodišče navodilo v obliki sklepa, saj za kaj takega ni pravne podlage, pa čeprav ima sicer prav, da zoper navodilo upnik nima pravnega sredstva. Gre za to, da upnik nima niti aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega

Pritožba (proti sklepu, izdanemu v postopku zaradi insolventnosti) ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Za sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka zakon ne določa, da pritožba zadrži izvršitev sklepa. To pa pomeni, da je dopustno sklep izvršiti pred njegovo pravnomočnostjo.

Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo.

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom). V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka tega člena, mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Jezikovno (ozko) razlago podpira drugi odstavek 125. člena ZFPPIPP o nesuspenzivnosti pritožbe proti sklepu v insolvenčnih postopkih.

Obstoj ovire za imenovanje upravitelja se lahko uveljavlja z zahtevo za izločitev stečajnega upravitelja.

Neutemeljeno je stališče pritožnikov, da bi morala predsednica sodišča vlagateljem zahteve za izločitev sodnika dokazati, da so sodnikove odločitve zakonite. Nepristranskost sodnika pri sojenju se domneva. Da pri sodniku obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, mora navesti in dokazati vložnik zahteve za izločitev. Z zahtevo za izločitev stečajnega sodnika pritožniki ne morejo doseči od predsednice sodišča ponovne odločitve o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Kar želi pritožnik, ki v postopku zavezujočega zbiranja ponudb ni dal najvišje ponudbe, izposlovati je, da naj sodišče prve stopnje da upravitelju obvezna navodila v postopku unovčenja stečajne mase tako, da je upravitelj ne samo dolžan pritožnika obvestiti o izidu postopka zavezujočega zbiranja ponudb, temveč (kar je bistvo pritožnikovega zavzemanja) da bi sodišče upravitelju naložilo, da mora z njim skleniti prodajno pogodbo. Stališče sodišča prve stopnje, da upnik nima aktivne legitimacije za predlog, je pravilno in že to je zadoščalo za zavrnitev upnikovega predloga za dajanje obveznih navodil. Kot stranki postopka (upniku) mu je gotovo treba priznati možnost vplivati na sodišče, vendar le v smislu pobude, ne pa predloga kot oblike pravovarstvenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo pritožbo upnikov, saj zoper sklep, s katerim sodišče nalaga stranki, da dopolni pomanjkljiv predlog, ni pritožbe (šesti odstavek 81. člena ZPP). Tega ne more spremeniti niti napačni pravni pouk, da je pravno sredstvo dovoljeno, saj se na tak način ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Vendar se z izpodbijanim sklepom položaj pritožnikov v postopku v resnici ni poslabšal (oziroma se je to zgodilo le navidezno), saj imajo možnost zavarovati svoje interese na drug način. Čeprav zoper izpodbijani sklep ni pritožbe, ga bo (oziroma njegove učinke) mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o končni razdelitvi. V tej pritožbi bo stranka lahko uveljavljala do sedaj zatrjevane kršitve, o njih pa bo odločalo višje sodišče.

V postopkih zaradi insolventnosti pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno. Sklep o začetku odpusta obveznosti je tako začel učinkovati z izdajo. Razlog, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, se tudi ne uveljavlja s pritožbo proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč z ugovorom proti odpustu obveznosti. Ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki predstavlja protivrednost takega razpolaganja. Znesek 5.000,00 EUR na račun razlike v vrednosti podedovanega premoženja pa je bil v stečajno maso plačan šele po intervenciji upraviteljice, ki je za to morala vložiti tožbo, iz spisa pa ni razvidno, da bi za kaj takega poskrbel dolžnik. V takem primeru namreč tožba ne bi bila potrebna, ne bi pa bila izpolnjena niti domneva iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, za izpolnitev katere je treba tudi vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu z 277. členom ZFPPIPP.