VSRS sodba in sklep II Ips 355/2013

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo prve tožnice v delu, v katerem je od tožencev zahtevala, da ji nerazdelno plačata 152.595,56 EUR. Odločilo je, da morata toženca drugi tožnici nerazdelno plačati 59.948,26 EUR, toženec pa še 152.595,65 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sta toženca zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Uveljavljata kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je tožbo druge tožnice vložil prokurist A. A. Opozarjata na večinsko prakso Vrhovnega sodišča glede vprašanja procesnopravnih pooblastil prokurista (X Ips 762/2008, VIII Ips 448/2007, VIII Ips 201/2008, II Ips 515/2007 in I Up 104/2012) in trdita, da je sodišče druge stopnje, ki sledi stališču, zavzetem v zadevi III Ips 229/2008, od nje arbitrarno odstopilo, zato je podana tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Zatrjujeta kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 11., 22. in 23. člena Ustave RS. V zvezi z delom terjatve v višini 152.595,56 EUR sta namreč toženca sodišču prve stopnje očitala ne le zmotno dokazno oceno, pač pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni zaslišalo večjega števila predlaganih prič. Obrazložitev sodišča, zakaj ti dokazi niso bili izvedeni, je pavšalna. Pritožbeno sodišče je glede tega zavzelo tudi stališče, da je bila trditvena podlaga tožencev v zvezi s temeljem obveznosti presplošna. To ne drži, sodišče druge stopnje pa je tudi spregledalo materialno procesno vodstvo. V zvezi s tem izpostavljata odločbe Up 108/04, Up 312/03 in Up 794/05. Sodišče druge stopnje je navedlo, da tožnici nista odgovorili na pritožbo tožencev, kar ne drži. Ker je sodišče druge stopnje v svoje razloge vključilo navedbe iz odgovora na pritožbo, toženca menita, da to vzbuja dvom v pošteno vodenje postopka. Zmotna je ocena sodišča o pravni naravi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij ter glede zastaranja. Dejstvo, da sta toženca fizični osebi, nima nobenega vpliva na naravo razmerij med pravdnima strankama. Ključno je, da se je spor vodil pred gospodarskim oddelkom okrožnega sodišča. Gospodarski spori so tudi vsi spori med družbeniki, družbeniki in družbo ter med družbo in člani organov upravljanja. Sporni terjatvi izhajata iz razmerij med družbeniki in družbo, zato zanju velja triletni zastaralni rok. Zmotna je materialnopravna presoja sodišč glede dospelosti terjatev in verjetnosti njunega obstoja. Toženca opozarjata, da glede druge terjatve pogodbeno ni bil dogovorjen rok njenega plačila, zato je šlo za pogojno terjatev. Med pogodbenimi strankami je bilo dogovorjeno, da se bo glede načina vračila teh sredstev sklenila posebna pogodba, ki ni bila sklenjena, zato vtoževana terjatev še ni dospela, saj druga tožnica tožencev nikoli ni pozvala k sklenitvi takšne pogodbe. Izpodbijana sodba glede presoje dospelosti odstopa od II Ips 784/2005 in II Ips 619/2006. Toženca sta utemeljeno pričakovala, da bo druga tožnica v kratkem času po podpisu pogodbe, najkasneje pa po hudem poslabšanju odnosov med pravdnimi strankami, postavila zahtevek za vrnitev spornih sredstev. Ni mogoče sprejeti argumentacije sodišča, da sta lahko tožnici kadarkoli zahtevali izpolnitev svojih zahtevkov oziroma da je bilo to v njuni svobodni dispoziciji. Tožnici sta gospodarski družbi, ki si morata v skladu z načelom skrbnega gospodarjenja prizadevati, da ugotovljene in neporavnane terjatve takoj izterjata. Ne drži, da nista bili dolžni pozvati k sklenitvi posebne pogodbe. Sodišči nista obrazložili, zakaj sta sledili izpovedbi priče A. A., ne pa D. D. Po mnenju tožencev sodišče prve stopnje odločitve, da ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni ustrezno obrazložilo, sodišče druge stopnje pa ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih se je pridružilo takemu naziranju sodišča prve stopnje. Obsežno izpodbijata odločitev o stroških postopka.

4Revizija je bila vročena drugi tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija glede odločitve o stroških ni dovoljena.

6Odločitev o stroških postopka je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep,(1) revizija v delu, s katerim toženca izpodbijata odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 377. člena ZPP zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v tem obsegu zavrglo.

7V preostalem delu revizija ni utemeljena.

8Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre del revizijskih navedb prav v tej nedovoljeni smeri, zato jih ni upoštevalo (npr. da nižji sodišči nista obrazložili, zakaj sta sledili izpovedbi priče A. A., ne pa D. D. ipd.). Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: Toženca sta 1. 8. 2002 z družbo S. d. o. o., sklenila Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij. Prevzemnica družbe S. d. o. o., je druga tožnica. Terjatev za plačilo 59.948,26 EUR temelji na prvem odstavku 5. člena omenjene pogodbe, ki določa fiksno denarno obveznost tožencev v navedeni višini. Isti temelj ima tudi terjatev za plačilo 152.559,56 EUR. Gre za terjatev, ki bi bila tožencu odpisana pod pogojem, da bi v roku 24 mesecev od podpisa Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij listinsko izkazal, da je dolgovana sredstva porabil za plačilo obveznosti S. d. o. o., do Hypo Alpe Adria banke, kar pa ni izpolnil. V prvem odstavku 5. člena Pogodbe je bilo določeno, da bosta toženca o načinu vračila 59.948,26 EUR z drugo tožnico sklenila posebno pogodbo. Do sklenitve te pogodbe ni prišlo, saj je volja za njeno sklenitev odpadla. V Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij rok plačila spornih terjatev ni bil določen; sklenitev posebne pogodbe ni bil pogoj za njuno zapadlost. Toženca nista dokazala, da sta zadevni terjatvi že plačala.

9Revidenta pravilno navajata, da sodna praksa Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali ima prokurist na podlagi zakona tudi procesnopravna upravičenja do zastopanja pravne osebe, ni povsem enotna. Večinsko stališče sodne prakse je, da prokurist takih upravičenj nima.(2) Kljub temu, da je v izpodbijani sodbi zastopano nasprotno stališče, revizijsko zatrjevana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.(3) Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi – ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe. In druga tožnica(4) je v postopku uspela. Tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko uspešno uveljavlja le tista stranka, katere pravica do izjave je bila kršena. Res je, da je sodišče druge stopnje v sodbi navedlo, da (tudi) druga tožnica ni odgovorila na pritožbo, kar ne drži, vendar pa zaradi te opustitve ni bila kršena pravica do izjave tožencev kot nasprotne stranke. Dejstvo, da se je sodišče druge stopnje pri presoji prokuristovih procesnopravnih pooblastil oprlo na isto zadevo Vrhovnega sodišča kot druga tožnica v odgovoru na pritožbo, pa še ne pomeni, da je s tem izkazalo očiten diskriminatoren odnos v razmerju do tožencev in odločilo neobjektivno ter tako kršilo v reviziji izpostavljena ustavna jamstva. Konkretnejšega očitka v tej smeri pa revizija ne ponuja. Z nekonkretiziranimi navedbami, da sodišče ni zaslišalo večjega števila predlaganih prič in da so razlogi sodišča prve stopnje o tem skopi oziroma pavšalni, kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče uspešno uveljaviti.

10Revidenta zastopata tezo, da bi moralo sodišče pri zastaranju spornih terjatev upoštevati triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe. Za uporabo zastaralnega roka iz prvega odstavka 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morata biti izpolnjena dva pogoja: da gre za gospodarsko pogodbo in da terjatev izvira iz gospodarske pogodbe. OZ pojem gospodarske pogodbe opredeljuje v 13. členu in pri tem izhaja izključno iz subjektivnega merila ‫– značilnosti subjektov, ki sklepajo gospodarske pogodbe. Poleg gospodarskih družb in podjetnikov posameznikov imajo po OZ položaj gospodarskega subjekta tudi druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, in sicer bodisi kot pretežno dejavnost (tretji odstavek 13. člena OZ) bodisi občasno oziroma v manjšem obsegu (četrti odstavek 13. člena OZ). Tožencev, ki sta fizični osebi, ni mogoče uvrstiti v nobeno od navedenih kategorij, zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij ni gospodarska pogodba in da triletnega zastaralnega roka ni mogoče uporabiti. Dejstvo, da je v zadevi odločal gospodarski oddelek (ker naj bi šlo za spore med družbeniki), pri tem nima nobenega pomena.

11Pravilni so tudi razlogi izpodbijane sodbe, navedeni v točki 7, glede dospelosti spornih terjatev. Pogodbeni stranki ob sklepanju Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij zapadlosti terjatev nista določili, zato je nastal položaj, ki ga ureja 289. člen OZ. Ker v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 784/2005 in II Ips 619/2006 niso bile obravnavane povsem primerljive pravne situacije kot v konkretni, revizijski očitek odstopa od sodne prakse ni utemeljen. V navedenih primerih je namreč sodišče presojalo vprašanje, kdaj začne teči zastaralni rok, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven (odločilo je, da začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje). V zvezi z revizijskim izpostavljanjem negotovosti dolžnikov, kdaj bo upnik zahteval plačilo, pa velja poudariti, da je to v dispoziciji upnika, v primerih, kadar rok ni določen, pa lahko tudi dolžnik zahteva od upnika, da izpolnitev takoj sprejme.

12Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

---.---

Op. št. (1): Glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2007, II Ips 296/2011, VIII Ips 201/2008, VIII Ips 448/2007, X Ips 217/2012, X Ips 217/2012 idr.

Op. št. (3): Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/2013, II Ips 243/2011, II Ips 112/2012, II Ips 63/2012, II Ips 31/2012, II Ips 283/2011, VIII Ips 86/2011 idr. Tako tudi A. Galič, v: Ude, L. in et. al, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 337. J. Zobec, v: Ude, L. in et. al, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, str. 304 in 305. S. Triva, V. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 693.

Op. št. (4): Za katero je tožbo vložil njen prokurist, sama pa jo je nato celo odobrila.